Verjetno je res obdobje, pri nas imamo namreč tudi triletnika, ki ga je bilo strah. Zdaj je star tri leta tri mesece, strah pa se je pojavil malo pred tretjim rojstnim dnem.
Pri nas je bila pa opica v postelji . Kar naenkrat je začel jokati, da je v postelji opica in da ne bo šel tja spat itd itd. No, pomagalo je, da sem jo preganjala in končno pregnala. Nadela sem si masko za potapljanje , besno skakala okoli postelje in mahala z rokami, pravi teater sem naredila in se drla zraven "Bejži, opica" in "Lej, ko je šla skozi okno ven" (okno sem seveda odprla za bolj realističen učinek).
To sem naredila vsak večer pred spanjem, potem je bilo pa treba masko parkirati pod posteljo, da si opica ni upala nazaj not v sobo. In seveda je zvečer eden od naju z možem malo dlje posedel pri njem. Trajalo je kakšna dva, tri tedne, potem je pa kar naenkrat pozabil na to in od takrat ni opice niti enkrat več omenil.
Na noč čarovnic je bila risanka o halloween partyju pri Frančku in so prikazovali neko strašenje in pošasti. Ko sva z možem opazila, za kaj gre, sva se kar spogledala. Mali je bil na trentke čisto zelen (ugasnila pa nisva, ker je bilo vseeno boljše, da je pogledal do konca in videl, da ni bilo nič hudega) in sva pričakovala spet kakšno opičjo epizodo. Mali je šel pa lepo v posteljo, bil čisto tiho, ni hotel ne pravljice ne cartanja (prvič sploh!), pritisnil si je svojo pikapolonico tesno na obraz in naju poslal ven. Mene je kar pri srcu stiskalo , ampak očitno je zadevo moral predelati sam. In to je bilo zaenkrat to, nič strahu od takrat. Zaenkrat seveda.