Ok. Spodaj je tema koliko je dejansko vašega? Vse lepo in prav, mene pa zanima koliko ste dejansko zgradili, pridobili, uredili sai, brez pomoči strašev in sorodnikov. Zdi se mi, da imajo vsi neke dediščine, saj če imaš štuk hiše je najmanjši problem uredit ga..Ali pa da da dobiš vsaj parcelo...Res me zanima, kdo če je katera začela od nič, brez pomoči staršev in ima danes kaj čisto svojega, narejenega s svojim žulji. Kaj pa vem, meni se zdi to dandanes skoraj nemogoče.
Midva imama hišo, kredit za njo, pol denarja za njo sta nama dala njegova straša, ostala polovica na kredit..Ni šans, da bi sama spackala denar za parcelo, pa potem še za hiško...

< Sporočilo je popravil Mič -- 16.11.2006 19:21:28 >

Midva pa sva pravkar kupila stanovanje za 13 MIO. In to čisto sama. Res , da na kredit ampak SAMA!!!!!!!

Pred pol leta smo kupili stanovanje za 16,5 miljonov. Sami. NI nam lahko, smo pa na svojem. Menda ni treba govorit, da brez kredita ne bi blo šans. Še tega smo dobili 100%.

Midva sva si tudi sama kupila stanovanje. Pol sva mela našparan pol kredit.
Pri opremi in prenovi je pa pomagala moja mami tako da vse nisva čisto sama ustvarila. Dobila sva približno3 miljone za stanovanje sva pa vse skupaj dala približno 18 miljonov.

Res sem po starših podedovala hišo. Vendar predno sva z možem prišla do obnovljene hiše ni bilo enostavno. Še ko so bili moji staršiživi sva z očetom prizidala garažo in sem si uredila stanovanje v spodnjem štuku. Takrat sem bila stara 22 let in sem čisto vse kar sem zaslužila vložila v ta štuk. Ko po sta starša umrla sem morala izplačati sestro, da je hiša ostala moja. Dala sem ji 30000 dem, odpovedala sem se vsej drugi dediščini ( Certifikati- vrednos obeh je bila cca 2.000.000 sit, odpovedala sem se tudi še izplačilom iz tujine ( cca 1.500.000sit, podedovala pa sem še en kredit v vrednosti 1.200.000,00 sit, ki sem ga morala odplačati in pa 1/2 avta, ki je bil takrat vreden okrog 1.000.000,00 sit
Hišo sva z možem totalno obnovila. Cena obnove je sedaj pri 18.000.000,00 sit. Čaka nas še obnova kotlolovnice ( cca 1.500.000,00 sit). Tako da imava pri 37 letih svojo hišo in še 5 let kredita. Če je pa stvar dediščine in najinih žuljev pa presodi sama.

Lp,

           Klavdija

Pri nama je tako, moj Ati nama je dal parcelo   in zato lahko ostaneva na Gorenjskem oz.  lahko gradiva hišo. Če te parcele ne bi bilo bi morala kupiti stanovanje ali pa kakšno cenejšo parcelo nekje drugje v SLO.

Se pa res zavedam, da imava srečo, ker že tako bova morala vzeti en velik kredit za hišo, tako nama ga vsaj ni treba kredita za zemljo.

Jaz sem stanovanje podedovala. Drugače bi bilo  in pa .

_____________________________

Lep pozdrav
tasika

Tudi midva sva čisto sama, brez pomoči staršev, brez prihrankov, prav v teh dneh kupila stanovanje vredno 19 MIO sit. Smo pač šli v kredite.....

Midva sva sama kupila parcelo, plačala za papirje še enkrat toliko kot za parcelo, pa pozidala hiško do strehe. Brez kreditov, kar sva imela našparanega. Zdaj pa bova vzela kredit, da bova dala okna, pa inštalacije in naprej kolikor bo šlo. Zdaj živiva v najemniškem stanovanju, imava pa enega otroka.

Vse.

Razen vozička za otroka, če se ta šteje med premičnine.

Moji starši mi finančno ne morejo pomagat, ker so sami v kreditih ali pa brez službe. Tako, da sem letos v glavnem sama kupila stanovanje (njegov oče je malo finančno pomagal), seveda s 100% kreditom na 15 let...ker kaže, da bom ostala sama, me je malo strah, kako bom zmogla, če bi se slučajno kaj zalomilo v službi, vendar če se ne bi odločila za nakup s kreditom do svojega stanovanja nikoli ne bi prišla!!!!
Teoretično oz. zakonsko imam pravico do dediščine (2 nepremičnini), ki pa si jih moram deliti z ostalimi zakonskimi dediči tako, da se ne nadejam, da bom od tega dejansko kdaj kaj imela... fino je, če ti starši lahko kaj pomagajo, če pa ne pa se moraš znajti sam in vsekakor te stvari veliko bolj ceniš, kot pa če so ti podarjene!!!

