Spet ena taka "težka" tema, na prvi pogled zabavna, ampak meni ni več .
Naš 5-letnik je od nekdaj zelo komunikativen in odprt otrok, poleg vsega pa še brez dlake na jeziku, kar me resnično velikokrat spravi v neprijeten položaj. V našem bloku je itak že znan kot hiper energičen in zabaven fantek, saj je že skoraj k vsakemu sosedu povabil na obisk ali pa njega k nam, so bile pa tudi situacije - največkrat v dvigalu - ko sem se mislila ugrezniti v tla.
Vprašanja a la: "Zakaj pa ti nimaš zob?" "Zakaj si pa ti tako debel?" (tale je od včeraj), "A ti si stara mama, k si tok stara?" so skorajda dnevno na repertuarju.
Pa njegovo vprašanje eni gospe na klopci pred trgovino, kjer sva čakala moža: "Zakaj maš pa ti brke, če si punca?" (btw je bila je imela ženska res orng brado in brke) ...
... pa vprašanje moji teti, ki je že starejša: "Kdaj boš pa ti umrla, k si tok stara?" ...
... pa na sprehodu na morju greva mimo ene cerkve, je ravno zvonilo, in malo naprej srečava eno nuno, on pa: "Pejdi hitro, bim bam že kliče k maši, da se greš pogovarjat z bogom "

Ma, jaz ne vem, kaj naj naredim, kako naj ga odvrnem od takih izjav. Enkrat sta se z bratrancem nekaj posmehovala enemu invalidu in takrat sem ga resno vzela v roke in mu razložila, da je človek bolan, pa da se take opazke in posmehovanja ne spodobijo. To zdaj ve in če slučajno srečava kakšnega takega človeka, me vedno vpraša, a je ta bolan. Ko mu potrdim, zadeve več ne komentira.
Problem so bolj taka spontana vprašanja, pripombe, ki mu dobesedno uidejo (naj poudarim, da gre v večini primerov za ljudi, ki se z njim že kako zapletejo v pogovor, redko kar bubne nekomu, ki bi bil pač samo tam - nuna je izjema, ampak ta ma itak veze tam gor , pa še to naju je on prej prijazno pozdravila, preden jo je usmeril k maši.) Že tisočkrat sem mu povedala, da se to ne spodobi itd., ampak njemu enostavne take izjave uidejo.
Največji problem pa je, ker res ne vem, kako naj v tistem trenutku reagiram. Če ga začnem kregati, da to ni lepo, ponavadi ljudje zelo prizaneljivo potegnejo z njim in potem jaz izpadem preveč stroga, če se smejim z ostalimi (ker največkrat se začnemo vsi smejjati - saj veste, zadrega), se mi zdi, da izpadem preveč popustljiva, pa čeprav ga potem na samem vedno okrcam. Res ne vem več, kaj je prav.

Kako pa ve reagirate - če sploh kje na svetu obstaja takšen otrok (jaz ga namreč še nisem srečala)? Če bi vam en mali kaj takega rekel, kako bi se počutile, kaj bi si mislile?

Meni je res že za zjokat nerodno.

Bolj ali manj so pa ja vsi otroci podobno direktni. Verjami, da nisi edina in da ljudje vejo, da ni rekel kaj takega iz hudobe ampak je pač otrok in blekne kar mu pade na pamet. Moj brat je bil eden takih, ki so imeli jezik hitrejši kot pamet  in je enkrat priletel mami v kuhinjo, ko smo imeli obisk in ful na glas vprašal: "mami, kdaj bo pa obisk šel domov?"   

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Uf, glih zame tema  Naš je ravno tak, če te morda to kaj tolaži, tudi podobne starosti, 4,5 leta.

Primer v trgovini: je bila ena ženska, v obraz res drugačna...grd pogled, oči udrte, črne lase do ramen, majhna, lezla je v dve gubi...skratka nič kaj lepa, pa pravi mali: Mama a je to čarovnica? No, tu sva šla dobro čez, ker ga ni slišala, se je pa cela trgovina obračala z nama in se nasmihala.

Drugič v trgovini: je bila ena ženksa pritlikavka in je stla direkt pred nama na blagajni. In itak da je vprašaL Ej, zakaj si pa ti tako majhna? Fak, kaj naj. Nič, gospa se je obrnila jaz se ji rekla: Se opravičujem, gospa. Pa je bila "potolažena" in je pač lepo otroku razložila, zakaj je majhna. Rekla je, da ni hotela jesti, ko je bila tkao majhna kot no. Mater, pa je pri 50 skoraj enako velika kot on

In še in še takih, tudi: A boš ti kmalu umrla, ko si stara?

Ni kaj, otroci so otroci in realni in palč rečejo, kar mislijo.

