Sem brala nekaj časa nazaj na RODI zgodbe, kako so bili vzgajani starši današnjih otrok. Nekatere zgodbe so me res full pretresle in mi dale misliti. Nekater od njih so pravzaprav bile povod, da sem malo spremenila svoj pogled na vzgojo, ker res ne želim, da gre moj otrok čez takšne stvari.
No, v glavnem, zanima me, kdo od nas, vas, je bil vzgajan v duhu AP( attachment parenting)?
Jaz zase vem, da nisem..Zato pa danes nimam nikakršne povezave z mamo, vem da se grdo sliši, ampak je res...Sicer sem bila dojena do nekje 10 meseca, skupnega spanja me ja naučila babica, kjer sem preživela 4 leta najnežnejšega otroštva (pravzaprav me je ona vzgajala v AP duhu, samo dojit me ni mogla ). Mama je bila prezaposlena, da bi vzgajala še mene. Ko sem prišla nazaj k staršem, sta prerezala tole spanje skupaj, še danes mi včasih reče, ja drla si se dve noči, potem je bilo pa ok ..Mah, groza.
Ko sem bila najstnice nikako nisva našli skupnega jezika (zato pa sem odšla od doma že zelo kmalu), še dandanes ji full pomembne stvari svojega življena sploh ne povem...Kot, da mi ni mama, ampak en človek pač. Nikoli ji nisem nič zaupala, ker nikoli ni verjela vame..
Nikoli mi ni nič manjkalo v materialnem smislu, v čustvene pa sem bila prikrajšana za zelo veliko. Želim si, da bi moja mama kdaj vzela v roke kakšno knjigo o vzgoji.
Nikoli me niso tepli, to je že res, je pa res tudi, da me niso nikoli objeli, rekli, da me imajo radi..Zato pa jaz svojo tamalo prežulim počes in podolgem
Še preden sem imela otroka sem se odločila, da bom jaz drugačna mama..Da bo moj otrok dojen, da bo spal tam, kjer bo želel, da jo bom objela kadar bo hotela, da imam raje manj v materialnem smislu, pa več od življena in mojega odnosa z otrokom.
Hvala  bogu, da sem ko sem bila najbolj zbegana na Rodi odkrila forum o AP, da sem videla, da nisem edina, ki želi takšne "nenormalne" stvari...Da je to čisto naravno, da celo nekateri strokovnjaki pišejo knjige o tem , da pač sprejmeš otroka takšnega kot je in slediš naravni poti njegovega razvoja...



_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Jaz. Popolnoma. Dojena sem bila 3 leta, z mano se je oče ogromno ukvarjal, spala sem v skupni postelji s staršema do dopolnjenega 7. leta starosti, nenehno sta bila ob meni in pripravljena pomagati, ko se mi je kaj zataknilo in lahko trdim, da sem imela prave starše, vedno pripravljene na sodelovanje. S pomočjo AP sta mi privzgojila mnogo pozitivnih vrednot (vsaj upam, da so pozitivne), naučila sta me zagovarjati svoja mnenja in svoja dejanja, vgradila sta mi čut za odgovornost in disciplino (sem grozljivi perfekcionist). Vendar vse na "nežen" način, brez žretv, brez hude krvi, brez prerekanja, brez trmoglavljenja (z moje strani)... In še nekaj: naučila sta me delati, saj smo vedno vse delo opravljali skupaj, brez tistega klasičnega opravičila, pusti jo, saj je še majhna. V najlepšem spominu pa so mi ostali naši dolgi dopusti (1 mesec poleti), večerno kartanje črnega petra ali samo sedenje ob njiju, ko sta popravljala naloge njunih učencev...

Sestra, 10 let starejša od mene, pa po neki takrat novodobni metodi.

Sprašujete, če je med nama razlika?

Ja. In ta razlika ne izvira samo iz različnih karakterjev, ampak je tudi posledica AP.

Jaz dojena nisem bila, ker je bil porod ful težak, CR, 14 dni v porodnišnici. V tistih časih roominga ni bilo, zato je tudi mleko šlo. Spala sem od vedno v svoji postelji. Sem edinka. S starši smo počeli vse stvari skupaj, veliko smo hodili okrog, vikende smo preživljali skupaj. Z nami je stanovala še babica in vsako soboto smo se vsi trije zjutraj nabasali k njej v posteljo in smo klepetali ... Na otroštvo imam zelo lepe spomine.