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Mali princ)

Nimam veliko, res je, ampak VSE, kar imam, je pa MOJE. Niti enega človeka na tem svetu ni, ki bi mi karkoli dal, vključno s starši (pokojno mamo in očetom, ki ga nikoli nisem imela). Drugih sorodnikov pa itak nimam. Vse do zadnje nogavice je prisluženo z mojima rokama in mojimi možgani.

Mogoče pa ravno zato ne dovolim, da bi mi kdorkoli solil pamet.

Zdej trenutno sva si čist vse kar imava zaslužila sama, pa ne da nama noče noben pomagat ampak enostavno nočema nikogar prosit za pomoč, pa čeprav niti moji niti njegovi starši niso finančno slabi, ampak rajš jema vsak dan svoj krompir kot pa tuje meso .
Trenutno varčujema za čisto, čisto svoj domek, aja sedaj pa živimo v hiši mojih staršev kjer seveda plačujemo vse svoje stroške, in se marsikaj drugega postorimo.
Ja nažalost pa ta hiša ni najina tako da nemorem rečt da sva si jo prisvojila sama oz nama jo je kdo podaril.

Midva sva tudi pred pol leta sama kupila stanovanje, seveda s pomočjo kredita, bilo je tudi nekaj prihrankov, sam sva ful srečna in zadovoljna ker sva sama prišla do tega, tako nama nikoli nihče ne bo rekel da nama je kdo kej dal .

Večina se jih ne zaveda, kako težko je sam nekaj ustvarit,  ker so dobili od staršev pomoč ali pa celo že cel štuk, zemljo,...

Mi smo trenutno v mansardi hiše njegovih staršev, ki smo jo notranje sami opremili. Nameravamo kupiti parcelo in zgraditi hiško, a šparat zaenkrat še ne znamo , bomo verjetno vzeli kredit!

Midva sva sama, brez pomoči staršev ali kogarkoli kupila stanovanje (kredit za 10 let) in ga obnovila s svojimi prihranki. Je res, da bi ne mogla iti v to, če nebi oba imela službe za NDČ; imela sva alternativo, da bi bila pri njegovih starših.

Hvala usodi ali bogu ali čemurkoli, da sva zase.

Jaz sem vse podedovala.
Ampak veliko raje bi imela žive starše

Midva sva zaenkrat še pri njegovih in šparava kot se le da. Plačujeva jim stroške in ''najemnino''..še tega niso hoteli, tako da sva jim na začetku denar puščala na pultu in je tam bil tam kakih 14 dni, preden sta ga vzela.  Ko si še jaz najdem službo v mojem poklicu se seliva najemniško (sedaj še ne upava tvegati, ker ne bi nič prihranila), nato pa se zapufafa do konca in kupiva hiško ali pa stanovanje. Živim za ta dan
Kar si bova kupila, si bova kupila sama. Moji niso premožni, njegovi sicer so, vendar nočeva nič od njih, ker nama že sedaj pomagajo.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Pač bolj malo.Do 3 sobnega stanovanja sva prišla z pomočjo staršev.Tašča nama je pustila to stanovanje.Moji so ji pa kupili v Mariboru manjše,ker je hotela it nazaj domov živet.Nato se je pa stanovanje napisalo pol name in pol na mojega.Mariborsko,pa je popolnoma njeno.
Do zdaj sva čisto sama vložila,da sem poštena,samo v tazadnji avto.15.000 eurov.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Popolnoma vse.

In previjalne.

Eh, enostavno moram dodat: in če si tudi nič nebi sama ustvarila, kaj ma veze? Lahko bi rekla, da imam srečo, da imam take starše.
Upam, da bo moj otrok lahko to rekel za naju.



< Sporočilo je popravil rija -- 17.2.2007 10:46:45 >

_____________________________

...vox populi...

VSE sva ustvarila sama!
Od stanovanja, avtomobila, možev izredni študij ob otroku, diplome,službe ...Sem full ponosna na vse!

Imava starše, ki so nama pomagali kolikor so lahko moralno, finančno pač ne gre. Hvala tudi njim za pogum in vzpodbudne besede ter za varstvo, ko kaj rihtamo okrog stanovanja in šole. Tega ne moreš prešteti v denarju! Pa da se odlično razumemo. Pa glih tak imamo polno rit vsega, brez pomoči staršev.

LP

Hojla, midva sva si SAMA kupila hiso! Sicer je 10 let stara hisa,(lepa, nizka, pritlična...) potrebna nekaj manjsih obnovitvenih del, ki se že izvajajo. Jaz nimam staršev, njegovi pa so nama pri celi hiši dali zraven za 5 žaluzij!!! Imava max kredite, vsak mesec 230.000 bivših sit, a nama uspeva, saj so že tri leta za nama.  (Skupaj imava 380.000sit dohodkov)
Se da marsikaj, če si upaš raskirat, če imaš redno službo, če verjameš vase in če je v hiši ljubezen!
POGUMNO!

midva podobna kot vidva..brez pomoči staršev bi šlo bolj švoh