Ni druge, kot da sama načnem temo, ker enostavno nikjer, ne v knjigah ne na raznih forumih, nisem našla odgovorov na naše težave.
Imam 4,5 let starega sina, ki spada med "težko kategorijo" , kar pomeni orto živ otrok, hipermotorik, energije za izvoz, tisoč ne-jev komaj kaj zaleže,  nenehna pregovarjanja in prepričevanja, slaba koncentarcija in še bi lahko naštevala.
Hčerka bo kmalu stara 2 leti in je čisto nasprotje svojega brata - mirna, nežna, ubogljiva, skratka nekompliciran otrok. Do nedavnega ...

O.k., vem, da hčerka sedaj vstopa v obdobje trme, in to sploh ni problem. Problem je v tem, da se čedalje bolj zgleduje po svojem bratu, kar je sicer logično, ampak kaj, ko od njega pobira same negativne stvari. Za razliko od svojega brata, se zna hčerka zelo lepo zaigrati; rada riše, gleda knjigice, se sama zaigra, toda kadar sta skupaj (in normalno, da sta to večino časa), postane prav tako "neustvarjalna" in razgrajaška kot brat. Sin do igrač nima nobenega pretiranega odnosa - avtomobilčki so vsi polomljeni, kocke so že zdavnaj varno pospravljene v kleti skupaj s še drugimi igračami, ostale igrače pa bolj ali manj ležijo razmetane naokrog. Ker zanj je bistvo jih razmetati, ne pa igrati se z njimi. Tega se je navadila tudi hčerka in sedaj družno razturavata po stanovanju. Mala gleda brata kot boga, uživa, ko se ji le-ta reži in normalno je sedaj postala že pravi strokovnjak v vseh bedarijah. Žal mi je, ker se mi zdi, da je hčerka zaradi tega prikrajšana za marsikatero igro, saj tudi če se jaz igram z njo, takoj pride zraven še sin in raztur je takoj tu.

Poleg tega mi je danes začela še odgovarjati - na isti način in z istimi besedami, kot to včasih počne sin. In sem ostala brez besed ... Sin je začel odgovarjati tam nekje okoli 4. leta, a tamala mi bo pa že kar pri dobrem letu in pol? Jao! In potem se sine naredi angelčka in ponosno reče: "A ne , mami, to pa ni lepo." In iz posteljice je zmetala vse  igrače in odejo, tako da je sin začel jokati, da on ne bo vsega tega pobiral. Mislim, ... Pa saj ne vem, kako naj reagiram v podobnih situacijah, ki jih je iz dneva v dan več. Sin točno ve, kaj tamala dela narobe, in mi jo tudi takoj pride zatožit, ampak velikokrat pa jo prav on našunta na kakšno traparijo.

Zdaj mi pa povejte, a ima katera doma dva tako različna otroka, predvsem pa da je starejši bolj problematičen. Večina primerov, ki jih poznam, je obrnjena situacija - torej priden starejši otrok in mali lump, ki se zgleduje po pridnemu. Kako ukrepate? Kako naj ukrepam, ker jaz nimam več idej ... nisem več dosti pametna. Ali pa me vsaj potolažite, da nimamo le mi take "posrečene kombinacije"

Evo tolažbe: če bi imela samo  hčerko ali pa če sin ne bi imel vpliva nanjo, bi bila mirna, pridna, ubogljiva, vodljiva, ponižna ... kar pa ni najbolj fajn.
Naj bo borka!

Nejcko,pri nas je enako.
S tem,da imam dva fanta.6 in 3,5 let.Tastarejši vzganja iste fore kot tvoj,tamali ga pa v vsem posnema.S to razliko,da tastarejši šunta tamalega za naumnosti,nato pa reče,da je tamali kriv....Sem ga že zalotila na tem.Vse podturi tamalemu...Tamali,bi pa vse naredil za njega.Čeprav se mi zdi,da v določenih forah,se mu tamali ne pusti komandirat.Pa tamali je bolj priden za pospravljanje in poslušanje.Bolj posluša.Bolj se mu da dopovedat.
Kadar je prišlo do tega,da sem videla,da tamali posnema tastarejšega(bilo je obdobje pljuvanja z balkona...),sem ju enostavno ločila.Vsakega na svoj konec in z vsakim posebej se nato pomenit,kaj je prav in kaj ne.


_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Splišni, solit se pejt! Prid mi raj ob devetih zvečer pomagat pospravljati bojišče, pa boš vidla, kako fajn je imeti dva bojevnika v bajti No, dolgcajt pa res ni

Pri nas je bilo danes kot bi šel tornado čez dnevno sobo.
Smo z skupnimi močmi porihtali.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Nejcko, zdaj si še vedno v ta huj obdobju. POčakaj še eno leto, da bo boljše, pa še dve, da bo res dobro.

Drugače je pa tako, da vedno tisti otrok, ki je bolj "gangster" hujska drugega. Pa je čisto vseeno, kateri po vrsti to je.
Z igračami in pospravljanjem, pa s samostojnim igranjem in mirnostjo je tako, da otrok veliko tega prinese že sam na svet. Ali ima smisel za red, ali ga pa nima - ga je treba naučiti vsaj malo (užival tak otrok pri delanju reda ne bo itak nikoli), ali ima smisel za uživanje sam s seboj, ali pa ga je treba naučiti (da vsaj ne bo vedno iskal sreče zunaj sebe, četudi bo raje v družbi ljudi kot sam s sabo), ali je miren, ali pa nikoli ne bo.....

Drugače pa res naredi tako, da ju loči. Če delata skupaj neumnosti, ju daj narazen, enega v eno sobo, drugega v drugo. Ali pa naj enega eden vzame, drugega drugi. Jaz sem se ogromno tega posluževala, ker sta bila v določenem obdobju skupaj kot pes in mačka, ne glede na to, da sta se rada imela. Še danes se isto dogaja dostikrat.

Pa daj ju spat do osmih, da boš imela malo miru zase, pa pospravita naj sama, vsaj ta velik. Ne pospravljat za njim. Enostavno mora pospravit pred sedmo uro, do pol osmih mora pojesti, do osmih pa biti umit in v pižami. Vsaj pri nas je tako. Če je v postelji, pride "mamica servis" pocrkljat in se pomenit. Če pa do osmih ni v postelji, pa "mamica servis" ravno tako odpove sodelovanje, kot je odpovedal sodelovanje otrok. Če ni pospravil do osmih, jaz naredim enako. Če je on odpovedal sodelovanje, ga odpovem tudi jaz. Na začetku se mi je zdelo ful kruto, ampak uvedla sem to šele takrat, ko sta se nekaj let hecala z mano, pa smohodili spat ob devetih ali desetih - toliko opravkov sta še imela, pa prepirala sta se, pa žejna bila, pa lulat, pa kaj vem kaj....danes tega ni več. Mirno gresta v posteljo in vse je poštimano. Samo mama se je morala streznit in je ugotovila, da mora znat prenašat pogled na trpečega otroka (ki je v bistvu že prej z njo manipuliral in jo večkrat prizdel, pa mu je bilo vseeno, koliko mama trpi ob tem, ko otroka spat spravlja). Zašla sem.

Skratka, umakni ta velikega, kadar počne neumnosti, da mala ne bo imela zgleda. Pa če počne neumnosti, ga zatri v kali (ne znam drugače napisat). Ne mu dovolit, da počne neumnosti. Vedno morajo biti posledice, mora jih doživet - jaz vem, da to pri še tako trmastem otroku zaleže, čeprav terja ogromno energije, ampak se splača na dolgi rok, zanesljivo. Kaj pa tvoj pravi?

A moj mož kaj pravi? Ah, on ... ima tako službo, da včasih v celem tednu vidi otroka samo kakšne pol ure na dan, pa takrat misli, da bo vse štimalo, in če ne, ga kar mal iz tira vrže. Je pa tamala njegova ljubica, s Tilnom sta bolj v konfliktu - oba trmasta za pop*** Mož misli, da bo vse po njegovem, Tilen pa tudi in potem si lahko misliš, kako je.
Jaz priznam, da sem veliko bolj popustljiva, pa utrujena od vsega skupaj in normalno v vsem vidim težavo, medtem ko je mož ne.

Kar se odhoda v posteljo tiče, niti nimamo problemov. Sicer nismo na minute -  so pa pač odstopanja do ene ure. Finata je v tem, da otroka (sploh Tilen) hočeta zvečer očija počakat, da pride iz službe, in potem se odhod v posteljo takoj zavleče do dvetih, medtem ko drugače hodita spat ob osmih. Je tudi to en problem, ko se v naši družini ne da vzpostaviti ravno ta pravega reda.

Aja - če hočem otroka v ta hudih trenutkih ločiti, je pa finta v tem, da potem sin išče finte, da do tamale pride, ali pa ona gre do njega. Sta težko eden brez drugega in v hipu sta ta huj zaveznika .

Ma, saj res so to v bistvu zelo klasične medbratske zadeve. Meni je v bistvu najbolj hudo, ker ta mala enostavno ne more imeti svojih igrač na kupu in se z njimi kakorkoli konstruktivno igrati, ker itak vse zmečeta v en koš in potem lahko po celi bajti iščeš posamezne dele, ali pa v miru ustvarjati tistega, kar ji leži in si želi. Res me v bistvu najbolj boli to, da tiste njene pozitivne lastnosti počasi tonejo v ozadje.

Boš videla, da bo boljše. Čez dve leti, čisto sigurno. Zdaj sta res v zelo napornem obdobju in to oba. IN vem, kako zelo naporno je to za mamice. Saj je bilo pri nas isto, samo da je ta mala vse razmetala - še danes pušča sledi povsod, kjer je njena noga stopila. Samo danes imata vsak svojo sobo, oz Dan ima svojo sobo in ima posledično vse pospravljeno, ta mala ima pa še vedno gnezdo ali brlog, če hočeš. Pa čez dve leti bo z njima pol manj dela v smislu oblačenja, lulanja v kahlo, futranja, štimanja hrane...vse to bosta sama delala, pa še tebi bosta pomagala. Pri 6. letih ti bo komot iz stroja zlagal posodo ali smeti dol nesel.... poleg zgoraj naštetega...in posledično boš imela ti več volje in energije "sitnarit" za sprotne reči, ki jih zdaj ne zmoreš, ker imaš preveč vsega. Posledično se spremenijo otroci, ker čutijo, da zdaj pa res resno misliš. In po moje ni toliko za skrbet zaradi ta male. Zdaj je v najhujšem obdobju, saj veš, kako zelo je naporno pri teh letih. Ampak to obdobje mine, karakter pa ostane. Če je po naravi bolj plašna in manj trmasta kot ta velik, bo taka tudi ostala.
lp

Ja, a ne, kako se vcasih cudno zdi, da dva tako razlicna karakterja prihajata iz istega gnezda

Oh, te razumem.. to obd. je res najtezje.. ko ne morata drug brez drugaga.. za skup pa tudi nista...
Ampak mozne so pa res vse kombinacije.. da mali ponavljajo za starejsim .. in dvo-tri letniki so res prave gobice, ki vse posrkajo... Zna biti tudi obratno.. da vecji ponavljajo v kozlarije mlajsih... ces, saj je on prvi (grrr, kako mi gre tak povlecen izgovor na zivce...hehe)
Res je samo to, da tako obdobje mine... (pa se seveda ponovi v puberteti...heheh)...Je res dober trening starsevskih zivckov... In, kajneda, ponavadi se spravijo k takim igricam ravno takrat, ko smo najbolj skurjene...

Strinjam se z Gino: poskusi ju lociti... re sni prav, da veliki kvari igro mlajse...
Vcasih pase malce miru obema.. Ker velikemu je verjetno najlepse poceti kozlarije pred obcinstvom...heheh
In seveda poskusi z akcijo... akcija-reakcija... seveda z vnaprejsnjim dogovorom.. "Ko bos naredil sestrici to in to... bo sledilo to in to..." dosledno... In dosledno pohvale...heheh

Aja, se to: razlicna sta.. potrebujeta razlicno igro/zaposlitev... Starejsi verjetno najveckrat ponagaja mlajsi takrat, ko mu postane dolgcas - zaposli ga...
Pa CIMVEC norenja zunaj... da je potem doma mir...

Srecno! M.