Groza...danes sem doživela eno najhujših situacij z mojim 27 mesečnikom...v lokalu me je, ker sem ga odnesla stran od predmeta, ki bi lahko bil nevaren, klofutnil tako, da se je cela veranda obrnila proti nama. Katastrofa! Še dobro, da sem imela očala na obrazu, ker se mi je hkrati zatemnilo in solze na oči.
Reagirala sem, hvalabogu, čisto hladno, prijela sem mu rokici in ga odpeljala do avta. Verjetno si je marsikdo mislil, glej jo glupačo, ki jo otrok tepe....ampak če bi ga udarla v tisrem trenutku, bi ga verjetno preveč.
Naj še povem, da sem ga samo enkrat v življenju po riti...a spet se mi zdi, da bo mali potreben malce bolj stroge vzgoje.
Naj še dodam, da živiva sama.
KAKO NAJ BI REAGIRALA? in kaj natrediti?
hvala!

Ja mal res neugodna stvar,kaj pa češ naredit v tistem trenutku ,mislim,da je že tolk star,da mu lahko mal pojasniš to stvar kaj je naredil in mu poizkušaš razložit,da se to ne sme.Otroci so v teh letih zelo muhasti in je to res težko,bodi stroga,ker drgač bo prepozno.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Tudi v takih situacijah je dobro, da ohranis mirno kri. Stej do deset, ali pa do sto.
Ne oziraj se na okolico... lahko bi bilo tudi doma...

Otroka primi odlocno za roko (ce ti seveda ni ze prej uspelo ga zaustaviti), s pogledom v njegove oci odlocno reci: "Ne! To se ne dela! ".. lahko se nekaj v smislu, da se mi ne tepemo.. da boli... itd...
Ja, mulcek preizkusa.
Bodi dosledna. Resna. Nikoli ne vzemi focko za hec.
Nikar ne udari nazaj. S tem mu samo sporocis, da je udarec uredu.
To je faza v otr razvoju. Bo minila. Ponavadi se spravijo ravno na najblizje.. se pravi na mamice... zal...
Pa srecno!

Jaz se pa ne bi pustila tepst od otroka. Jaz bi ga vpričo vseh nazaj. Mora se naučit, da če bo nekoga udaril, da ga bo tisti nazaj, nič ni narobe s tem. Kam nas je moderna vzgoja pripeljala, da se počutimo krivi, če bi otroka nazaj, ko nas je fejst usekal - ne štekam čisto dobro. Če bo udaril nekoga na cesti, ga bo tisti nazaj, če bo udaril psa, ga bo ugriznil ali najmanj zalajal, če bo udaril mačko, ga bo opraskala ali uščipnila - pa mački ne bomo rekli, da ga ne sme, a ne. In tudi vemo, da jo najbolj verjetno otrok ne bo več nazaj. Pa čutudi jo bo, jo bo samo nekajkrat. Slej ko prej bo skužil, da se mačk ne splača tepst. In žal je tudi s tepežem staršev enako.  

Uf...tokrat sem se prvič v življenju počutila nemočno.
Najbolj zanimivo pa je, kako sem oz. bi bila pametna, če to ne bi bila jst.
Sam res, nisem ga hotla udart nazaj, ker kot sem napisala, bi ga v tisti situaciji preveč, ker mi je res v glavi završalo. Bom pa poizkušala biti v vsakdodnevu bolj dosledna, da če že pride spet do tega, da me ne bo presenetilo in mu bom odgovorila z udarcem po riti...po obrazu ga res ne morem, pa naj bo prav ali ne.

Ajoj ti malčki...pa tak zmaj sm v resnici...

Zagotovo moraš takoj in povsem nedvoumno (!!) pokazati, da klofute ne mislimo trpeti.  Ali ga udariti nazaj? Nikoli? Kaj pa vem... Zdi se mi, da obstajajo okoliščine, ko ga mirno lahko klofneš nazaj, pa ne le z robčkom. S tem pokažeš: (1) da boli in da prizadene, (2) da s svojim ravnanjem sproža enakovredne odzive. Navadno gre v teh situacijah za poskus ugotavljanje meje ali pa za občutek, da je pri staršu že preko te meje.

Zato se mi zdi, da je včasih klofuta kar dober odgovor. Tudi v vrtcu in v šoli bo to moral kdaj doživeti in tudi pokazati (vrniti).


_____________________________

Naši problemi so sanje revnih in preganjanih.