V najstniških letih sem imela precej trdo vzgojo. Hora legalis je bila do konca srednje šole 22h. Vedno povedat s kom in kam. Pravila so bila jasna in improvizacije ni bilo.

V 3. letniku srednje šole sem začela hodit s sedanjim možem. Verjetno, na prvipogled, ni bil ravno tisto, kar so imeli v mislih zame. Ampak nista nasprotovala, samo meje so bile še vedno jasne kako in kaj. Ko sta ga spoznala preko njegoveha heavy metal imiđa je bilo nekoliko drugače.

Poleg njune 100% podpore v vseh pogledih, sploh s strani mame, sem bila tudi materialno precej razvajena.

Ko sem šla na faks, sem dobila nek občutek, da se moram še posebej potrudit, prav zanju, ker sta mi toliko nudila in mi tako stala ob strani. Prvi letnik sem totalno zabluzila. Nihče mi ni rekel žal besede, jaz sem pa mislila, da bom umrla, ker mi je spodletelo in vem, da jima ni bilo vseeno. Še dodatno sem se potrudila in potem končala faks relativno v roku, diplomirala sem malo pred 25. rojstnim dnevom. Ves čas študija sem delala, pa mi ne bi bilo treba. Pri 24 sem si v naši hiši uredila svoje stanovanje in šla na svoje.

Še danes se s starši super razumem. Uživam v tem, da smo skupaj, po drugi strani pa imamo povsem ločena gospodinjstva. Na starše se lahko kadarkoli obrnem, pa če gre za uslugo ali pa za nasvet.

Upam samo,  da bova znala tudi midva tako dobro postavit meje svojim puncam, da bova imela nekoč z njima tak topel odnos, kot ga imam jaz s svojimi starši.

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Pojma nimam.
Rojena sem bila skoraj 3 mesece prezgodaj, tako da sem prve tri mesece preživela v inkubatorju. Doma je bil že moj brat, ki je od mene starejši 13 mesecev. Name je bil gorzno ljubosumen, tako da me je hranila moja prababica (očitno nisem bila dojena) , ker brat ni dovoli,l da bi me mama.
Mislim, da je vsak spal v svoji postelji, kasneje pa smo ponoči imeli rošade.

Mama je bila full stroga, še v srednji šoli sem morala biti doma ob 22h. Vse moje prijateljice so žurale cele noči, jaz sem pa morala biti doma. No, oba starša sta umrla ko sem bila jaz stara 18 let, tako da ne vem kako bi se zdaj razumeli.
Vem pa da ju grozno pogrešam.

Jaz delno. S strani mame ja, s strani očeta ne. Mama me je res veliko precrkljala, cele noči me je držala za rokico, da sem sploh lahko spala (dokler sem bila v mali posteljici, ki jo je imela zraven sebe), tudi še kasneje se je trudila delat po tem principu. Samo verjetno nikoli ne bom vedela, če je bilo tako zato, ker je sama tako čutila, ali zato, ker fotr ni smel slišat otroškega joka ali sitnarjenja. Vedno se ga je bala, vsi smo se ga. No, in ker se je fotru zdelo, da me (nas) mama razvaja, je po drugi strani, da bi vse uravnovesil, fural hladno vzgojo in zganjal teror. Na koncu je bilo tako, da je bilo bližine in ljubezni vedno manj, ker se ga je tudi mama bala in ni upala ugovarjat, ko me je mlatil, da jih ne bi še ona dobila, in vedno več nasilja. Skratka, na zgodnje otroštvo imam še lepe spomine, potem pa ne več in mi je to drugo več posledic pustilo kot prvo. Vse skupaj pa ravno toliko, da vem, kako želim in kako ne želim ravnat s svojim otrokom in kako ga vzgajat.

