Mamice,

razmišljam o tem, da bi sina krstila, ko bo star kake 4 ali pa 5 let, ko bi se on tega zavedal in to aktivno doživel.

Ali je katera od vas to naredila? V tujini, konketno v Franciji, to prakticirajo, ne vem pa, kako je pri nas, v Sloveniji.

Otroka lahko krstik, kadar hočeš. Toda mi smo malo krstili pri 2 mesecih ravno zato, da je v cerkvi dala mir in je vse prespala. Koker je otrok večji, bolj je živahen in več dela maš z njim ( težko da mir naprimer eno uro).

Pa še en primer, ko so krstili večjega otroka: ko je župnik otroka polil z vodo po glavi, je mali zaklel in rekel, da zakaj ga pa on poliva po laseh. :)-


lp

Jaz ne razmišljam, če imam več ali manj dela z otrokom, celo zelo moti me tako razmišljanje. Po mojem je lepo od starša, če da otroku tako možnost, da se namreč zaveda, kaj se z njim dogaja. Mislim, da je to otrokova pravica.

Pa otroku se da seveda tudi marsikaj razložit pri 4 ali 5 letih, in npr. ni presenečen, ker mu vnaprej razložiš, kako bo izgledalo in kaj to pomeni.

Je otrokova pravica, da se zaveda.

Je pa tut njegova pravica, da se sam odloči, če sploh hoče bit krščen.

Se popolnoma strinjam z nenni. Če bodo moji otroci kdaj želeli, jim tega ne mislim preprečit. Enako so starši naredili z mano in bratom in danes jima zato večkrat rečem velika hvala, da me nista "zaznamovala po svoji volji". Da o volji babic (mojih babic in babic mojih otrok) sploh ne zgubljam besed...

LP, Jasna

se strinjam z nenni, popolnoma.

Jasna, pri kateri starosti sta bila z bratom krščena?

no, če sta bila...

Evo, jaz sem šla sam h krstu, po svoji želji in sicer pri 13. letih. Sem malo čudno zgleda:)-, pa dobro.(glede na to, da to ni ravno v navadi).

LP,
Mojca:rozica:

nenni tudi jaz se strinjam. Jaz mojega sina nisem in ne bom dala krstit, razen če si bo to kdaj zaželel. Ob vsem tem sem tvegala zamero tašče in babice, ampak jaz mojega otroka ne bom zaznamovala.

Povsem spoštujem odločitve vsakega posameznika kar se tega tiče, res! Pa tudi se mi zdi celo smiselno, da otroku pustimo izbiro da se sam odloči. Sploh se mi zdi neumno krstit otroka na željo kakšnega sorodnika. Če se staršem to zdi lepo naj se krsti, sicer pa ne.

Ampak se mi pa zdi "zaznamovanje" malo huda beseda no. Saj se mu na zunaj nič ne vidi. Pa v Sloveniji (zaenkrat) tudi še ni davka na vero. Je pa tako, da če gledaš krščanstvo kot vero ne uči nič slabega, prej nasprotno. Problemi so pa v institucionalizaciji vere.

saj pri meni bodo tudi vsi osupnili...

ja, krščanstvo ni nič slabega in ne uči nič slabega, to zame sploh ni dilema, čeprav je v nekih pogledih prisotna izrazita togost in dogmatizem...no pa to je že druga tema.

Jaz sem ga dala krstit, čeprav ga tudi jaz nisem hotela "zaznamovati" - ker so mame preveč težile. Razmišljala sem tudi tako: če se bo ženil s kristjanko, ne bo imel problemov in kolobocij. Če pa želi, lahko iz Cerkve kadarkoli izstopi.
Jaz mislim, da si otrok tudi pri petih letih ne more prav zavedat krsta. Še odraslemu je včasih težko razumljivo to odpravljanje greha in postajanje božjega otroka. Se pa lahko fajn zaveda in veseli žurke in daril, ki so s tem povezana. Ne vem, po želji.
V Sloveniji ni ovir glede tega - pri nobeni starosti (le ko si starejši, moraš pokazat še določeno znanje).:angel:

lidia - ne jaz ne brat nisva krščena. Sicer sem jaz v zgodnjih najstniških letih o tem razmišljala, ker so pač vsi moji sošilci ob obhajilu in birmi dobivali kolesa, motorje.... - pač otroško neumno razmišljanje, ko te mamijo materialne dobrine.

viv - popolnoma ti prikimavam v zvezi z institucionalizacijo cerkve - vidiš ravno v tem je problem - strinjam se celo s komunističnim rekom, da je vera opij za ljudstvo.... Mene ne bodo farbali pod krinko vere - ne take ali drugačne. Imam svojo "vero" in zato ne rabim nobene "zaznamovanosti" - ne krščanske, niti ne katerekoli druge. Če smo že pri zaznamovanosti - po moje je krst kar hudo zaznamovanje človeka - naj se vsak odloči sam, starši mu naj bodo le v oporo in vodniki pri odločitvi, seveda ne v tem smislu, da ga pod kakimi fintami usmerjajo zgolj v to ali ono vero. Babice, tetke, strici - naj se brigajo zase!

Sicer je to zelo "težka" tema in bi se o njen dalo razpravljati ohoho cajta, pa mislim, da ne bom imela toliko energije tule gor vsa svopja razmišljanja naklofat:)-

LP, Jasna

Se opravičujem za tipkarske napake, ker mala Ivana toliko miga na mojih rokah, da kako mim pihnem....