Meni se pa zdi, da ga ni treba udariti nazaj. Vsaj mojega ne. Moj bolj resno vzame, če povzdignem glas, ampak res do tiste glasnosti in barve, ko postane grob, tak globoko grob. Tistega se najbolj boji. Udarec? Toliko udariti, da bi ga bolelo, ga itak ne morem. Vsaj zaenkrat ne. Da pa samo nakažem in nekaj maham kot ena muha po njegovi riti, pa ne vzame dovolj resno. Torej spet kakor pri kom. Glavno je, da otrok vidi, da ga je hudo polomil in da se z mamico v tej smeri ni za hecat.

Jaz sicer svojega mnenja glede zgoraj omenjene vzgojne tematike še nimam in še premišljujem o zadevi.
Se mi pa ne zdi, da bi bila Gina jezna, da bi morala "dihat, dihat". Je pač napisala svoje mnenje in glede na to, da ima vsak dan opravka z otroki in da ima lastne tri o zadevi kaj ve.

No, jaz sem svojega, ko me je enkrat zanalašč mahnil, nazaj. Pa me še zdaj peče vest.

Ne, moa, v normalnih okoliščinah ne zagovarjam ničesar, česar me določaš. Zagovarjam vse ostale, mirne načine in jaz sem prva, ki niti ne zameri, niti ne vrača ponavadi, oz zelo redko, ampak nisi me še dovolj brala, da bi to vedela najbrž, zato razumem, da nekaj takega napišeš, kar si.

Če pa me otrok udari z vso silo, pa ne po nesreči, je zame edina naravna reakcija, da ga nazaj. Se pa lahko strinjam, da obstajajo otroci, ki jim en odločen NE pomaga. Super, kjer pomaga - tam je tak način ok. Če imaš takega otroka, zahvali naravo, ne svojo vzgojo, da ti je takega dala. Jaz imam tudi kakšnega takega doma, ma imam tudi kakšnega drugačnega, tako da....ne bi o vzgoji kar se karakterjev tiče.

Je pa Joe zelo lepo napisal. Se absolutno strinjam.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Gina, oprosti. Sem prehitro odreagirala, res nisem mislila biti nesramna.
Me samo zelo zbodejo ti zagovori o eni po riti... o protiudarcih.
Pac ne prenesem nobene tovrstne agresije... Ker se vedno zagovarjam da se da drugace.
Pa tega ne govorim na pamet, iz knjig.. predvsem iz prakse...:))

Bo ze... drugic se ne bom vmesavala...hehe...
Vse dobro! M.

JAz sem bila mišljenja, da svojega otroka nikoli ne bom udarila. JA, dokler se ni zgodila podobna situacija in sem ga nazaj iz razlogov, ki sta jih napisala GIna in Joe. In enkrat je bilo dovolj, najbrž zopet iz istih razlogov, ki sta jih napisala Gina in Joe.
Pa da ne bo pomote, sem tudi tip človeka, ko vem, da se z besedami dalje pride, vendar ko je otrok dovolj star, da bo pomen teh besed tudi razumel.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Jaz svojega ne udarim nazaj, ker sem mnenja, da nasilje ni sprejemljivo. In če ga bi udarila, kako mu s tem pokažem, da se ne sme tepsti? Če mu bo kdo v vrtcu vrnil, prav. Tam so si otroci približno enakovredni po letih in po moči, pa tudi ni njihova naloga, da ga vzgajajo. 
Včasih je treba res dihati, dihati... Ampak udarim ne, ker ne želim, da bi mislil, da je OK, da tepeš. In ker udarci bolijo, pa ne samo fizično. In itak je dovolj drugih, ki prizadanejo, pa ni treba, da so to tudi starši.
Kar pa se tiče ljudi, ki so po naključju prisotni: dol mi visi, kaj si mislijo! Zaradi enih, ki so slučajno tam, ne bom naredila nekaj proti svojim principom!