Jaz se v taki situaciji, kot rečeno, pač opravičim: Se opravičujem, saj veste kakšni so otroci in se nasmehnem. In ponavadi tole ljudje kar razumejo. No, ni se še zgodilo, da bi bil kakšen zaradi vprašanj slabe volje in da se potem ne bi spustil v pogovor. Je pa res, da sem tudi sama precej kominikativna in mi ni težko potem pogovor navezati z ljudmi, katere "nagovor" moj otrok.

Eh, Nejcko, če bi ti hotela napisati vse prigode, bi najbrž končala jutri. Ti pa bom, v tvojo tolažbo, naštela eno, dve situaciji.
1. Bor je imel pregled pri ORL-ju, torej zdravniku, ki je po naravi zelo debel(no ne po naravi, najbrž je preveč). Zdravnik ga je kar sam od sebe vprašal, če je že kdaj videl tako debelega človeka(očitno je navajen, da mu otroci zastavijo to vprašanje). In Bor je odgovoril"Sam si kriv, kaj pa ješ toliko pomfrija".
2. Enkrat je videl mamino sosdelavko, ki je že starejša, torej zgubana-kaj čemo. In ji je direkt rekel:" Ti pa si tako grda".

Kot so že ostale zapisale, otroci pač povedo to kar mislijo in vidijo. Oni ne vedo, kaj se sme reči in kaj ne, da v bistvu izpadeš "fin". So pač direktni. In to je lepo na njih. Pa čeprav, kdaj boli.

Kako reagiram? Ponavadi se ne opravičim, temveč pred otrokom in to osebo povem, kako je na stvari. Npr. pač rečem, da gospa ni grda, temveč, ko smo starejši, dobimo vsi gube in malo drugače izgledamo. Nekako tako.

V družini imamo tudi človeka, ki je pred tremi leti oslepel. Z možem sva mu v naprej povedala, kaj to pomeni, če je nekdo slep. Sva mu dala roko na zaprte oče in rekla-to je to, če si slep. Tudi ko mu je Bor kazal igrače, sva ga pred njim(slepim) opzorila, da on pač ne vidi in da mu mora dati igračo v roke, da jo otipa.

Kaj vem, nekako mu obrazlagava kar pred ljudmi, da tudi le-ti razumejo, da otrok ni v bistvu nič slabega mislil, temveč, da pač on ima v svoji glavi drugačen film, kot mi, odrasli. Nekako vsi razumejo in ni ga človeka, ki bi bil potem užaljen. Upam vsaj.

Tako, da ni potrebe, da se sekiraš v smislu, da te otrok spravlja v zadrego. Ne, imaš zdravega nadobudneža, ki ga pač dosti stvari zanima, zato sprašuje. To ni nič slabega. In vsak "normalen" odrasli bo to razumel.



_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Mah, ne sekiraj se. Tisti, ki so sami starši (pa ne ravno 5 kolen nazaj), to razumejo. Mene moj 8-letni sin in 9- lena hči še vedno lahko spravita v tak neroden položaj. Pa jima ničkolikokat povem, da sta že toliko stara, da razumeta, da se ne spodobi tako govorit. No, potem pač tujcev ne ogovajata, zato pa poznane - te pa potem 2x-kratno.  Pa smo zopet na začetku.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Hana je v enem izmed trgovskih centrov prvič videla črnca in me je vprašala; "Mami, zakaj je pa ta stric tako umazan?!" Ja, svašta...Pa saj so ljudje navajeni na spontanost otrok...Dokler ne preide v neko namerno žaljenje, je to čisto simpatično.

hehe..zdele sem se pa nasmejala. no maja mami je vedno rekla...ptič pa otroc zmeri bajto userjejo :)) sama sem mela tak gobec kot tile vaši in vidim, da gre moja tavečjaže po mojih stopinjah :) sicer glede na to da je šele 2 pa še ne pol stara je začela takole. recimo stojiva v dvigalu zraven neznan par. jih pogleda prov pojemljivo in sam iz streli..kaj je? kukr kva bulš :) hehe. zadnjič je ena ženska kr poskočila ko je tamala to prjavla prov odrezavo in naglas :) he pa fora v tem, da jo s tem kaj je vedno zajebava od tašče dec in je to pobrala od njega. res je tudi to, da otroci poleg svoje iskrenosti uporabijo e stavke, ki jih slišijo od nas. tako da..??!! v situaciji pa sem s zanč ač odreagirala da sem povedala da jo tast tako draži, pa je od njega pobrala. v teh vaših sitacijah bi pa verjetno jo grdo pogledala pa sam rekla tisa tko se pa ne govori :) sicer pa itak povejo samo resnico. če je en brez zob jepač brez zob, sej verjetno o ta oseba ve a ne? in če ga praša zakaj je brez zob se mi ne zdi nič neumestnega. če bi imela ta oseba kej pameti bi rekla ja veš zato k jih nism umivala, glej da boš ti lepo drgnil svoje zobke da ne boš tak k js! saj js bi tako rekla

