Pozdravljene!
Koliko časa ve zdržite, da se s možem ne pogovarjata po prepiru? Pri nama je bilo tokrat res hudo. Običajno vedno jaz popustim, se začnem pogovarjati z njim, ... se mu opravičim - pa tudi če nisem kriva. Sedaj pa že od nedelje zvečer ne govoriva. Meni se že meša. Kaj naj storim?

Nič, nimava tega načina trmarjenja . Sicer sem precej trmast človek, ampak glede tega pa veva, da se bolj splača zmenit, tako da noben ne kuha mule in sva se oba pripravljena pogovorit, kadar je pač kaj takega. Je pa res, da najino kreganje navadno ne izgleda ravno klasično in se potem noben nima za kaj držat. Nimava vedno istega mnenje, itak, ampak večinoma se nekak zavedava, da se oba trudiva prit do kompromisa. Kadar pozabiva, pa užaljeno poveva, kaj nama ni všeč in se pogovoriva in je ok.
To smo delali dokler smo bili še mladi pa trapasti , samo ker sem trmasta, so navadno fantje vedno prvi začeli pogovor . Zdaj pa ni treba, ker to fazo kar preskočiva, se direkt pogovoriva, pa je.

Če se kaj spričkava kdaj za kako bedarijo, ker sva oba nataknjena, pa navadno niti to ni potrebno in samo en prime drugega za roko in oba to razumeva kot premirje . Na splošno sva oba precej zmedena, če se to zgodi, ker se nimava navade prcat za bedarije.

Se mu pa po moje jaz ne bi opravičevala, če ne bi mislila, da sem kriva. Bi si želela pogovorit, to ja, ampak da bi pa rekla nekaj, kar ne mislim, samo da bo mir pri hiši... to pa ni moj stil.

Kaj pa če ga vprašaš, če se pogovorita in rešita težavo? Je tudi na to tiho?


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Uh, to "grdo" navado je moj prinesel od doma. Njegova dva sta se ločevala od njegovega 7. leta in nekako ni bil navajen, da se partnerja pogovarjata, razen o nujnih stvareh, po prepiru pa sploh ne  .
Sama imam rada čiste račune in običajno kar povem kaj me moti ipd in ne čakam, da se mi zadeve nakopičijo - torej je na začetku bila večna tišina . Ker sem nekako razumela in vedela iz kakšnoh razmer prihaja, sem ga poskušala navaditi na drug, moj, način oz. mu pokazati, da obstaja še kak drug, pravilnejši / pametnejši način. In se je sicer res navadil, ampak na to, da se je on zmulil in bil tiho, sama pa sem po določenem času stopila do njega in mu začela razlagat.......
No, v glavnem, Enkrat se zgodi isto in sem bila tiho zagotovo več kot teden dni - in ja, sva že živela skupaj. Kak dan, dva mu je bilo še logično, ampak potem sem videla, da mu ni ravno prav in je čakal, da bom stopila do njega inbo spet ok. AMpak se nisem dala in vztrajala. No, po dobrem tednu pa je on začel s pogovorom in je priznal, da tišina in muljenje sploh nista tak fajn. Seveda ne, če pa s tem ni dobil dovolj pozornosti.

Zdaj pa bi mi skoraj pasal kak dan tišine

lp

Midva se pa pogovarjava (sicer zelo freh ampak se) po tem ko se spičiva. Preden sva imela hčerkico, sva se dostkrat šla tiho mašo, zdaj ko pa imava tamalo pa več ne. 

če se mata rada bom rekla tole...
Moški zase mislijo, da so oh in sploh ne čisto vsi, ampak večinoma imajo svoj MOŠKI EGO.
Ženske mamo pa eneo lepo sposobnost k se znamo mal ponižat pa mal požret svoj ponos v dorbro razmerja. Zavedamo se, da ni vredno kuhat mule in čakat na moškega, da nam bo dav prav če imamo prav, medtem pa mimo nas bežijo dnevi, ki bi jih lohko preživel čisto drugače. Če hočejo imeti prav...PHAA pa naj majo... če se ne gre za kakšne resne stvari ali stvari ki odločajo o našem življenju jim pustmo. Saj ne da naj bomo sužnje pa v vsem ustrezat partnerju, ampak res dobro premislimo če se splača.... mi2 se skregava, vem da ni tako kot pravi ampak vem da mi veliko več pomeni, da se razumeva, imava fino, kot pa to da mi da prav. PRAV PA NAJ BO TRAVA VIJOLIČNA ČE TAKO ŽELI, SAMO DA SE IMAVA FINO, KER JE ŽIVLJENJE KRATKO, DNEVI PA ŠE KRAJŠI

Jaz s takim, ki ima tihe dneve kuhanja mule, ne bi zdržala dolgo...Pri nas tega ni ...so pa  občasne visokofrekvenčne eksplozije z moje in jezni odhodi na čik na balkon ob zvoku loputanja vrat z njegove stran  ....Ne tihi dnevi, ne glasni prepiri niso posebej za hvalit, posebej če imaš poslušalce- otroke. Midva se ponavadi lahko zadrživa da ne grmiva kadar sta maladva zraven, vendar se čisto temu ne da izogniti. Če takole gledam, mi je že kot otroku šlo na živce, če sta bila oče in mama skregana in se nista pogovarjala...še posebej, če sem morala biti kdaj posrednik med njima...v smislu"reči atku naj ...."...
Strokovnjaki pravijo, da je prepir le eden izmed bolj zdravih načinov reševanja konfliktov...Verjetno posebej zdravo kakšno dretje na partnerja ni, vendar tudi to, da vedno en popušča ni, ali pa da sta partnerja tedne tiho, ali pa da se na zunaj smejita, za zidovi pa tepeta,ali pa si lažeta . da je vse vredu...Še najslabši pa se mi zdi odnos, kjer živita eden mimo drugega, kjer sploh ne opazita da je kaj v odnosu narobe oz. sta drug  do drugega nezainteresirana...taki se ne prepirajo, ne mulajo, ne rešujejo konfliktov...takim je preprosto vseeno, ker se imajo tudi radi bolj malo...