Vedno misliš, da se to dogaja le drugim. Da se tebi ne more zgoditi. Sploh ko minejo tisti trije kritični meseci. Potem pa ta šok...

V 17. tednu mi je nenadoma sredi noči odtekla voda. Naslednji dan v bolnišnici zdravnica ugotovi, da je ostalo zelo malo plodovnice in da upanja za mojega otročička skoraj ni. Mislila sem, da se mi podira svet. Pustijo me ležati še en dan (bila je nedelja), v ponedeljek pa postane jasno, da se moram odločiti za končanje nosečnosti. Zanimivo, bilo je le 4 dni nazaj, zdi se mi kot cela večnost. Kot bi govorila o nekom drugem, ne o sebi. Razlog: verjetno kakšno vnetje, nič predvidljivega, takega, kar bi lahko preprečili ali karkoli naredili, da se ne bi zgodilo. Igra narave pač. Kako smo majhni in nemočni, ko ne moremo kontrolirati svoje usode!

Stalno mislim na svojo punčko, že pravega malega človečka, s katero ni bilo popolnoma nič narobe, odpovedal je sistem. Rane se počasi celijo, včasih sem že čisto optimistična, drugič me vsaka malenkost spravi v jok, trajalo bo pač še nekaj časa. Na novo moram zastaviti cilje in planirati prihodnost, najbolj me razveseli misel, da se že čez tri mesece lahko lotiva spet in samo upam lahko, da bo vse vredu.

O tem se stalno pogovarjam z mžem, z bližnjimi, ne vem zakaj sem čutila potrebo, da povem tudi poplnim tujcem. Mogoče bi rada slišala, da nisva edina, ki se jima je to zgodila v tej fazi nosečnosti in na tak način.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

 zate...

_____________________________

Moja punčka je moja največja sreča.

Joj...hudo mi je.  

Naj te čuva mali  in ko bo čas, naj bedi nad tvojo novo pikico.

Zelo, zelo mi je žal, bodi močna in čez tri mesece v nov boj, čeprav se ti zdi to še daleč in morda ne moreš še gledati naprej.
Ne glede na to kako se počutiš ali jočeš ali si optimistična, gledaš naprej ali nazaj, ali pa enostavno gledaš v steno in ne znaš ne naprej ne nazaj...vedi, da je vse prav kar čutiš in do tega imaš vso pravico.

piši še kaj pa čeprav smo tukaj le " tujke"

Špela100
en splav 8t5d
drugi splav 10t


z mislijo na tvojo

te zdaj čuva. drzi se, najlepše te še čaka nekje; sigurno pride.

Nisi sama, vse polno nas je. S to razliko, da so mojemu  odkrili Downov sindom v 17. tednu, kar so mi v 19. tednu sporočili in v 20. tednu sem nosečnost prekinila. Tudi jaz nisem pričakovala, da bo kaj narobe z mojo punčko. Zdaj je od tega že 3 mesece in pol. Trudiva se že za tretjega . Imava že enega sina, ki je zdrav in star 9 let. Prvič sva čakala leto in pol preden sem zanosila, drugič 15 mesecev. Zdaj bi naj uspelo v 6 mesecih, če ne grem jeseni na histeroskopijo, ker sem imela neka komplikacije  na UPN, sem bila potem trikrat na abraziji, preden so vse očistili. Preživljala sem grozne trenutke, ki se jih ne da opisati, pa sem se s pomočjo punc na RR nekako pobrala, tako da sem sedaj v glavnem OK in gledam pač naprej. Življenje teče dalje, čeprav še vedno boli, pozabila pa tako ne bom nikoli.
Lahko se nam pridružiš na forumu "Upajmo skupaj" tema "Upanje po splavu". Tam se zbiramo me, ki smo kakorkoli izgubile svoje  in se podpiramo, ter govorimo o nas...
LP

_____________________________

lana38

metika, tudi moje sožalje. ampak tako kot ti je že ena rekla, čez 3 mesece kar pogumno v akcijo. in naj ti bo to v "tolažbo", da bo otrok, ki se bo rodil, imel ob sebi vedno angelčka, ki ga bo spremljal. moja ima dva.

Metika, zelo mi žal. Želim ti, da bi se čimprej bolje počutila in verjamem, da boš čez nekaj časa optimistično zrla v prihodnost. Čeprav žalost za vedno ostane nekje globoko v tebi... Drži se !

Metika,  sožalje.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Metika, prejmi tudi moje iskreno sožalje. veš, včasih je lažje izpovedati se popolnim tujcem. saj je vseeno zakaj, glavno je, da ti olajša dušo in srce.

ne morem si predstavljati kako ti je zdaj, verjamem da si zelo žalostna. a takšno je to naše življenje. ko že mislimo, da ga imamo pod kontrolo, nas opomni kako majhen in nebogljen delček univerzuma smo.

drži se, izjokaj svojo bolečino, pogovarjaj se in pazi nase.

lp, Magi 

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

nimam besed,da bi te dovolj potolažila.Kmalu bo 4 leta,ko sem v petem mesecu izgubila fantka....saj bo...

Hvala vsem za spodbudne besede in tolažbo. Fizično se že kar vredu počutim, razpoloženje pa še precej niha. Bo trajalo, da se stvari v glavi postavijo na pravo mesto. Na srečo imam 2-letno punčko, ki me zabava in zaposluje in moža, ki me razume in s katerim že več govoriva o planih za naprej kot pa o tem, kar se je zgodilo in česar ne moreva spremeniti.
Lepo poletje vam želim!

Metika!
Tako je prev. Tudi jaz sem v sinu in patrnerju našla veliko oporo. Sploh nisem vedela, kako je razumevajoč, dokler se nama to ni zgodilo, pa sva skupaj že 17 let. Torej res drži, da človeka spoznaš, šele ko si v težavah.
No, važno, da že prebolevaš. Vse ostalo pa bo čas prinesel.
LP

_____________________________

lana38

Metika!

Hudo mi je, ko spet berem eno tako zgodbo in globoko sočustvujem s tabo. Pri meni je ravno danes 3 tedne, kar sem v 22 tednu izgubila punčko. Tudi pri meni je podobno kot pri tebi - imam 2-letnega fantka, ki me polno zaposli in preusmeri misli drugam in na srečo zelo pozornega in čustvenega moža, ki mi stoji ob strani.
Dobro pa je to, da z možem že mislita na prihodnost. Kar se je zgodilo, se je, tega res ne moremo spremeniti. Veseliti se moramo današnjega dne in prihodnosti.

Vse dobro ti želim.

Milamay

Ljuba mamica s tako lepim imenom, ne bodi dolgo žalostna, objemi svojo malo deklico in kmalu nasvidenje na zgornjem forumu!

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...