jaz sem bila tudi takšen otrok in moja mama se je  veliko opravičevala ljudem. je pa moj jezik pustil pri eni družini majhne posledice. ko se je poročila babičina soseda, je imela poročno obleko iz takšnega blaga kot mi zavese. ko sem jaz to zagledala sem takoj mami povedala in mi je zabičala, da ne smem to govorit.....pa kaj še....ob prvi priliki sem nevesti povedala in slišalo je veliko svatov, ki so se nasmehnili. ampak jaz nisem povedala iz zlobe, ampak iz veselja, da imamo mi takšne zavese .njena mama  baje še danes nori, kakšno obleko si je kupila za poroko .
kaj pa vem, kaj narediti. druga kot opozarjati in pogovarjati  o določeni situaciji, ne moreš nič, ker te preseneti.
tako kot je MArogica napisala večina ljudi to razume, tisti ki pa ne, pač ne vejo kaj pomeni biti otrok.

Ah ja, moj najstarejši ima 11 let, pa še zmeraj zna spravit v zadrego, čeprav zdaj ne postavlja več takih vprašanj, zbadajo se med vrstniki, pa meni odgovarja 100 na uro. Vedno ima pripravljen odgovor.
enkrat, ko je imel 4 leta smo bili v ogstilni, ven smo šli mimo kadilskih miz. Pa reče mulc na ves glas:kajenje je pa grda navada boste rakadobili.  Groza! Od vseh miz so se k njemu obrnili.
No to seem sicer jaz njemu v glavo vcepljala, ko je nekaj spraševal v zvezi s cigareti, ker moj oče kadi kot turk On pa je šač mojo razlago prenesel naprej.
Tudi pred nami je enkrat v vrsti stala pritlikavka in jo hčerka vpraša zakaj je tako mala. Gospa ji je odgovorila, da ima bolezen zaradi katere ni zrasla. Ona pa zakaj pa nisi šla k zdravniku, da bi dobila sirup.

Sem se kar malo potolažila, ko vidim, da naš ni edini . Ma, saj vem, da so otroci iskreni in večinoma ljudje zelo pozitivno reagirajo, ampak pri nas je to res tako vsakdanji pojav, da mi je zlasti pred sosedi že kar malo nerodno, sploh ko vsake toliko slišim kakšno opazko v stilu, tale vaš je pa od 100 hudičev, ali pa da je nabrit 100 na uro. Sicer so to bolj take hudomušne opazke, ampak sčasoma se človek začne spraševati, pa kaj je res smo naš tak

Pa lepe praznike vsem

Hehe nejcko, torej nisem edina .

Pri nas je tega toliko, da ni variante, da bi jih lahko sproti reševala.

Se zadnjič pripeljemo na  dovoz pred  našim blokom in za nami prinori sosedov ata. V vzratnem ogledalu opazujem situacijo in si potihem rečem "Poglej ga norca, ta bi se rad v prtljažniku peljal z nami!"

Ko se vsi skipamo iz avta, med drugim tudi sosedov ata, nas ta prav prijazno pozdavi, sine pa :"Mami poglej tistega norca, ki bi se rad peljal z nami ."

Stavčna zveza je bila hitra in brez napak, se pravi, naučena.

Ali pa današnja recimo. Vsako leto se na koncu leta z malo pozornostjo ustavimo tudi pri naši dolgoletni varuški. Še vsako leto je bilo, da kako otroci pogrešajo varuško, danes pa naša starejša pupa po vprašanju gospe varuške, če jo kaj pogreša reče " Letos te pa niti malo nisem pogrešala , niti malo."
.

Otroci povejo direktno in točno. Sicer jih pa splet okoliščin kasneje kmalu nauči, da se je včasih nujno potrebno zlagati, čeprav ni lepo in biti tiho, ker jih hitro lahko dobijo po buči.



_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Za tole bi se pa jz opravičila, otroku pa bi obrazložila, da je taka izjava "grda", torej neprimerna. Res, da gre za otroško neposrednost, pa vendarle je taka izjava ponižujoča oz. žaljiva.

No, sicer pa me vse to še čaka, in upam, da bom znala ustrezno odreagirat.

Sem pa enkrat nekje brala, da so nekje v Ameriki imeli radijsko oddajo na to temo in so razpisali nagrado za najboljšo izjavo otrok. Poslušalci so za zmagovalko izglasovali neko mamico, ki je s svojo hčerko stala v dolgi vrsti pred šalterjem v banki. Tamali je bilo valda dolgčas in je začela izvajat raznorazne vragolije s katerimi je ves čas spravljala mamico v zadrego. Nakar jo je mamica imela že poln kufer in jo je naglas nadrla pred vsemi navzočimi; "če se pri priči ne umiriš, bom očku povedala kako grdo se obnašaš", tamala pa nazaj: "ja! In jaz bom babici povedala, da si imela očkovega lulčka v ustih!"
Baje je bilo mamici tako nerodno, da sta z malo pri priči zapustili banko.