Kaj menite, kdaj je tista prava starost? Prvi razred devetletke že ali še ne? Zakaj da in zakaj ne. Prosim vas za mnenja.

A ti to misliš na splošno, za svojega otroka, ali za šolske otroke?
Meni se zelo zdi, da je to odvisno od otroka samega. Pa tudi od družbe, ki jo otrok tam ima, pa od tega, koliko je navajen samostojnosti in tudi, koliko je posestniški po duši, da staršev ne more spustit ali pa oni do njega, pa seveda, koliko je prilagodljiv.
Naša ta mala je šla sama s taborniki in z vrtcem že malo mlajša. Ampak je tak ciganček po duši. Rada vandra, pa zelo je socialna. Potem je šla v 1.r. 9-letke tudi v kolonijo prek DPOM-ja. Ampak računaj, da se v manjših krajih pravzaprav otroci tudi kar precej opznajo med sabo, se pravi ni šla nekam, kjer ne bi bilo nikogar znanega. In ona pravi, da gre še. Pa ta velik tudi. In tudi on je šel že v 1. razredu, bil je pa star takrat 7 let. Aja, na letovanje je šel pa tudi z vrtcem še mlajši.

Za šolo, da bi organizirala letvanje v 1.r. 9-letke, pa se mi zdi čisto nesprejemljivo, ker je normativ previsok in ne moreš zagotoviti optimalne varnosti. Če bi bil normativ tak, kot v vrtcu, pa bi se mi zdelo super.

Drugače pa zagovarjam kolonije iz tega razloga, ker se otrok ima čisto drugače nekje, kjer nima staršev vedno poleg, pa kjer ima veliko družbe vrstnikov. Moja dva res uživata vselej. Ampak kot sem rekla, nekateri otroci pač ne, imajo raje samo starše zraven in vse udobje, ki spada poleg. Potem pa človek pač proba in ugotovi, kam njegov otrok paše.

Odvisno od otroka kolk je samostojen in kolk je navezan na dom. Mi smo Jureta prvič dali v prvem razredu 9 letke v Ribno na taborjenje, pa je bil ful navdušen. Treba je tut vedet, če gre še kak prijatelj.

Moja "prijateljica" je dala sina v prvem razredu devetletke v zdravstveno kolonijo. In je težila po telefonu maksimalno vsak dan, mali je jokal vsak dan, ker ga je klicarila in ni pustila niti njemu niti vzgojiteljem, da bi se odlepili od nje, da bi dihali sami niti za minuto.
Jaz Tiborja ne bi dala tako kmalu v kolonijo, čeprav ne trdim, da je to prav. Odvisno, kako je otrok navajen. Jaz sem premehkega srca in Tiborja do takrat še ne bom sposobna pripraviti na toliko samostojnosti.

Naš G. je prinesel domov list za kolonijo. Lani je bil z vrtcem že v šoli v naravi in ni imel nikakršnih problemov. Bili pa so 5 dni, kar je manj kot 14 dni kolonije. Med seboj so se poznali, medtem ko v koloniji ne vem kako bo. Malo bom povprašala starše od sošolcev, da vidim, kaj in kako.
Saj nima problemov s spoznavanjem ljudi, to ne, da pa bi ga dala nekam, kjer nikogar ne pozna, bi bilo pa verjetno kar precej neugodno. Ne vem, malo bom še razmislila.

Večkrat sem bila vzgojiteljica v koloniji. Najmlajši otrok je imel 4 leta, se mi zdi (bi morala Joeja vprašat, je bil v njegovi skupini; možno, da je imel že 5 let). Ta je bil absolutno premajhen, čeprav mu ni bilo hudega, saj so ga vse starejše punce cartale, kuharicam pa ga je uspelo nenormalno porediti (če je izginil, smo ga našli v kuhinji na pultu s kosom kruha z evrokremom ).

Kot so napisale že predhodnice - odvisno je od otroka. Eni se še pri 12ih mame za kiklo držijo, drugi so pa pri 7ih celi frajerji. Hm, mogoče bi bilo boljše reči, da je odvisno od mame....

Mislim, da je čisto odvisno od otroka. Razumem tvoje pomisleke Tjaga. Mene pa zanima kaj mali pravi? A on bi šel? Ker, če bi on rad šel, po moje ne bo problemov, če pa že sedaj pravi, da noče iti, potem ga pa jaz ne bi pošiljala. 

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Jaz sem bila prvič v koloniji pri 4 letih z vzgojiteljico iz vrtca. Samo tako sem bila lahko na morju, ker sta starša zidala hišo in za kaj več ni bilo ne časa in ne denarja. Se pa spomnim, da je bilo super in so me vsi razvajali, ker sem bila najmlajša.
Sare si pa pri 5 letih ne morem predstavljati, da bi hotela it sama. Tudi če bi se zmenili, da gre, bi si premislila pred avtobusom in nebi želela gor.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Meni se zdi to kar prava starost. Pa tudi se mi zdi koristna saj se otrok navadi na samostojnost in skrbeti za svoje stari,pa da tam veljajo malce drugačna pravila kot takrat ko gremo mi na morju. Moj tastarejši je šel pri šestih prvič z vrtcem prvič sem se bala kako bo,sploh ker je bil zelo navezan name in precej razvajen, se mu ni dalo samemu oblačit, pospravljat za sabo, a je bil ves navdušen in tudi učiteljica je rekla da je nardil vse sam kar je mogel. Zdaj pa vsako leto hodi z nogometnim klubom na Roglo za 5 dni. Tamlajši je šel prvič že pri petih s plavalnim clubom, hči pa bo letos 6 in bo šla prvič v plavalni tabor tudi ona. Že komaj čaka. Mogoče je res fino, da izbereš za prvič kolonijo kjer še koga pozna in ki ne treja 10 dni.