Spodnja debata o Miklavžu in številne debate o veroku so me spodbudile, da načnem še eno temo. Nočem spodbujati kakršnekoli nestrpnosti ali žolčne debate o tem, kdo ima bolj prav, ampak glede na to da se vsi starši slej ko prej znajdemo v situaciji, ko naši otroci začno spraševati o stvareh, povezanih z vero, se mi zdi, da bi bila taka debata mogoče koristna.
Torej, kako starši, predvsem tisti, ki niste versko opredeljeni oz. niste kristjani, razložite ali nameravate razložiti otrokom določene pojme, povezane z vero. Otrok vidi most, vpraša, kaj je to, in starš mu brez problema lahko odgovori, čemu most služi. Kaj pa, ko nas otrok vpraša, čemu služi, cerkev, kapelica?
Otrok vidi gasilca, policaja, zdravnika in z lahkoto mu odgovorimo, kaj kdo dela in kaj je njegovo poslanstvo. Kaj pa mu rečete, ko vidi nuno, meniha, duhovnika?

Pri nas smo se začeli srečevati s temi vprašanji nekje po sinovem 4. letu in moram sicer priznati, da kaj dosti težav z razlaganjem nisem imela. Sin se je kar hitro zadovoljil z mojimi razlagami ... ni ravno zelo vedoželjen oz. še močno živi v domišljijskem svetu in pač razna bitja (angele, Miklavža, parkelje) doživlja povsem enako resnično kot zmaje in dinozavre Verjetno pa ne bo vedno tako in me res zanima, na kakšen način se vi spopadate s podobnimi vprašanji, sploh zato, ker se mi zdi, da človek pri razlaganju lahko kaj hitro zapade v nemilost . Tako je recimo naš sin bolj kot ne preko tv (poročila ) dobil predstavo o vojakih in vojni. V vrtec pa prihaja po svojega otroka en očka, ki je vojak, in naš mali ga enkrat vpraša, če je zdaj tudi pri nas vojna Sem mu nekaj hitela razlagati, da vojaki nas čuvajo, da do vojne ne bi prišlo, pa mu ni bilo ravno najbolj jasno, kako in kaj. O.K. ni najbolj soroden primer, pa vseeno, za naše otroke je vojna, hvala bogu, za enkrat še zelo abstrakten pojem; enako kot bog.

cerkev...to je prostor, kamor hodijo nekateri ljudje molit...tisti, ki verjamejo v boga...verjamejo, da je nekje nekaj oz. nekdo, ki jih čuva, ki vse vidi, ki skrbi zanje, čeprav ga še ni nikoli nihče videl (ko mi nismo še nikoli videli božička, kako nastavi darila pod smrečico in kako ga s strehe na saneh odpeljejo jelenčki)...mi vemo, da tega ni oz. ne obstaja in zato tja ne hodimo...mi se "čuvamo" sami, ker če pademo in se udarimo, smo krivi sami, če zbolimo, moramo k zdravniku po zdravila, saj nas ne bo pozdravila "molitev" (molitev je neka pesem, rima...podobna kot tiste, ki se jih učijo v šoli, le da se le-te učijo v cerkvi in govorijo o bogu, jezusu namesto o pedenjpedu, piki nogavički ipd.)

moje razlage so nekako takšne...taveliko te stvari zanimajo, razložim ji tako, prebereva tudi kakšno svetopisemsko zgodbico, seveda jo na koncu sama pokomentiram...tudi zmoliti zna nekaj molitev...v cerkev gre rada, ampak za to izkoristimo babico (ob veliki noči), z mano je bila v njej 1x na pogrebu in pogovarjali sva se o freskah po stenah in stropu

me veseli, da jo stvari zanimajo, ampak rada ji to sama razložim, saj dobi za moje pojme pri kom drugem čisto napačno razlago

_____________________________

yeah, thats me ;)

..e, nejcko, moja draga.....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

To je zelo aktualno vprašanje tudi pri nas. Še posebej zato, ker ena od babic redno hodi v cerkev, mi pa ne.
Zato pač rečem, da vsak verjame, kar hoče: nekdo reče, da je bog tisti, ki nas čuva, nekdo verjame, da bo imel srečo, če bo našel štiriperesno deteljico.
Zdaj je že tako velika, da se pogovarjava o različnih religijah. Zelo rada ima knjigo Otroci vsega sveta, ki je super, ker otroci vidijo, da smo ljudje na svetu različni, imamo različne običaje, različne vere...
Meni je pri odgovorih na ta vprašanja zelo pomagala knjiga Otroška vprašanja ne poznajo tabujev, avtor je Schuster - Brink Carola.


_____________________________

lp

Jaz nikoli ne razlagam, kdo ima prav, in kdo nima prav glede tega. Pač povem, da eni verjamejo v to, da je nekje nekdo, ki jih čuva ali kaj že in h kateremu molijo (tu bi se morala res malo bolj izobrazit, da bi sploh lahko kolikor toliko verodostojno razložila), mi pa pač ne. Če bi me otrok vprašal, kdo ima prav, bi rekla, da oboji. Pač eni verjamejo nekaj, drugi pa nekaj drugega.

Jaz bom nasi mali Evicki razlozila, da je zivel nekoc en fant, ki je napisal eno knjigo in da se nekaterim ljudem zdi ta knjiga tako dobra, da potem tudi zivijo tako, kot pise v tisti knjigi, da je treba zivet. Da midva z atijem pa ne verjameva tisti zgodbi in zato ne ziviva tako kot tam pise. Da so se ljudje, ki verjamejo zdruzili in da se dobivajo v hisah, ki jim pravimo cerkve in se tam pogovarjajo o tisti knjigi.

Mislim, da je vecina ljudi vernih zaradi tradicije - ker so jih vzgajali v veri in ker se mi to ne zdi najbolj pravilen pristop k veri, bom Evi pustila, da sama najde vero (ce jo bo hotela).

MarijaPo, se povsem strinjam s tabo!!!!