Ne vem, ali je moj otrok samo preveč čustven ali pa se je vanj prikradel separacijski strah... V glavnem. Nikoli, ko z možem odhajava v službo, ne dela scen, ne joče (pravzaprav je vesel, da vidi babico in dedija, ki ga prideta pazit). Vsako jutro se polubčkamo, veselo nama pomaha in midva odideva. Sem pa opazila, da ga pri zgodbicah, ki mu jih berem ali pa pri določenih risankah zelo prizadane, če nekdo odide. Pri zgodbah še sicer ne tako, ker najverjetneje vsega ne razume. Ampak pri risanki se mi je pa že dvakrat razjokal.
Ena risanka je Nodi ulovi padajočo zvezdico - Zvezdica pade z neba in Nodi se odloči, da jo bo vrnil nazaj na nebo. Ko s katapultom zvezdico vrnejo nazaj na nebo, ja jokal tako presunljivo, da se  je celo meni začelo parati srce...
Danes pa sva gledala Medvedeka Puja in je zgodba o zajčku, ki posvoji ptičko in ko ptička odraste, se odloči, da bo odletela na jug in zajca zapusti. Spet presunljivi jok.
A mi lahko nekdo razloži, kaj je to? A je to samo takšna zmožnost empatije ali pa se je vanj prikradel separacijski strah. Če bi bil separacijski strah, potem bi jokal tudi, ko midva odhajava v službo...
Ne vem. A ima morda katera kakšno pametno razlago?

Mogoče sta pa zajček in ptička jokala, ko sta se poslavljala in je sočustvoval. Ne vem, ugibam.

Tudi moj triletni sine je tako zelo čustven, da se zjoka kadar v risanki kadar kdo odhaja (in ponavadi tisti junak v risanki ne joka) in to je pač posledica tega, da se tako močno vživi v risanko. Mislim, da pri mojmu to ni povezano z jutranjim ločevanjem od naju dveh, ko odide v vrtec, ker se tisti njegov jok močno razlikuje od tega, ki je prisoten pri risankah. Recimo pri lionkigu je jokal kot dež, ko je simba odšel, sploh ni mogel nehat, pa še pri parih risankah, da sem jih kar ustavila vmes, da sem mu razložila, da bo še vse uredu.

Lp, s

Raho, jaz mislim, da je tvoje dete zelo čustveno, kar je normalno za otroka, ki je vzgajan kot AP. Meni se zdi to full lepo, da zna pokazat svoja čustva, da jih ne drži v sebi. Mislim, da ga moraš v tem samo podpirat. Seveda mu razloži kaj se dogaja v risanki, ampak ne mu slučajno govorit, da pa zato ni treba jokat..Če on želi naj joče. Saj bo kmalu znal sam ločiti med realnostjo in imaginarnim svetom.(glej, moj mož še dandanes joče ob romantičnih filmih - ce bi vedel, da sem tole napisala bi me itak )
A ne bo lepo nekega dne, ko bo odrasel moški in bo znal izrazit svoja čustva, tudi z jokom?


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Raho men je blo pa tole ful lepo za prebrat

In res je verjetno to odvisno od vzgoje - poglej tvoje dete zna pokazati čustva in jok nikakor ni negativno čustvo -> kot ga označuje večinoma moških in smo vsi ki jočemo 'cmere'... bodi srečna da si dala svojemu otroka nekaj tako pozitivnega kot je to, da zna pokazati tudi jok. Bom srečna, če bo naš Ožbej točno takšen pa da nikoli ne bo mislil, da moški ne jočejo. Se mi zdi da to prej privede do zatiranja čustev in pa agresije.

Ful lepo - zdajle si predstavljam vašega malega Nodija kako joče ob tem ko gre zvezdica nazaj v nebo.
Fejst fant bo