hja, z te distance se sedaj ne vem. mislim in kolikor slislm iz zgodb sem kot majhno dete (tam kjer moj spomin vec ne seze) bila zelo spostovana(ceprav ne dojena) in zivela sem v razsirjeni zelo odprti druzin z dedekom babico in mamo . tata je prihajal obcasno ker je se studiral in lsuzil vojsko.
potem smo se preslili v mostar in tam so se reci zakomplicirale. tata je ime ze prvi teden nesreco in je bil v bolnici pol leta in se 1 leto na berglah mami je pa delala od 6 do 6 tako da sem po vrtcu bila pri stricu ki nas je z svojim dvema sinckoma popoldan po vrtcu zaklepal (ja!) v sobo da smo se "igrali"in je ded imel svoj mir.travma.mene sicer takrat nio tepli so pa brattrance tako da sem se jaz zraven jokala.
proti koncu osnovne sole pa sem cutil zmiraj vecji pritisk - kontrolo s strani svojim strasov.prav omejevali so me. mati me je celo znala posteno natepsti.tata se mi je znal podsmehovati in jaz sem jim hotela ugajati a sem zmiraj vse narobe storila.verjeli mi niso nic in zmiraj bolj smo se oddalljevali.jaz sem njim lagala in tudi njim nisem nic verjela.
potem smo med vojno preziveli hude case in smo se nekako zblizali nazaj. jaz se celim svoje rane in se trudim zastopiti kaj se takrat dogajalo. moja dva sta sicer zelo ljubeca dedi in babica in moje dete jih narvnost obozuje pa ceprav jih vidi vskih par mesecev. popolnom podpirata najin nacin in tudi sama se trudita biti zelo ap.
ampak pozabila pa ne bom nikoli kolikokart mi je mama zmerjala z "smrklo" in kolikokrat mi je odgovorila na prosnjo z ne brez razloga in se zdaj ne vem (ali se ne spomnim ) zakaj sem ze bila tepena?
in se,in se...
zelo pomembno se mi zdi otrgati se od te sence,niti ne nujno zastopiti samo sprejeti da je pac tako je.



_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

Viv, mi smo tudi veliko hodili okoli, v planine, na morju smo bili vsako poletje...Samo, ko danes gledam nazaj, bi imela raši malo več ljubezni in pogovorov, pa magari doma, kot pa vse to.
Sicer se je moj stik s starši najbolj izgubil v puberteti, ko sem odšla v srednjo šolo v drug kraj. Takrat sem definitivno izgubila tisto nit pripadnosti, nit starši-otroci. Se je kar prerezala.. Že res, da sem bila kar problematičen najstnik - kar je čisto normalno, glede na to, da se ni nikoli nihče pogovarjal z mano, da če sem kdaj želela izraziti svoje mnenje sem bila že v poskusu zatrena - v smislu, kaj pa ti veš, saj si otrok , glede na to, da sem full iskala pozonos, ki je nikoli nisem imela.Še danes staršem full zamerim, da so kar obupali nad mano, da si mama to mojo upornost še dandanes razlaga tako, da jaz pač moram vedno z glavo skozi zid . Če v tem času ne bi spoznala res super ljudi, prijatelje, današnjega moža, vzgojiteljica v internatu kdo ve kako bi se vse skupaj končalo..Verjetno nekje z iglo v roki (čeprav se nisem nikoli drogirala, niti trave nisem kadila, še cigaret ne - se je pa zato pol moje družbe). Mah, sploh nima smisla večkrat razmišljam nazaj, glede na vse imam s svojo mamo še kar odnos, no..Malo se je vse skupaj poboljšalo, ko se je rodila vnukinja, vendar..Pravijo, da čas zaceli vse rane, jaz osebno pa mislim, da ran, ki ti jih pusti napačna vzgoja čas ne more zaceliti..Vsaj pri meni jih ni in jih verjetno ne bo nikoli..Pač, nekako greš preko tega, pozabiš pač nikoli. Vem, da z mamo ne bova nikoli prijateljici - ona bi to full želela, ampak jaz ne morem..Kadar kaj potrebujem v materialnem smislu, sploh ni problema, po čustveno oporo pa k njej ne morem nikoli, kar je tako zelo žalostno, saj mam je samo ena in družina je tista celica, ki bi morala dat otroku vedeti, da je ljubljen in edinstvan pa kakršenkoli že je..
Da o očetu sploh ne govorim, njega tako ali tako nikoli ni bilo..Če ni bil v službi je pa zidal hišo Hišo, ki je ogromna, danes pa nihče noče živeti v njej (niti jaz, niti brat)...


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Kako pa nadomeščate vez starši-oseba z vezjo oseba-partner. Ker osebno se mi zdi da primankljaj na enem področju vzbuja željo po kompenzaciji z drugega področja. Osebno ne vidim potrebe v sodobnem času imeti ne vem kako veliko zelo tesnih vezi, ker so preobremenjujoče z vidika časa.

Moj soprog in jaz sva enakopravna člana neke skupnosti, ki jo tvorimo (družine), se pravi, da skupaj delava na tem, da živimo v srečni skupnosti, polni razumevanja in nežnosti. Je pa bila na začetku med mano in partnerjem velika razlika. On ni otrok APja, nikoli ni izkusil nežnosti in razumevanja v taki obliki kot jaz. Že v srednjo šolo je šel v drugi kraj in enostavno se je bil naučen odločati o vsem sam Z očmi, upam, da dokaj objektivnega opazovalca, sta njegova starša nenehno vlagala vse svoje moči in prosti čas v materialne dobrine. Imajo ogromno hišo, velik vinograd in grdo rečeno, ampak imam občutek, da so izjemno materialistični tipi (delujejo v stilu, nek se vidi raskoš). Manjka pa jim tiste topline in razumevanja in nežnosti. In mož je to pogrešal. Na začetku najine veze je bil opubno hladen, odločen, nikoli ni potočil nobene solze, v javnosti me nikoli ni objel ali poljubil, ko sva kam šla, me nikoli ni prijel za roko (v glavnem: vzgajan kot fant in vemo, da fantje nikoli ne jočejo in nikoi ne portebujejo objema...). In potreboval je res velik preskok v svojem obnašanju, da me je stisnil k sebi ali pa me poljubil v javnosti, da je dovolil, da so njegova čustva privrela na plan.
Vem, da sem v najin zakon vložila ogromno truda in energije in pogovorov, da sem mu približala nasprotno stran, polno nežnosti in razumevanja, saj me je bilo strah, kakšen odnos bo vzpostavil s svojim otrokom. Danes lahko z gotovostjo trdim, da je čudoviti oče, ki je prisoten pri vzgoji svojega otroka, ki ga neizmerno ljubi in je zanj pripravljen iti tudi na konec sveta. In verjeli ali ne... Prvo solzo je pred mano in pred drugimi potočil, ko se mu je rodil otrok.

Če mi verjamete ali ne, se glede starševstva jaz zgledujem po opicah in ne po svojih starših in starih starših. Če bi se zgledovala po slednjih, bi morali moji otroci od prvega dne spat po reglcih celo noč, pa če se joka ali ne, pri petih mesecih pa bog ne daj, da ga vzameš v naročje podnevi, ko joka, ker se bo razvadil. HALO?!? Kakorkoli že imenujejo starševstvo, menim, da ima vsaka mama (za očete ne znam povedat ) v sebi vgrajen občutek za AP. Če bi mamice poslušale ta občutek, ne bi nikoli mogle pustit dojenčka jokat, pri mlajših otrocih pa bi razumele razlog za jok, ker ga sami pač še ne znajo razumet in razložit. Opice verjetno ne poslušajo starih mam, ampak sebe. Opice svoje dojenčke nenehno držijo pri sebi, otrok se doji, ko to rabi, je mirna in ljubeča mama, hkrati pa jih z vzorom vzgaja in ne s tepežem ali grožnjami.

Mene mami ni dojila samo zato (sama ponosno prizna), ker ji je njena mama svetovala, da naj doji. Bolj pomembno ji je bilo kljubovanje mami kot zdravje lastnega otroka. To veliko pove. Pravi, da me ni imela časa pestvat. Kasneje pa me je vzgajala s steklenico v roki, tako da imam jaz spomine na otroštvo prepojene z alkoholom. Oče pa vedno z doma sploh ni vedel, kaj se dogaja doma ali z mano. Njemu je bilo bolj važno imeti materialne dobrine, saj je bil kot otrok reven.

Vem kaj sem močno pogrešala kot otrok in koliko zaradi tega prejokala. Rada imam svoje otroke, zato jim dajem vse kar potrebujejo, vendar nič več. Vse dodatno jim dajejo drugi sorodniki in znanci. Jih crkljam noč in dan, vendar ne razvajam. Vem, da delam prav, saj mi otrok pove to, kar mi starši nikdar niso - rada te imam zelo veliko.

Strinjam se, da v partnerski zvezi iščeš to, kar si pogrešal v otroštvu. Jaz očitno veliko, vendar sem bila s partnerjem odkrita in mi rad vse to, kar rabim, tudi nudi. Tko da sem sedaj prav tako srečna oseba, čeprav tudi približno nisem bila vzgajana po AP.

moj dragi ja, in se mu vidi jaz pa sem bila bolj prepuščena očetu študentu in babici, ki za kaj takega nista imela nekega smisla... z mamo si nisva nekako blizu, materialno že, čustveno pa ne.

AP po mojem zelo vpliva na osebnost človeka. ( pa ne mislim v tem smislu, če je dojen ali ne, če spi sam ali z starši -ampak pripravljenost poslušati, se posvetiti, si vzeti čas, objeti in razumeti...)


_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Pa saj te zadeve niso povezane z AP ali kakorkoli že imenujete način vzgoje. Saj veste polovica je dednost polovica pa vplivi okolice.

Jaz nisem bila vzgajana po AP. Mi pa ni nič manjkalo. V bistvu se lahko samo podpišem pod Viv, ker je bilo precej podobno. Dojena sem bila 3 mesece, ker je bila pač taka moda, spala sem ves čas v svoji sobi, itd. Zmeraj smo se dobro razumeli, imeli radi, in še zdaj se imamo. Prav zaupniškega odnosa pa z mamo res nikoli nisva imeli. Morda je to zaradi vzgoje, precej bolj pa verjetno zaradi moje osebnosti, ker pač nisem najbolj odprta oseba.

Vseeno se pri našem pikcu bolj nagibam k AP. Kljub temu, da ni dojen, mu moje bližine definitivno ne manjka.


_____________________________

Anžetko Bosopetko in Sarica Košarica :D

Ne bo držalo, sonce. Po psihologiji vplivajo na posameznika:
a) dednost
b) okolje
c) samodejavnost

Fajn pa bi bilo, da bi si pogledal tudi kakšno poglavje o socializaciji otroka... Predvsem o primarni.

Mene je zmotilo predvsem tvoje stališče, da ni dobro imeti v sodobnem času tesnih vezi, ker so preobremenjujoče. Veš, tesne vezi so potrebne zato, da ljudje imamo možnost preživeti v težkih časih. Če ti gre kaj narobe imaš nekoga, na katerega se lahko zaneseš - jaz imam mamo, očeta in partnerja.

Tukaj pa je nekaj iz "resne literature":
DOBROBITI ZA DIJETE
Poštovanje sama sebe
Dijete koje je proizvod povezujućeg roditeljstva nauči da će se njegove potrebe zadovoljavati stalno i predvidivo. Dijete nauči vjerovati. Povjerenje stvara osjećaj "Ja sam posebna osoba." To je najvažniji dio samopoštovanja vašeg djeteta, osjećaj ispravnosti koji je životno važan za razvoj ličnosti.
Privrženost 
Dijete se uči vezati uz osobe, ne stvari. Dijete koje je naviklo biti u rukama, na prsima i u maminom i tatinom krevetu dobiva sigurnost i ispunjenje u osobnim odnosima. To dijete ima više izgleda da postane dijete koje će stvoriti značajniju povezanost s vršnjacima a u odrasloj će dobi imati više izgleda da razvije duboku intimnost sa svojim partnerom.
Dijete koje je ostavljano samo u ljuljačkama, kolijevkama i ogradicama u opasnosti je da razvije plitke međusobne odnose i postane sve više neispunjeno materijalističkim svijetom.
Odgojne kvalitete 
Dijete uči da bude osjećajno i da daje. Dijete podignuto u zbližavajućem tipu roditeljstva nauči brinuti za druge s osjećajem davanja koji je primilo od svojih roditelja.
Disciplina 
Prakticiranje zbližavajućeg roditeljstva čini postizanje discipline (tu magičnu riječ na koju čekate) lakšim. Budući da bolje poznajete svoje dijete, sposobni ste mnogo točnije pročitati njegovo ponašanje i odgovarati prikladnije. Budući da se vaše dijete osjeća dobro, ima više izgleda i da radi dobro. Dijete koje ima taj unutrašnji osjećaj ispravnosti ima više izgleda da razvije zdravu savjest. Ono se osjeća dobro kad čini dobro i osjeća se loše kad čini krivo.
Taj stil roditeljstva vam olakšava da stvorite neki stav kod svog djeteta i atmosferu u kući koja će kažnjavanje činiti manje potrebnim. Ako je potrebno, kažnjavanje će biti prikladnije.
Zbog svoje povezanosti, dijete i roditelj više vjeruju jedno drugome.
Povjerenje je osnova za autoritet, a autoritet kojem se vjeruje puno lakše stvara disciplinu.
Dugoročna dobrobit
Zbližavajuće roditeljstvo ima i dugoročne dobrobiti.
Dopustite da s vama podijelim iskustvo podizanja djeteta koje se zove modeliranje: stil roditeljstva po kojem odrastu će najvjerojatnije biti stil koji će i oni sami primjenjivati kad budu roditelji.
Zapamtite, vi odgajate nečijeg budućeg muža ili buduću ženu, i buduću majku ili budućeg oca svoje unučadi.
Ilustrirat ću važnost modeliranja dijeleći s vama nedavno iskustvo u mojoj liječničkoj praksi i u mojoj obitelji.
Jednog dana mlada majka dovela je svoje novorođenče na pregled. Povela je sa sobom i svoju 22-mjesečnu kćer Tiffany. Kad je novorođenče počelo plakati, Tiffany je požurila do svoje majke i uzviknula: "Mama, beba plače. Uzmi je, njiši je, nahrani je!" Zašto je Tiffany tako brzo odgovorila na plač svoje sestre? Jer je tako naučena. Što će Tiffany učiniti kad njeno dijete bude plakalo? Pa, pogodili ste! Uzeti, njihati, hraniti.
Važnost davanja uzora tinejdžerima u roditeljstvu shvatili smo moja supruga i ja kad smo čuli da naša devetomjesečna kći Erin plače u našoj spavaćoj sobi. Budući da vjerujemo da treba što brže odgovoriti na dječji plač, uputili smo se prema dječjoj sobi. Ali onda smo čuli da je plač prestao. Kad smo se približili vratima spavaće sobe, vidjeli smo našeg petnaestogodišnjeg sina Jima kako leži kraj nje na našem krevetu, mazeći je i tješeći je. Zašto je Jim to učinio? Jim je oblikovao svoje ponašanje prema našemu. On je naučio da kad djeca plaču netko čuje i odgovori na plač

Se strinjam z vsem kar je napisano.

Že bežim stran....

< Sporočilo je popravil primoza -- 1.2.2007 15:59:42 >

niti jaz niti brat nisva bila vzgojena po tej metodi :)

s tamalim sva zrastla gor ob  igranju med lopato in mesalcem,saj se je delala hisa....starsa sta delala na dve izmene,loceno, da je bil vsaj eden doma kao pri nama...pravega casa ni bilo nikoli..z mami nisem cutila nobene hude povezanosti, vec z ocetom,ki mi je vedno na pravi nacin pokazal prave realne in zelo racionalne meje...pa bi rekla,da je bila kar trda vzgoja....pa nama zarad tega nic ne manjka...dalec od tega...pa se takrat se ni dal nc brat o AP :)

no po dolgih letih raznoraznih bojev, vecino zarad moje trme, drugo zarad tega,ker me mami nekak ni najbols sprejela, smo se ujeli...sicer smo kot druzina vedno nekako funkcinirali, drzali skupaj in si vedno pomagali...pa vendar...moja mami je sele pri mojih 28-ih letih dojela,da nisem njena lastnina ampak oseba s svojo glavo in hrbtenico in zej k je dojela je cist ok..ceprav jo moram kdaj pa kdaj se spomnit...

zej kolk je ta atached ne vem kaj pomemben in moderen? sama delam po kmecki logiki in to kar cutim...in ne kar mi bodo solili drugi in kar pise v knjigah...

< Sporočilo je popravil teja. -- 1.2.2007 18:06:44 >

Če smo odkriti je AP nekje tukaj, ne? Stara dobra kmečka logika in čustva...

Se niti nisem pretirano poglabljala,ker me pretirano filozofiranje o vzgoji niti ne zanima...ker vidim druzine,ki so totalno v literaturi o vzgoji, ki so pristasi psiholoskih pristopov in ne vem kaksne kozlarije se vse...da se zavzemajo,da ne povzdignejo glasu...zato,da jim na koncu mulci zabrusijo kaksno mastno,pokazejo sredinca in skor vrzejo vrata dol,ko se zaprejo v sobo...eh..po stari kmecki logiki pa cao..

teja.

Kot študentka pedagogike sem spoznala toliko vzgojnih metod, da joj... In obstajale so tudi take (čisto mimo), ki so poudarjale, kaj otrok sme, kaj ne sme, kako je potrebno vzgajati... In mnogokrat se mi je ob takih "super" vzgojnih metodah obračal želodec...
Prav zaradi tega sem se odločila, da bom svojega otroka vzgajala po čisti kmečki logiki in z veliko mero čustev. Nudila bom mu tisto, kar potrebuje. In otroci potrebujejo predvsem mamo in očeta, ki ju ljubita in ki sta zanje vedno tam, ko ju potrebujeta. Pa adijo vsem finim teorijam, da je otroka treba dojiti 15 minut na eni dojki in 15 na drugi, pa da se ga ne sem nositi, ker bo razvajen, pa da ga je treba pustiti, da tu in tam malo joka (ker si bojda tako krepi pljuča), pa da naj ne spi s starši v postelji in bla bla bla...
Prvi teden po prihodu iz porodnišnicem sem se skušala držati nekih "kaoda" splošno znanih pravil. Pa smo samo bili vsi nervozni - jaz, mož in otrok. Potem pa sem vso literaturo o negi dojenčka in vzgoji od malih nog vrgla v kot in začela delati po svoje, tako kot najboljše znam. K temu, da delam prav tako kot delam, pa so me spodbudile tudi besede našega pediatra: Vsaka mama ve, kaj je najboljše za njenega otroka, če to čuti. Če ga želiš nositi, ga nosi, če ga želiš poljubljati in čustveno razvajati, ga daj, še prehitro bo tako velik, da ti tega več ne bo dovolil. Veš, otroci prehitro zrasejo. In odkrito povedano. Uporabljam samo eno knjigo: Otroške bolezni. Vse drugo pa bom uporabila samo pri kakšnem predavanju .

In všeč mi je, da tako razmišljaš.

Težko bi rekla, morda deloma. Resnica pa je ta, da sem bila otrok zelo mladih staršev in to tretja po vrsti, kar je skoraj razumljivo, da se potem nobenemu ni dalo ukvarjat z menoj, kar pa je bilo zakamuflirano pod raznoraznimi pedagoškimi metodami(oba študenta pedagogije). Ampak naučila sem se pa pomena besede Svoboda. Saj mi je tekla v potokih.

Ne, ne, ti kar ostani... S tabo je fajn debatirati, ker ne delaš po principu baba rekla - baba kazala...

P.s: Pa opravičujem se ti za tisti NATO - imel si prav. Sam jaz sem bila proti, pa sem mislila, da je nekaj več toliko "normalnih" kot jaz... Če sem

Jaz to vez nikakor ne nadomaščam z vezjo partner - jaz, ampak sem jo nekako uspela nadomestit v mladosti s full dobrimi prijatelji, vzgojiteljico v internatu,...



_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Raho, glede na mnenje večine smo zreli za psihiatrijo...

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

ja se popolnoma strinjam s tabo ...moj mali je kot nedonosencek prnesu s seboj tolk enih tezav in ce bi vse strani kao dobrohotnih nasvetov poslusala,bi se mi pomoje zmesal...tako pa sem bolj al manj prisluhnila otroku...ceprov zej morm upostavat se sebe ...

in ja otroku je treba prisluhnit sploh zej ko je mejhen in delat pac tko,kot pase njemu in vam...ne pa da pol berem kako butasto in egoisticno je,ce das otroka k sebi v posteljo...says who?!...
pol k pridejo v puberteto so itak prepametni za nas :)