Mene je ravno včeraj klofnila tko med igro v smehu, tud pomislila nisem kaj naj in kaj ne, sem jo takoj po riti nazaj in ji strogo povedala, da se to ne dela in jo poslala v kot.In vem da imam prav, v to sem prepričana brez nekih psiho filizofskih  vzgojnih analiz, lepo vas prosim, sem karakter in dosledna, ne pustim se in se tud nikol se  ne bom, želim da otrok vidi kdo je starš, kdo pa malček.Je pa odvisno od vsakega posameznika, vsak nima iste osebnosti, ene mamice se pustijo, nimajo mej, jim serjejo vsi po glav, ene imamo pa mejo, ki jo ne pustimo prestopit.Pa tole bi še komentirala, naj jih bo na tisoče okrog take situacije, bi isto nardila, ljudje so včasih tok butast, pa zjajo, pa naj, saj najbrž oni so tisti, ki se jim to pač nikol ni zgodilo?Jaz ponavad pogledam stran ob takšnih izpadih, če jih imajo otroci drugih mamic in si mislim uboga mamica, ne pa trapasta mamica.Lp

Sem razmišljala, za tiste, ki trdite, da nikoli ve ne bi nikogar nazaj.
Npr. da vas v gostilni udari pijanec ali da ste nekaj rekle malo preveč v druščini, pa vas en tip kar fejst kresne po glavi. A se ne bi branile? Če se ne bi, bi rekla jaz na to samo eno reč: meni se ne bi zdele pametne in na nivoju, ampak trapaste. Če te nekdo napade verbalno, mu tudi nazaj lahko vrneš - vendar to lahko narediš na nivoju. Kadar te nekdo napade podtalno, zahrbtno, pa ti npr. spodmakne stolček v službi, še vedno lahko do njega prideš in mu na lep način poveš svoje, še vedno lahko greš do šefa in zahtevaš svoje, lahko celo pokličeš inšpekcijo ali preštudiraš zakone - vse to lahko narediš, če pa "ostaneš na vzvišenem nivoju" in se mu umakneš, pa ostaneš brez stolčka, + zgubiš spoštovanje vseh ostalih + trpiš edino ti, saj nihče drug ne. Torej si tudi v tem primeru trapast. Ampak dobro, lahko narediš vse zgoraj našteto, to se strinjam in to je pametno naredit. Vendar.... Če pa te nekdo fizično napade, pa ti čisto nič ne pomaga, če se braniš z besedo! ČLovek te bo pustil na miru in se te ne bo upal še enkrat udarit samo tedaj, če se braniš kot lev. In tudi otroka česa takega učiti, da naj se nasilju samo umika ali naj se lepo pogovori, kadar je kdo do njega nasilen, ni ok. Če ga bo nekdo hotel zbasati v avto, ga bo edino nasilje rešilo, edino če bo fejst tulil in se otepal, pa laufal proč, ga bo najbrž rešilo. Če ga bo nekdo kresnil, pa se ne bo branil, ga bo ta lahko kresal cel čas šolanja, kasneje pa ga bo še izsiljeval za denar in podobno. Ne, v takih primerih z besedo nikamor ne prideš. Žal je tkao v življenju, da materinska vzgoja ni vedno ok, čeprav jo moderne knjige zagovarjajo in očetje niso nič vredni s svojo odločnostjo po njihovo. Zato se dolgoročno očetje odstranijo od vzgoje mnogokrat, ker nimajo pravice do sodelovanja, razen na ženski način.
Pa ne spet narobe razumet. Jaz sem striktno za vzgojo na lep, miren način, kadar se le da. Vendar otroci rabijo meje. Če jih na ta način lahko vzpostavimo, ok, super, če jih ne moremo, potem pa tudi ena čez rit ne bo prinesla dolgoročnih psihičnih posledic otroku, niti slučajno ne. 

Aja, moe, pišeš pa točno tako, kot bi jaz pisala 11 let nazaj, ko še nisem imela svojih otrok, ap ko še nisem imela veliko prakse v službi, tako da te čisto razumem.

Takole je Gina... nikoli ne reci nikoli...
Ampak trenutno se vedno mislim, da ne bi udarila nazaj. Pa se mi to sploh ne zdi trapasto.  
Verjetno bi se poskusala braniti samo v primeru posilstva  ali zivljenske ogrozenosti. Za eno klofuto se ne bi spuscala na isti nivo. Verjetno bi se obrnila na policijo... itd.
Nimam tudi navade se dret nazaj... ce me ze kdo nadira, ga poskusam ustaviti.. ne zagrizem na isti nacin.. s tem sem v prednosti.. ker se znam kontrolirati. S prijaznostjo ponavadi prav posteno sokiras napadalca...
Mogoce se bere, kot da se pustim pometati ljudem.. se zdalec od tega...

Evo, zdaj sem razbrala tudi, da si uciteljica... osebno mi je resnicno zal, da zagovarjas protiudarce... torej: ce bi te ucenec klofnil, bi ga nazaj? Khmkhm...

Mocno se strinjam, da morata oba starsa sodelovati v vzgoji.. pa ne po materino.. ali ocetovo.. kot starsa...

Mocno se strinjam, da otroci potrebujejo meje..

In se glede komplimenta o moji praksi.. se skoraj upam trditi, da je imam vec...heheh..
Pa lep pozdrav... se se kaj beremo.. v kaksni drugi debati.. za zdaj zakljucujem... M

Eh, ne štekaš, pa najbrž res nisi imela nikoli takih izkušenj, kljub neki kao "praksi". Evo, to pa zelo dvomim, da bi jo lahko imela več, razen če si stara čez 40. Pa še to dvomim, da si imela prakso z moderno mularijo, ker drugače ne bi takih reči, ki v praksi niso normalno mogoče izvedljive pisala. Poznam mnogo vrst učiteljev, Ali so tolk pasivni in prijazni kot tisti iz filmčka zadnjič, ali pa imajo otroke totalno na distanci. Seveda so še vmesne variante, vendar take, kot jo ti opisuješ, ni, ne obstaja pri nobenem učitelju, razen na papirju modernih knjig. Pa ne zaradi nesposobnih učiteljev, ampak zato, ker so otroci dovolj pametni, da to izkoriščajo, kadar kdo hoče tako vzgajat, kot zgoraj opisuješ.
Aja, kar navadi se, da se niti učitelji ne bomo več pustili pretepat  ni treba, da ti je žal teh časov, ko smo bili samo pretepene stranke.

Jaz ne bi dramatiziral in se takoj spustil v vojno med avtoritativnostjo in permisivnostjo.

Saj se tudi v vrtcu stalno tepejo in ravsajo, borijo za igračke ipd.

Saj v tem je fora, primož, da jaz sploh nisem niti permisivna niti avtoritativna, ampak zagovarjam srednjo varianto. Vendar je pri nas v Slo. tako živo to, da se vse da z lepo besedo doseči, kar knjige trdijo, da me prec ožigosajo za avtoritativno, če hočem, da se otroci vedejo kot zahteva osnovna kultura, tudi kadar se zmenit pa ne moreš z njimi. Ne, nima smisla se o tem sploh pogovarjat, ker si vsak nekaj drugega predstavlja pod temi pojmi, vzgoja namreč.

Saj pravim bolj to da ne sme človek delati iz muhe slona. Mene tudi kdaj useka, ampak imam bolj občutek, da me testira kaj bom naredil. Se je naučil teh igric moči v vrtcu. V bistvu to do neke mere toleriram, nisem ravno nek pacifist, ampak od določenih zahtev pa ne popustim, to je že imelo za posledico, da sem v kali zatrl obdobje trmarjenja, ki ga očitno ne bo.

David, mislim, da si razumel(a)??, ne vem kakšnega spola si, stvar napačno. Gina ni pisala o udarcih kot o instrumentih vsakodnevne vzgoje, temveč v primeru, ki ga je opisala Adam. Kar pomeni... pa saj ti bo sama razložila.
Moje mnenje je, da 27 mesečnemu NE moreš razložiti, da se ne tepe, sploh ne v zgoraj opisani situaciji. To lahko razložiš 3.5 letniku ali več. Razložiš v tem smislu, da bo razumel pomen svojega dejanja.
Eno je, če otrok v šali udari, drugo pa, če je jezen, ali pa s tem udarcem nekaj zahteva. In tukaj se popolnoma strinjam z Gino. To tako ne gre. Če mu to ne preprečiš v tem obdobju, se bo zgodilo to, kar se je moji znanki, ki je bila pred nekaj dnevi s svojim 6 letnikom pri nas na obisku. Ko sta hotela domov, ker sem pač povedala, da je čas ko se naš 5-letnik spravlja spat, se je malemu zmešalo in je mamo tako pritisnil, da sva bila oba z možem šokirana in mama ga je v afektu nežno ošvrcnila in se mu minuto kasneje opravičila, da ga je udarila. Poanta te zgodbe? Naslednjič jo bo zopet in naučil se iz tega ni nič koristnega.
PA še enkrat: tu se nismo zbrali zagovorniki tepeža, temveč ljudje, ki smo se skozi izkušnje naučili, da ni vse tako, kakor v knjigah piše. Na žalost ali pa na srečo, kakor želiš...


_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore