Danes sem v vrtcu zvedela, da je moj metuljčkek postal zelo kljubovalen. Da se je sredi sprehoda vrgel na tla in se začel dret in ni hotel naprej. Ko ga je vzgojiteljica hotela dvignit, pa se je začel dret au au. Potem so ga nekako spravili do vrtca, ampak je celo pot tulil.

Tudi doma ima kakšne finte - vzame sok iz hladilnika, jaz mu rečem, naj ga da nazaj v hladilnik, ker še ni pojedel do konca, on pa začne vztrajat, da hoče, da je sok na mizi in potem iz take malenkosti nastane cela štala. Na koncu itak jaz pospravim sok nazaj v hladilnik, on pa cvili in se meče po tleh.
Ali pa mu rečem, naj si obuje superge, preden gre ven, on pa odpre vrata in teče ven bos in se mi reži. Ali pa mu rečem, naj si umije roke po lulanju, on pa reče "ne bom" in se mi reži. In potem potrebujem kar nekaj živcev, da mu dopovem, da to ni primerno obnašanje. Se je že zgodilo, da so se ti izpadi končali s tem, da sva mu z možem vzela kakšno igračo in jo je dobil nazaj čez kakšen dan, ampak je imelo odvzemanje igrač tak učinek, da je v tistem trenutkom vpil in protestiral, pozneje pa se mi zdi, da igrač sploh ni pogrešal.

Ko se dere in prostestira, mu na hitro razložim, da to ni lepo in grem vstran, ampak me to dretje ubija in zadnje tedne je res pogosto na tapeti. Ko se pomiri, se poskušam pogovoriti z njim, vendar nikoli ne morem ugotoviti, kaj ga v resnici muči, ker vedno samo ponavlja, da bo priden in da ni bilo lepo, kar je delal.

Se počutim nemočno, ker ne vidim pravega načina, kako naj v ravnam v takšnih situacijah - vztrajam pri svojem ali poskusim kaj novega.

Pozdravljena,
sama pri zadevah, ki jih opisujete prav nič ne kompliciram...Kadar je otrok žejen in hoče piti sok si ga lahko kot jaz sam postreže, prav tako, če se noče obuti ali obleči je meni prav, bo že ugotovil, da je to neumno in se temu primerno odločil...nam se je že zgodilo, da smo šli v pižami v vrtec. Joj, kako mu je bilo nerodno , potem se je na stranišču z svetlobno hitrostjo preoblekel in to popolnoma sam...
Otroci pri treh, štirih letih želijo vsaj v osnovnih potrebah odločati sami, zato mu pusti... Moje mnenje je, da na ta način začne otrok že zgodaj prevzemati odgovornost zase in svoja dejanja...
Kar pa se kljubovalnost v vrtcu tiče, pa je to problem vzgojiteljice in ga bo pač morala sama rešiti.
lp!

Aja pa še to, pri nas vsako stvar razlagamo in se ne kregamo. Poskušamo, kar se le da pogledati tudi z očmi otroka, zakaj  nekaj naredi...to se pravi, če si po lulanj ne umije rok, se mu razloži, da ima na rokah bacile, ki lahko povzročijo tako ali drugačno bolezan in da se lahko zgodi, da bo namesto igranja na igrišču, ležal v postelji zaradi hudih bolečin v trebuščku. Sicer pa naj se sam odloči!
Pri nas je tudi pomagalo, ko smo si skupaj pogledali risanke NEKOČ JE BILO...ŽIVLJENJE! So risanke o človeškem telesu, virusih, bakterijah, bacilih...Od takrat mnogo lažje razume zakaj in na kakšen način je potrebno ohranjati higieno in preprosto nimamo več težav...

Tala varianta od plotke mi je kar všeč. Samo, kaj pa ko tudi v pižami noče v vrtec in se ti vrže na tla in zažene drugo sceno? Meni se včasih zdi, da čisto nič ne pomaga, ne lepa razlaga, ne lep pogovor, se mi zdi, da je še najbolje, da se preneha scena in potem je, kot da se ni nič zgodilo. 

Nimate metulja, ampak osico.

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra