Me zanima, tisti ki hodite v hribe, koliko so (bili) stari vaši otroci, da so že sami hodili - mislim tako, da so vsaj nekaj časa šli sami.

Naš je star dve leti in tri mesece, pa ne pridemo nikamor. Pa ne mislim kakih zahtevnih terenov, kjerkoli... on gre dva koraka naprej, pet nazaj, pa gor in dol ob poti, neprestano je treba pazit nanj ker on bi se prej izgubil v gozdu kot pa pogledal kje sva midva. V glavnem me zanima, kako je z vašimi otroci glede tega. Ali od našega pričakujem preveč za to starost?

Pri 3 in pol je naša pupa prehodila 6 urni pohod v visokogorju s kratkimi "postanki" v nahrbtniku - nosila se je 2krat po 20 min.

Srečno

_____________________________

Be the Peace and Harmony you desire...

Naš je sicer star 3 in pol, ampak že kar nekaj časa pohajkujemo. Ima pa obdobja oz.dneve, ko je bolj "priden" in dneve, ko se mu ne gre. Lani poleti smo kar veliko hodili, ne v neke grozne gore ampak do raznih slapov, ob kakšnih vodah v hrib, pa po poteh, kjer je kaj zanimivega. Opazila sem, da je bolje, da se odpravimo tja, kjer se kaj "dogaja", do kakšnega izvira, pa se mal kamenčke not meče, pa po vodi brklja... luštne poti so v Posočju, pa Kamnik in okolica, mi smo bili tud v Avstriji na dopustu in je tud pridno hodil, smo res okoli ogromnih jezer prepešačili.. Je pa res, da je bila pa kap, če smo ga hoteli vlečt po kakšnem dolgočasnem gozdu, po poteh, kjer ni nič zanimivega... tam je bila pa katastrofa..jok, ne bom... in smo bolj ali manj opustili takšne poskuse. Kam višje se bomo pa mogoče letos odpravili, ko gremo v Dolomite  . Je pa naš tud precej težek, tko, da na kakšen nahrbtnik več ne raćunamo, ker ga tudi ati ne bi mogel kaj daleč nesti!!

Good luck!

Pri kakih lažjih terenih se da, če ima svoj dan. Včasih pa ne pridemo nikamor . POmaga, če jo primeva vsak za eno roko in gremo en-dva-triiiii - naredi dva koraka, na tri jo pa midva dvigneva in zavihtiva naprej - to obožuje (tudi jaz sem, ko sem bila mala) in tako lahko kar daleč pridemo. Stara je bila pa na zadnjem pohodu 21 mesecev.

Hvala vsem. Upam, da se bo zdaj počasi izboljšala njegova hoja, saj bomo poleti veliko  "trenirali" pa ni vrag... Včeraj sta bila z očkom na sprehodu in se je očka potem pohvalil da danes je pa kar hodil po cesti, samo parkrat da je zadirkal malo naokrog  ampak to je šlo za cca dva kilometrčka.

Starejša je zmogla prvi 2000-ak, lahki pokljuški viševnik pri 3,5 letih, mlajši, pa je prišel nanj teden dni pred svojim tretjim rojstnim dnevom.

Pri treh letih je zmogel celodnevno pešačenje, seveda lepo po etapah in z držanjem za roko.

Pri štririh letih je zmogel tudi po 500 m ali dve uri vzpona brez počitka.

Naša, zdaj osemletnica pa zmore hoditi kake štiri ure brez počitka, seveda mora biti pot zanimiva, po možnosti bolj plezalna.

Primoza vi ste pa pravi hribolazci

No saj fora je, da se mi zdi da bi naš fizično tudi zmogel marsikaj, samo kaj ko je vse okrog tako zanimivo  Očitno moramo več trenirati, a ne?

ma, meni se zdi, da je 2 km za take male kar veliko in smo lahko čisto ponosni, če tako daleč hodijo. Pri nas ni problema, če gremo same ven, ker ve, da obeh ne morem nosit in nič ne teži. Če gremo skup, ve, da jo lahko en nese in takrat dvigne rokice, ko se ji ne da več .

Sicer se mi pa zdi brezveze otroke silit v hojo po stezi, nekam, kamor smo si mi zapičili pod pretvezo, da je to zanje dobro. Zanje je ravnotako dobro, če se skampirajo na začetku poti ob eni zanimivi lužici in jo raziščejo do zadnje kapljice, uživajo in se ravno tako naletajo - pač v rangu tistih 50 metrov. S tem ni nič narobe.
Seveda ni tudi nič narobe, da grejo otroci na dolge ture, če jih to zanima. Ni pa vse za vsakogar in tudi otrokom se je fajn malo prilagodit - ni nujno, da jim bo všeč isto, kot je nam... Naj spoznajo različne športe, naj bodo veliko v naravi, to seveda, ni pa nujno, da vedno tako, kot smo si mi zamislili... Otroci radi prevzamejo iniciativo. Če pa hočemo nekam prit, ker bi mi radi nekaj videli, jim pa to tako povemo in jih po potrebi nesemo. Sicer jim po moje samo priskutiš hojo, če ga teraš nekam, njemu pa ni za it...

To je čisto res, iniciativa pri nas izgleda tako, da obredeta in pretakneta vse kotičke ob poti, plezata po raznih bližnjicah (kjer je to varno, drugje pač ne smeta) in raziskujeta vso mogočo golazen in gomazen.

Se pa kdaj to konča tudi s kakšno buško, vendar pa imamo zato s seboj vedno precej obšino prvo pomoč.

Poleg tega je velik motiv mlajšega, da (kadar mu uspe) prehiti starejšo sestrico in se ji nato posmehuje in dela važnega.

pri 2,5 letih od belvija do areha in nazaj - vmes samo malo nošnje v  2 tavečjih klancih. sedaj pri 4,5 sama na uršljo, boč, urban....

ima ringaraja planinsko knjižico, da dobiva planinske žige v njo.

Pri 3 letih in pol je prišel na Šmarno goro brez nošenja in pomoči. Prej nismo niti poskusili.

In potem je še celo popoldne letal na sprehodu .

Lp,

živa

Pri dveh letih je res "en korak naprej, dva nazaj", potem pa gre kar hitro na bolje. Hoje z otroci jaz sicer nisem nikoli jemal "na rezultat". Včasih imajo slab dan... ni problem. Se ustaviš, pomalicaš, greš malo raziskovat naokrog, pa nazaj v dolino. Vrh bo počakal. Za triletnika je pot s časovnico uro in pol lahko celodnevni izlet . Mi imamo tudi kar precej pavz, vsaj na pol ure se ustavimo za požirek pijače ali kratek oddih. Morda to ni najbolje, ampak jaz nočem, da bi se jim hoja priskutila - naj imajo prijetne spomine, pa čeprav so ture lažje.

zelo zabavna tema, prav čudi me... Mi imamo namreč komaj 15-mesečno pupo in očitno mora biti res pravi preskok, ker si sedaj sploh ne predstavljam, da mi čez nekaj mesecev pičimo na dva tisočaka, to je še za mene    Drugače bi si pa jaz za svojo družino želela, da hodimo takole naokrog... res boljše kot tv gledat

_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!

včasih bi si res mislil da bodo "tja padli" pa vidiš da imajo energije za noret ob koncu še pa še.... 

to je tako zelo različno...od tega, da triletniki že premagujejo dvatisočake, do tega da z njimi ne prideš nikamor..odvisno je od familije, od staršev, seveda tudi od otroka..pri nas recimo starejši /3.5 let sam pride na 'čarovniško' Slivnico (smo jo prvič obiskali minulo soboto, super izlet!), pa na Sv.Primož, pa na Veliko Planino(preko Male planine) - ture prilagajava njemu in nama, ki tovoriva mlajšega:), ta mlajši (2 leti in pol) pa če ima dober dan, pride na Sv. Primož recimo..Skratka, medtem ko se mi zdi, da je starejši rojen pohodnik, ki naravnost uživa, še najbolj ko pride med skale, pa je pri mlajšem treba ogromno motivacije, igre, animacije...sicer pa pri nas recimo predvidevam, da bo mlajši 'prekosil' starejšega v nekaj mesecih, ker je zelo tekmovalen in ga že sedaj skuša dohiteti v vsem..Mogoče si organizirajte izlet še s kom, ki ima otroke, da se bodo med seboj spodbujali...

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

naš 3,5-letnik je za ruzak pretežek (18kg), tako da hodi sam, pomagamo si z zgodbicami, gre brez problema do 4h turce s postanki:
Gospodična in Trdinov vrh
Mojstrana-Peričnik in nazaj
Šmarna gora
Mirna gora
Polževo iz Višnje gore in nazaj
Sv.Primož
Velika planina