Pozdravljeni,imam vprašanje oz. želela bi izvedeti kakšne so vaše izkušnje v zakonu po rojstvu otroka.S partnerjem sva skupaj že 7 let. Pred cca 2 letoma sem zanosila. Nosečnost ni bila ravno pričakovana, niti pretirano zaželena (naporna služba, takrat sva živela v majhnem stanovanju…), vendar sva se vseeno odločila, da ohraniva nosečnost. Po rojstvu otroka pa sva oba izjemno ampak res izjemno vzljubila otroka (vem da je to normalno), ampak se zdaj zdi, da tako jaz kot partner izjemno bolj uživava ko sva z otrokom, kot pa da sva samo midva sama. Otrok bo kmalu star eno leto in nekako nihče od naju ni čutil potrebe po tem, da bi predala otroka nekomu v kratkotrajno varstvo, tako da bi lahko šla midva sama npr. na pijačo ali na sprehod. Vedno gremo ali vsi trije ali pa eden od naju z otrokom.Ali je možno da sem jaz še “pod vplivom hormonov”? Še vedno namreč veliko dojim podnevi in ponoči.Enostavno se mi zdi da imam veliko raje otroka kot partnerja. Sliši se grdo ampak tako čutim. Rada bi bila ves čas z otrokom, ne čutim potrebe po tem, da bi “si sama kaj privoščila” ali pa šla kam s partnerjem sama. Preveč bi pogrešala svojega dojenčka.
Ali ima še kdo podobno izkušnjo? 

Mislim, da je to precej normalno ob dojenčku - to so tako micena bitja, da nas morajo čisto prevzet, sicer bi pomrli, zato je narava naredila te močne mehanizme. Če oba uživata z otrokom in greste vsi trije skupaj na sprehod, ne vidim kake hude težave - še vedno se vidva lahko pogovarjata odrasle stvari, ni da bi ti cel dan preživela z dojenčkom, on pa v svojem svetu, še vedno sta skup v vsem in sta povezana.

Sama imam zelo močan materinski nagon in zdaj že starejše otroke (dve najstnici in 10 letnika) in sem bila tudi čisto okupirana z njimi, ko so bili mali, lubi pa si je takrat najbolj želel mir in čas in prostor zase (imela sva 3 otroke v 4ih letih v malem stanovanju;). Zdaj so otroci super ljudje, rada sem z njimi, zelo rada pa greva kam tudi sama. Mislim, da dokler vidva ohranita stik in če sta oba na isti valovni glede tega, ni treba bit strašno zaskrbljena. Seveda je fajn, da gresta sem pa tja tudi sama kam, ampak dojenček, ki spi v vozičku, še ne moti toliko pogovorov, kot malčki, ki ves čas hočejo pozornost in še manj spijo;). Dojenčki so super naporni, to je vsekakor res, se pa lahko pogovarjaš, ko dojiš. ko ti mali pripoveduje zgodbico, pa moraš nekak ostat zbran, da veš, zakaj se je šlo, da dobi občutek, da je slišan (in včasih to ni tako lahko, ker znajo stvari precej razvlečt:D).

Po moje se pomenita, koliko si želita časa zase in za vaju, toliko, da bosta na čistem, da je obema to ok (da ni slučajno njemu premalo), pa če obema paše - zakaj bi morali vsi živet po istem kopitu?

In to, da bi za otroka naredila več kot za partnerja, je normalno in večina nas to razume, po moje je to naravno. Se mogoče spremeni kasneje, ko otroci odrastejo, ampak tvoje dete je staro eno leto, mislim, da je to čisto normalno.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Vseeno pazi, da ohranita medsebojni stik. Zagotovo je lepo, da imata oba partnerja otraka neizmerno rada pa vendar. Otroci odrastejo in, če ne bosta delala na partnerski vezi bo ta skozi leta lahko skopnela.