Nama z možekom tudi že gušijo kdaj bo krst...jaz sem bolj kot ne proti temu. Sicer izhajava oba iz krščanskih družin, predvsem babice so pokorne. Tudi poročena sva cerkveno.Jaz sem obiskovala mladinski verouk, hodila na duhovne vaje...meni je bilo lepo.

Ampak odločitev o veri bi pa najraje prepustila mojemu sinu, da se odloči, ko odraste...bomo videli, kdo bo vztrajnejši.

Ponavadi so krščevali (in še zdaj je v navadi) otroke zelo kmalu po rojstvu, ker je bila takrat pač večja umrljivost med otroci in če že je umrl, je umrl kot božji otrok in s tem prišel v nebesa. No, čeprav so otroci nedolžni in naj bi tako ali drugače prišli v nebesa.

krst je pač prvi v vrsti zakrametnov in če želite vzgajati v krščanskem smislu, je prav, da se otrok krsti kmalu po rojstvu. Potem pa sledijo ostali koraki (verouk, obhajilo, birma) in takrat se otrok morda že lahko odloči ali ja ali ne.

Moj je krščen in bo šel tudi k verouku.

Če pa ne vidite poante v smislu (raze stre mame, fešte, ipd.), potem otrok ne krščujte.

Kaj pa je tukaj za razmišljat in spraševat? Če sta mama in oče (ali vsaj mama) verna v smislu katoliške vere, bo dala otroka krstit, drugače pa ne. Takšna mama ima tudi razćiščeno kaj je to vera in kaj institucionalizacija te iste vere.
Duhovniki v "moji" cerkvi so bili vedno dovolj pošteni, da so povedali, da naj se nikar ne ženimo cerkveno zaradi sorodnikov in isto tudi za krst. Pa to dovolj jasno in glasno.
Sama sem prišla k veri dokaj pozno in obiskovala katehumenat, ki je namenjen spoznavanju vere. Bilo je zelo lepo, tudi odrasli so se dali krstiti in če ima kdo pomisleke, naj kar počaka. Kvaliteta takšnega "verouka" je danes na zavidljivi ravni.
Pri sorodnikih pa je boljša prva zamera kot zadnja.

ce ze cakas 4 do 5 let potem pocakajte, da se sam odloci (ce se bo)

jaz sem zacela hodit k verouku, eno leto po tem, ko smo se preselili iz lj na "vas"...takrat sem bila v 5. razredu....zacelo se je zaradi tega, ker so sli skoraj vsi sosolci po soli k verouku in se mi ni dalo sami sprehajat domov in sem sla z njimi....ravno tako se je dogajalo z mojo sestro, ki je bila prvosolka....sami sva izrazili zeljo po krstu in bili krsceni istocasno....da sem lahko obiskovala verouk z mojmi sosolci sem naknadno hodila se posebej k sestri 2-krat tedensko, da sem predelala vse za nazaj...je bilo, kar precej domacih nalog in molitvic
nekaj casa sem se hodila potem k mladinskemu verouku vendar mi nas zupnik ni odgovarjal....prevec je bil "staromoden"...tako da sedaj ze lep cas nisem bila v cerkvi...niti za "tavelike praznike"

Moje skromno mnenje: razmišljaj raje o tem, da bi sinu pustila, da se aktivno sam odloči o tem, ali bo krščen ali ne. Krst je vsiljevanje nečesa otroku, česar si morda kasneje, ko odraste, sploh ne bo želel.

Razmisljanje, da se na krst pocaka dalj sploh ni napacno. V Bibliji so se krscevali odrasli ljudje in to zavestno, ko so se sami odlocili da sprejmejo krscansko vero. Da sprejmes nekaj tako zelo pomembnega je potrebno marsikaj vedeti..

Meni so dostikrat rekli, kao, kaj pa ce otrok prej umre. Da potem ne more priti v nebesa. Kdor je bral Sveto Pismo je lahko tam najdel med drugim, da bomo sojeni po dejanjih in ne po tem kolikokrat smo sli v cerkev ali poceli kaksna opravila, sploh ce to nikakor ne pocnemo iskreno, ampak zaradi cerkvenih opravil samih.

Otrok se ne rodi z izvirnim grehom. To si je zmislila RKC, da pridobi cimvec vernikov. S krstom si namrec postal kristjan in na tak nacin imajo evidenco svojih vernikov, ki je seveda zelo glomazna..

Krscanstvo je zelo lepa vera, vendar se mi zdi, da je vseeno dobro malo preuciti Sveto pismo..

Naj se otrok sam odloci. Mogoce bo pa Budist ali Hare Krisna. To jaz recem vsakemu, ki me sprasuje, ce sem krstila svojega otroka.. Vzgajala ga bom po svojih nacelih, ki pa so v 95% kar lepo krscanska. Vsaj vrednote zivljenja, ce ne drugega.. Za to ne rabim nobene institucije. Sama sem bila krscena pri 16 letih in mi zato ne manjka ena noge..

:)

Me kar malo boli, ko tako površno in uporabniško razmišljate o Cerkvi in zakramentih. Kako se naj pa otrok odloči za krst? A sploh veste, kdaj se pri otroku začne razvijati abstraktno mišljenje?
Tisto o otrokovih pravicah je pa sploh za lase privlečeno!

Vam pa dam za spodbudo tole
OGLEJTE SI HAGADO GREGORJA Čušina.
Govori o veri, na resen pa tudi zelo komičen način.

Za našo družino je vera milost, vir veselja, notranje sreče in miru, ki jih prejemamo preko molitve in zakramentalnega življenja.
In nismo edini!

maja, kapo dol, lepo si povedala!!! :bravo: :bravo: :bravo:

zelo res, 22 :bravo: :bravo: :bravo: