Kdo smo "povezani starsi"?

V moderni dobi se starsi srecujemo z veliko tezavami. Pogosto ne znamo vec krmiliti med nasveti, ki jih dobivamo iz okolice. Na koncu smo zgubljeni in ne poslusamo vec svojega srca, temvec se ravnamo po receptih nekoga drugega - po pricevanjih drugih - bolj izkusenih. Tako pogosto prihajamo v konflikte z okolico in samim seboj.

"Povezani starsi" smo starsi, ki se v iskanju pristnega stika s svojim otrokom vracamo h koreninam. Tezimo k pozitivnim metodam vzgoje in nezni komunikaciji z otrokom.

Zelimo si slediti tockam, ki so ze nekaj casa opredeljene glede "Attachment pareting" gibanja,  vendar zaradi tega nocemo vzbujati obcutkov krivde pri starsih, ki mogoce teh tock ne izpoljnjujejo. Zavedati se je potrebno, da so to ideali, idealnih ljudi pa ni. Gre za filozofijo srca in nacin razmisljanja. Cisto nic vec in cisto nic manj.

Tukaj pozdravljam vse pozitivne ljudi, ki lahko na kakrsen koli nacin pripomorejo k produktivni debati.

Zdi se mi, da je včasih ravno "tujec" na spletu (se pač ne poznamo, kljub temu imamo neke stične točke, kot je tudi ta tema) tisti, ki ti da najboljši nasvet in podporo glede vzgoje, kot to lahko dajo domači in sorodniki. Kolikokrat, sploh pri prvem otroku, sem prišla v navzkriž s svojim čutom za skrb za dojenčka prav zaradi tistih "pametnih" nasvetov moje babice, mame, tete, očeta in celo sosede, ki pravijo, da mora biti otrok samostojen že v zibki, brez crkljanja in tolažbe. No, k sreči je prevladala notranja neustavljiva potreba, da jokajočega otroka privijem k sebi in ga ne puščam samega. Kljub temu pa me je stalno mučil slab občutek, da še tako majhnega otroka razvajam in ga ne pripravljam na življenje.

Pa sem šla na ta forum in bila presenečena, da je ogromno podobnih situacij. Zelo sem bila potolažena, ker so mi ravno forumovke s svojimi debatami pokazale, da starejši nimajo vedno najbolj prav. Tako se nisem več krivila, da otroke razvajam, ampak sem začela strašno uživati v vlogi mame na svoj način.

Danes, ko moj otrok pridno raste, uživam sadove pestvanja, neprespanih noči, bolečih dojk in predvsem vsega prostega časa, ki sem ga namenila otroku. Ni mi žal in tudi drugo dete je uživa vso pozornost. Res je zahtevno, ampak vredno.

Navsezadnje narava poskrbi za vsako stvar veliko bolje, kot bo to človek kadarkoli zmogel. In materinski občutek je nekaj povsem naravnega, ne pa norme in znanost. Ko si razcepljen, so takšne spodbude v veliko pomoč.

Mic, res boljsa definicija. Tezko prevajat, ampak vazen je itak pomen. Mislimo pa isto.

_____________________________

Gospa sem.

Pozdrav!
Vse izgleda,da sem seloma le te vrste starš.Že zradi mojega včasih(za nekatere)grdega karakterja,into je strašna trma,ne odstopam od svojih misli.
Moje otroke sem vzgjala čisto po svojem občutku,vsa nakladanja drugih sem enostavno preslišala.Na začetku mi je šlo zelo na živce,nato pa sem se naučila,enostavno preslišat.O raznoraznih knjigah vzgoje nisem niti slišala in tudi nobeno odprla,razen seveda mojih bukel pediatrije,če je šlo za kakšno obolenje.Moja mama ni nikoli delila nasvetov in se utikala v vzgojo,pa smo skupaj živeli.Svoje otroke sem spoznavala dan na dan in sproti reševala težave kar je tisti dan prinesel.Nisem jih pustila jokat,spali so do treh let z mano,tako so bili oni pomirjeni in jaz sem imela mir ponoči.Najmlajša,ki
se je dolgo dojila,si je v spanju sama postregla.Deležni so bili veliko objemov,
še sedaj le sine mi zbeži Starejša sta dudala dude in stekleničke,tako je bil ljubi mir.Skratka vse,kar bi po vseh knjižnih pravilih sedaj izpadlo razvajanje napačna vzgoja,sem nasprotno počela,tako sem pač čutila,torej čisto kontra.
Le nežna in mirna nisem nikolli znala biti.Moji objemi so,tako pravijo medvedji,
sem glasna oseba in,če se razjezim povišam glas,pa so se navadili.
Dam primer:Na enem od roditeljskih sestankov so se starši pritožili nad eno od profesotic,češ,da preveč kriči na otroke in le ti so zelo prizadeti
Kar predstavljajte si 28 mulcev,ki klepeče medtem ko učiteljica razlaga,
ta pa poviša glas,da jih utiša.Moj sin pa ni odreagiral in so ga vprašali zakaj.
Pri nas doma smo vsi tako glasni,da ne registriram profesorce.
Najmlajšo sem prvih šest mesecev prenosila na rokah po cele dneve,ker je kar naprej jokala,če si jo kam odložil,pač ni hotela biti sama.Pa je to
minilo,po vseh teh mesecih je postala dobrovoljček ni bila več tako nujno potrebna moja bližina.Planic so se odvajali,ne po knjižnih prvilih ampak,ko je bil za to čas zrel nič nisem forsirala.
Upam,da nisem preveč naložila,še pa še bi se dalo povedat.

Neva, fajn si napisala.Saj poglej, ce strnes te poglede na zadevo, so to precej stari pogledi, novodobni so pravzaprav cisto drugi. Tu so pac zapisani in formulirani, niso pa pravila, dalec od tega, ampak je pac filozofija vzgoje vseskupaj, nacin na kateri razmisljas. In tista intucijija, je tukaj opredeljena kot pozitivna. Gres za tem kar custis, ne pa zato: a.) ker si bil ti tako vzgajan b.) je to rekla soseda Upam, da razumes..

_____________________________

Gospa sem.

Seveda razumem,ne vzgajat,tako,kot to drugi rečejo ali kao svetujejo.
Tega pri meni ni nikoli bilo v praksi,vedno sem po svoje.Zato pa sem večkrat prišla v konflikte z okolico,tudi v šoli s profesorji.moje otroke sem vedno branila,pa so imeli prav ali ne,amapk nikoli pred njimi.Ko smo pa domov prišli smo imeli pa sestanek in razgovor kaj je prav in kaj ne in,da se takih stvari ne sme početi.No malo sem zašla.

se strinjam.Čeprav sem mlada mamica,no saj mislim da sem 25let mi je.Imam dva otroka 5 in 2leti stare,vedno sem se ravnala po svojih občutkih,ki me tudi nikoli niso varali.Sem zagovornik crkljnja, objemanja,cmokanja,...Otrokom puščam veliko svobode predvsem doma ,lahko se igrajo kjer hočejo in nimajo zato določenega prostora,tudi s hrano ju ne silim ,pa sta hvala bogu zdrava in normalo razvita ,če odmislim tistih par prehladov.Če dobim obiske raje vidim ,da umiru z prijateljico spijem kavo,medtem pa otroci ponavadi nardijo rastur,ampak kaj sej potem skupaj pospravimo pa je.Marsikdo bi rekel ,da jima pustim preveč,ampak otroka točno vesta kdaj je pa dost.Nimam nobenih problemov ne po trgovinah(se mi še nista metala po tleh)ne ko gremo kam na obisk, me še ni  bilo sram za njiju ,da bi se obnašala kot divjaka in prebrskala tuje omare al  pa še kaj zlomila.Moram reč, da se lepo obnašata ko kam gremo.

Mislim da jima nudim veliko ljubezni,nežnosti in crkljanja ,ampak je tud že kakšna po rit padla takrat k je blo treba.Tko da je pri meni vsega pomalem.Zankrat mi tko dobro funkcioniramo.

sem prvič mama in že spadam v ta vaš krog.moj zlati dečko ima šele 8 mesecev,dosti jih je reklo da je razvajen,ma je dobrovoljček,vesel otrok,in to si tudi želim,da bo samozavestna srečna oseba ko zraste,mislimda z tem ko se mu zdaj 100% predajam delam na tem za njegovo prihodnost.

< Sporočilo je popravil Vesna -- 4.4.2007 20:29:41 >

_____________________________

8.8.2006 sem dobila največji zaklad na svetu,prečudovitega sinčka Vala.

Mi imamo 4,5 mesecev staro deklico in z mozem sva velika prisstasa attachemnt parentinga. In to zato, ker se nama zdi zelo naraven. res pa je, da je zahtevnejsi....
Mala spi z nama v veliki psotelji, se doji kolikor hoce in kadar hoce, ipd.
trenutno sem pod vplivom moje tasce, ki je zacela najedat, da mora mala pocasi v svojo psoteljico, da naj jo cez dan dam za kratek cas v psoteljico, da se navadi... pa sem jo samo pisano pogledala...... ne razumem kako lahko to rece, ce je bilo pa vceraj, ko sva sla z mozem za pol ure na sprehod in jo pustila pri njej in so naju klicali, ker je neutolazljivo jokala... mala je se v simbiozi... jaz ne razumem tega.... moja mama pa meni tezi, da bo cisto razvajena, ker spi pri nama in ker na joski zaspi.... nama se pa to zdi nekaj najbolj naravnega in najbolj enostavno... pa princeska je ful zadovoljna in lepo napreduje.... kaj bo sele, ko bomo zaceli z gosto hrano,.....no saj vprasanja ze padajo... pa nazivce mi gre tudi, da me tasca stalno sprasuje, a je mogoce lacna?? .. tudi sama je dojila in ve, da tega ne mores vedet pri otrocih, ki so dojeni na zahtevo...

No, se oproscam, ampak res mi gredo take stvari na zivce. Kot sem ze povedala, sva velika zagovornika AP in ga prakticirava kolikor se da.

Imam pa eno vprasanje glede slinga: mi imamo tegale:
http://www.baby-eshop.cz/imgs/products/img_2796_2_big.jpg
malo ful stvari zanimajo, ne mara se pa prevec nosit v tem kengurujcku, no zdrzi kakih 5 min, max. 10 min. potem pa jokkkk in ven iz slinga. Ali ima katera izkusnje s takim slingom? Ful bi bilo dobrodoslo, da bi ga vec uporabljali, da si malo razbremenimo roke.

hotela sem povedat v bistvu tole. Midva sva prepricana, da je finta starsevstva v tem, da otroku pomagas zrasti....
da si skupaj z otrokom in ga vodis skozi razvoj, ko je pripravljen na to, obenem pa poslusas svojo starsevsko intiucijo. To misliva, da je point AP in na sploh naravnega oz. neznega nacina vzgoje.
Poznava eno druzino, kjer so tudi prakticirali AP in puncki, ki jih imata sta stari cca 8 in 5 let in sta prav v redu osebi..

Še jaz, še jaz, še jaz...
Sem sicer nekoliko pozna za vključevanje v debato, a se vseeno priključujem AP. In to z veseljem.

Če sem moji mami resnično za kaj hvaležna, je to, da me  je že od OŠ učila, kako je z dojenčki treba lepo delat. Pa je iz kmetije doma (v LJ je študirala) in sama take vzgoje ni bila deležna, ker za otroke ob vsem delu navadno ni ostalo ravno ogromno časa.
Pa tudi sama sem bila (baje ) deležna take vzgoje, skupaj z obema sestrama.

In če sem iskrena, se glede vzgoje moje pikice ravnam po instinktu. Ta pa mi narekuje...
... da delam to, kar delam.

Odgovor PikaPola34: naša štorklje (slinga) ni marala. Pa sva probala večkrat jo not dat in nosit okoli, pa ji ni blo za to. Ena kolegica je bla pa z njim ful zadovoljna. Moraš probat, pa boš vidla, kako vam paše.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

jaz imam malega princa,k i je deležen vseh mojih minut in sekund, kolikor jih sam želi.
Ko se dojiva mi pove marsikaj :D med pervijanjem veselo čeblja, na rokah je kolikor sam želi, ko ima željo po ležalniku ga dam noter, v posteljici spi samo ponoči pa še to, včasih, če ga kaj muči ga dam k sebi in se takoj pomiri. Sem sama z njim in mislim, da je pomembno, da otrok občuti bližino mamice in da občuti kako zelo rada ga imam. Mislim da otroka ne moreš razvaditi, lahko mu samo daš celo sebe.


_____________________________

Moj JAŠA je sonček, moj JAŠA je zlat, sladak kot bonbonček, ga vsak ima rad!

nosiva se pa v sleepy wrapu. ker mi je boljš da ga imam ob sebi pa še roke imam proste, voziček mio se zdi preveč okoren in nepraktičen še posebej zdaj ko so vsi tako ogromni. pa dokler je še majhen ga ne rada polagam stran od sebe v mrzel voziček... bolj da čuti mojo bližino in toploto v sleepy wrapu. ko pa bo težji in bo zunaj sonček, pa bova šla v manjši voziček  pa se bova lahko pogovarjala ko se bova vsaj videla, iz tega ga komaj kaj vidim.
sva pa 7 tednov stara.


_____________________________

Moj JAŠA je sonček, moj JAŠA je zlat, sladak kot bonbonček, ga vsak ima rad!

Temo sem našla, pa vidim, da že nekja časa ni aktualna. Upam, da se vseeno najde katera,
ki bi podelila misli z mano. Imam trimesečnega fantka in po svojem občutku ga veliko nosim, cartam, skratka sem mu na voljo,ko potrebuje. Čez dan se veliko ukvarjam z njim, se pogovarjava, masirava, telovadiva, za okolico (razen partnerja) preveč.
Nikoli ga nisem pustila samega jokati, pa čeprav velikokrat neutolažljivo joka v mojem naročju, ker ga mučijo strahotni krči
in ne pomaga ničesar, ne masaža, ne kapljice, ničesar. Po mnenju mnogih sem za luno ,da ga preveč razvajam in skočim za vsako jokanje. Uspava se še vedno v mojem naročju. Občasno, ko ga ponoči mučijo krči, se umiri samo ob dojenju, ko zaspančka ob meni ,a se ob prestavitvi v posteljico zbudi in joče, tako da pač spančka z mano Vsak večer se poskušam držat neke rutine, se umijeva, oblečeva pižamico, poje flaško ( ker nimam dovolj mleka), ga odložim v posteljico, prižgem pesmice in sem ob posteljici, kjer ga božam, si se kaj poveva, mi gruli nazaj in se smejčka, dokler ne pride huda ura z jokom in krčki, kar se konča tako, da kriči v naročju, dokler ne zaspi od hudega. vsi mi pravijo, da ga moram navaditi, da sem sam uspava in kako ubog otrok bo v vrtcuko se ne bo znal sam uspavat, ko bom šla v službo(mnenje zdravnice). Ne zdi se mi sprejemljivo, da pustim, da kriči v postelji, da ne pride do sape, da ga zderesiram, da je postelja mesto za spanje, ko bom jaz rekla tako. Muči me ta "ubogi otrok" , ker mu želim najboljše. Imela sem zelo težek porod in verjamem, da je doživel ob tem precej stresa, saj je imel kar nekaj težav. Prosim za kakšno spodbudo in idejo, kako mu pomagati, da s časoma urediva uspavanje.

hmmm, saj je šele 3 mesece star. do vrtca se bo še malo morje stvari spremenilo. kmalu ne bo več krčev in bosta drugače spat hodila in spala ponoči, kot prvo. naša se je supavala na rokah dp 6-7 meseca, potem pa sva skupaj ležale na veliki postelji in skušale zaspati. tako zaspi še sedaj - če prej ne zaspi v vozičku če zaspi v vozičku, jo slečem in oblečem v pižamco, dam v vrečo in panča dalje ona.

včasih ponoči vstane in ima monologe, razlaga kako je zunaj tema in sneg in da se bo zjutraj gugala in gledala pesmice (ona jih namreč gleda ), kako je pappa na češkem in da bi midve tudi šle tja.. celi romani sredi noči v glavnem jaz kimam in pritrjujem in ji vmes ponaljam, da je nočka (ona se strinja in pravi tema je), da morava spati. in ona naprej da bo zjutraj ful stvari počela in jaz da ja ampak zdaj spimo.. itd - dokler ena ne omaga in zaspiva nazaj

pri nas je bilo tako,da je bila ona kot dojenček dete iz knjige - spala sama v poslejici ceenoči, bila pridna, nič polivala, vse bp. okoli enega leta pa kot bi odrezal (po moje je povezano, da je začela kobacat in se na noge postavljat), nič več v svoji posteljici in od takrat spi v veliki postelji (in na tleh seveda, ker ful potuje po celi sobi ko spi ). sicer mamo jogije na tleh kot japonci in ji je super

hmmm, prav nič ne delaš narobe, ne pusti si soliti pameti! Ravnaj po svojem instinktu! Popolnoma normalno je, če uspavaš otroka v naročju in absolutno nesprejemljivo, če ga v krčih pustiš jokat v posteljici! V vrtec bo šel čez dolgih 8 mesecev in do takrat imaš še ogromno časa za vse!
Naša ima 8,5 mesecev in še nikoli ni zaspala sama, pa najbrž tudi ne bo, ker nimam nikakršnega namena da bi jo puščala jokat, pa naj pametujejo kakor hočejo. (Pa nikoli ni imela krčev) Ko pa bo pripravljena, da lepo zaspi sama, takrat pač bo. Otroka moraš razumeti zakaj joka, če joka ker ga boli - kakšen smisel ima, da ga pustiš samega? S tem mu boš sporočila edino to, da te njegova stiska ne zanima!
Lepo se crkljajta še naprej, pa ne poslušaj pametovanja drugih. Ta ljubezen in pozornost ki mu jih zdaj daješ, sta njegov najbolj zdravi temelj za življenje.

Hvala za spodbudne besede obema. Vem in verjamem v to, da je ljubezen in bližino, ki mu jo nudim, popotnica za vse življenje. Že nekaj časa me namreč preganja spomin iz ranega otroštva, po moje sem bila stara dve, mogoče tri leta,
ko sem na tv-ju videla en grozen prizor iz grozljivke, pa so me namesto, da bi me tolažili, v joku trpali v posteljico, da sem še dolgo potem videvala stavri, ki se ponoči plazijo skozi okno. Veliko sem prebirala na temo varne navezanosti, že tekom študija, ter kako pomembno je, da se odzoveš na njegov jok, saj s tem komunicira. Ravno par minut nazaj, je v joku omagal v mojem naročju, ko ga je zopet strahotno zvijalo. Dnevno spremljam, kako lepo se razvija in je povrnjeno vse, kar vložim vanj, čeprav sem na začetku veliko prejokala, ko nisem vedela, kako naj mu pomagam, dobivala pa sem veliko negativnih odzivov, kaj delam z otrokom, da mi skoz visi na rokah,kako ubogi bo, da ga bom uničila, da mu jokanje ne bo škodilo, pa če sem v nosečnosti kadila , ko je prve dni tako jokal. Nihče pa ni pomislil, kak stres sem doživela po nujni sekciji in kakšnega šele on.

dojenčki so narejeni tako, da jih moramo imeti po rokah, vedno v tesnem telesnem stiku dokler se ne znajo gibati sami. to počne in je počel ves svet, le mi "civilizirani" zahodnjaki smo prepričani, da je treba otroke naučit da sami spijo, da niso non stop po rokah ... skoraj nihče pa ne ve, da brez telesnega stika dojenček lahko tudi umre.

če bi kaj želela narediti še enkrat, bi prva dva otroka več nosila. zdaj imam tretjega in je star 2 mes. njegovo posteljico imamo za odlagališče cunj, dete pa spi pri meni. čez dan ga sicer občasno odložim v lupinico poleg nas, če pa protestira pa gre v sling in greva po "opravkih" obesiva cunje in pospraviva kuhinjo.

zato naši zahodnjaški otročiči toliko krilijo, brcajo, ker imajo premalo gibanja. in dokler se ne zna gibati sanm, potrebuje da ga dobršnji del dneva prenosimo. če otroka nosiš, je popolnoma miren in sproščen. nobene potrebe po opletanju in brcanju (ki mimogrede lahko vodi v nepravilne tenzije, hipotonije in vzorce in potem imamo nepravilni gibalni razvoj in štoraste otroke ...).

otroka ne rabiš ves čas zabavat, dobršen del dneva ga vzami s seboj po vsakodnevnih opravkih. tako opazujejo svet v katerega so se rodili in to jim je v največje zadovoljstvo. tudi ko zrastejo boš videla, v največje zadovoljstvo jim je če jih vključiš v svoja vsakdanja opravila. to jim je v genih: pomagajo pometati, kuhati, pospravljati. to jim je igra in zabava. in potem se počutijo takoooo pomembne in zadovoljne. to ne odtehta nobena igrača.

kar pa se joka tiče pa le redki vedo, da je jok lahko tudi "zdravilen". pomisli kako nam odleže če se pošteno zjokamo. to dojenčki naredijo pred spanjem, sprostijo napetosti ki se jim naberejo čez dan (preveč stimulacije npr.) ali pa tako pozdravijo travme (naporen porod, nosečnost ... napeta mama, ...). pomembno je le, da jih ne pustimo da jokajo sami, ampak jih imamo takrat v naročju in da smo mi mirni. tako boš naredila veliko, saj tak otrok ki sproti "spuca" zraste v zadovoljnega malčka s katerim je veselje biti in ne v groznega 2-letnika in še bolj groznega najstnika.

joka ne bi smeli ustavljati (npr z dudo), ker vedno pomeni, da nekaj ni v redu: ko to odpravimo, je otročič zopet zadovoljen. in če rabi sprostit napetost, pa mu damo dudo, bo postal mali odvisnik, napetosti pa se še kar ne bo znebil in postal bo naporen 2 letnik in kasneje najstnik.

nauči se ločiti zdravilen jok od krčev. krči otroka zvijajo in se napenja, kriči ... in če so res krči pomaga meni tole:

- naj otrok izprazni popolnoma eno dojko, če popije preveč prvega mleka, ga zvija (torej prepogosto dojenje in menjavanje dojk je lahko vzrok za jok).
- če se prenaje, ga zvija,
- če ga zvija, ukini mleko in mlečne izdelke (pogosto pomaga)
- pazi da podre kupček, moje včasih zvija, ker mora podreti kupček, ali pa se preprosto ukakati, potem mu odleže.

če maš premalo mleka meni pomaga pivo (uni). še moj pravi da star ljudski pregovor pravi: po pivu joški rastejo . premalo mleka je pogosto le naš strah. tudi jaz sem prvega dohranjevala s flašami ... v tretje še zdaj komaj verjamem, da je ena stran dovolj.

in najdi sebi podobne in se obdaj s pozitivnimi ljudmi. zadovoljna mama, zadovoljen otrok je pa itak prvo pravilo. poskrbi tudi zase in uživaj v materinstvu. ta težje je itak za tabo, zdaj bo vsak mesec vedno lepše in lepše.

 ... veliko sončkov za pozitivno energijo.

Nenamenoma sem naletela na tole debato, pa očitno pašem sem... nenamenoma in brez predhodno prebrane literature... svoji hčeri (3,5 meseca) ne pustim neutolažljivo jokati, saj če joka nekaj potrebuje (hrano, bližino, svežo rit, vodo, objemček, poljubček ali samo dve besedi,...), prav tako ne gledam na čas hranjenja (razponi so med 30min in 4 ure), veliko uporabljam tudi sleepywrapa... edino spi pa v svoji postelji. Skupaj ne spi ne ona, ne jaz, ne mož.... se pa zjutraj in čez dan obvezno crkljamo...

očitki, da bo mala razvajena, da mora obstajati URNIK (previjanja, spanja hranjenja) so me boleli. Me še vedno, če jih izrečejo osebe, ki mi v življenju nekaj pomenijo, vendar se ne pustim več. Sem pristaš IMPROVIZACIJE in poslušanja oz. spremljanja otrokovih trenutnih potreb, ki jih bom zadovoljila.