Moja zgodba je bila na začetku srečna, pred kratkim pa se je spremenila v nočno moro.
Tri mesece sem bila najbolj srečna , kar jih je, dokler nisem dobila tistega rjavega izcedka. Ker me je bilo strah kaj bi to pomenilo, sem v pon. šla k moji ginekologinji. Z ultrazvokom je ugotovila, da je moji pikici pred tednom dni nehalo biti srce. Moje sanje so se razblinile kot milni mehurček. Kriva bi naj bila kromosomska napaka, nikoli pa ne bom zvedela, kaj je v resnici bilo. G. mi je napisala napotnico za čiščenje za naslednji dan(včeraj). , ki me je čakal na hodniku sem samo padla v objem in jokala kot dež
Naslednji dan sva se s fantom vsa potrta (večino noči sem prejokala) odpravila do gineka pri porodnišnici (Celje). Najprej ko pridem v čakalnico in oddam papirje sedi tam nekaj nosečk z velikimi bušiji. Jaz seveda spet v jok. Ni hujšega.  Ko končno pridem na vrsto, sem se morala sprehajat po hodniku sem in tja, da sem opravila vse preglede in formalnosti. Od osmih do enajstih je trajalo, da sem dobila vse papirje, ko so me odpeljali v sobo(bila sem sama). Po ene pol ure so prišli po mene in me odpeljali na oddelek, kjer sem morala počakat. Kasneje so me dali na posteljo, mi dali metuljčka v roko in spet sem čakala ne vem koliko časa(vem samo, da je bilo veliko žensk pred mano,jaz pa spet jokala). V ordinaciji sem se pogovarjala z anastezistko glede bolezni(imam astmo in alergije), potem pa so me uspavali in naredili čiščenje. Edino kar se še spomnem preden so me dali v sobo, da so me zbudili in da sem samo rekla Tim. Vprašali so me kdo je to(moj dvoletni sinček) jaz pa sem samo nazaj zaspala. Zbudila sem se v sobi z vrtoglavico, slabostjo in bolečinami. Sestre so mi zmerle pritisk, spravlale na WC(2x) in tako naprej. Počutila sem se grozno.
Ko so bili obiski je prišel moj  z Timom. No na žalost pa je obiskov bilo kmalu konec, ker je bila vizita. Ker ni blo nič narobe pri posegu sem dobila injekcijo proti bolečinami in lahko sem šla domov. Bila sem srečna, samo da grem lahko domov. Danes je moje počutje že malo boljše, čeprav sem psihično še vedno na podnu, telesno pa kar gre. Občasno še dobim kr močne krče, me pa skrbi, ker ne krvavim več(krvavitev bi baje morala trajat od enega tedna do 10 dni ne? Je to kaj narobe, če je ni?

In tako se je v tretjem mesecu nosečnosti (12t/5 dni) končala moja sreča. To sta bila dva najhujša dneva v mojem življenju, katera ne bi privoščila niti najhujšemu sovražniku/ci. Hvala bogu, da imam tako zlatega fanta, da mi je skos stal ob strani in tako čudovitega sinčeka, ki me vedno spravi v dobro voljo.
Zdaj pa čakam da naslednji mesec dobim  in da lahko začnemo znova.

biser

< Sporočilo je popravil biser -- 10.1.2007 15:15:08 >

Žal mi je 

žal mi je zate

Žal mi je. Želim ti, da bi se ti čimprej vse izteklo tako, kot si želiš. Srečno!

Kako mi je hudo zate

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Hudo mi je, ko to berem, predlani septembra sem doživljala isto.
Glede krvavitve ne skrbi, jaz sem krvavela samo prvi dan, potem ne več, bilo je le še malo izcedka.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Moje sožalje.

Hudo mi je zate.

Bisreček...tudi meni je hudo zate...vendar ne obupaj, prav!

Hudo mi je zate.
Glede krvavitve po moje ni nič narobe če je nimaš več, samo pazi, če se spet pojavi čez dan ali dva in bo sveža kri. Meni se je to zgodilo, čez dva dni sem morala nazaj na še eno čiščenje.

    Biser, verjamem da ti je res težko! Mislim pa da je pomembno da se lahko o tem pogovarjaš. poznam kar nekaj žensk s podobno izkušnjo. Nekatre pravijo, da jim je bilo lažje ko so otroku dale ime. Saj ga gotovo ne boš nikoli pozabila!

Topel objem in velko zaupanja v življenje ti želim!

 Hudo mi je zate. Tudi jaz sem to že prestala. Saj je bilo hudo ampak sem se pobrala. Tudi ti se boš, sploh, če imaš veliko podporo pri svojem fantu. Glede zanositve bi jaz  na tvojem mestu počakala vsaj tri mesece, da se tvoje telo odpočije.

Lep pozdrav!

Čisto te razumem.Glede vsega-jok,žalost,...nosečnice v čakalnici pred abrazijo,....Kot da bi brala svojo zgodbo.Samo da sem bila noseča 11t-sept.2006.Upam,da boš lahko čim prej spet zanosila in donosila zdravega otroka.Mi delamo tudi na temu.Srečno,pa drži se! 

_____________________________

Be the Peace and Harmony you desire...

hudi mi je za vaju

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Biserček, hudo mi je zate .

Enako sem doživljala septembra, samo, da sem bila jaz deležna še grozljivo arogantnega odnosa s strani g., ki me je zvečer sprejel v bolnišnico zaradi visokega pritiska. Pres sestro je name vpil, kaj si mislim, s takim pritiskom zanositi (pred tem nikoli nisem imela visokega KT) in da iz tega tako ali tako ne bo nič (sama nisem krvavela).

Vem, kaj doživljaš, vem, da iščeš vzroke. Čas celi rane...

Samo zate en topel objem

Zelo žal mi je zate...  ... Sama doživljam enako... V 20. tednu sem zaradi kromosomske napake morala roditi mojo punčko... In točno vem, kako hudo je gledati nosečnice... Jaz sem gledala srečnice, ki so se s svojimi dojenčki odpravljale domov... Ko sem bila v porodni sobi, pa sem vsakič slišala, ko je zajokal , ko se je rodil, za mojo punčko pa sem vedela, da ne bo zajokala...
En topel objem ti pošiljam pošiljam... 

Piia, na podlagi česa so ti odkrili kromosonsko napako. Tudi pri meni se je pojavil sum na trisomy 18.

Vem kako ti je, ker sem tudi sama isto doživela. Bilo je točno dve leti nazaj
Mož me je tolažil in mi stal ob strani. Če je le šlo narobe, je boljše da se je to zgodilo prej kot pa da je z otročičkom kaj narobe.

Ne zgubljaj upanje in poskusi znova. Tudi jaz sem in sem lani avgusta rodila še enega sončka!

Nea


_____________________________

Moji sončki
24.1.2004 Ema
06.8.2006 Lara
31.1.2009 Erik

Žal mi je,da mora toliko mamic doživet kaj tako hudega