Pozdravček,

zanima me kdaj menite, da je pravi čas za družino, dojenčka? Sama nekako nimam želja po otročku, čeprav jih imam zelo zelo rada, imam partnerja že več let, imava stanovanje...Sedaj čakava le še na to, da poravnava svoje finančne obveznosti, potem naj bi prišel na vrsto dojenček (po vseh njegovih načrtih). Ampak nekako se še vedno ne vidim v vlogi mamice in to me že malo skrbi:) Vedno bolj pa tudi čutim pritisk s strani okolice, kar pričakujejo že dojenčka. Pa tudi "vsi" že imajo družine.
No, v tem prazničnem času, vas prosim za mnenje:)

Pa lep večer.

Pozabila si napisat, koliko sta stara.

_____________________________

29:)

On pa 36.

< Sporočilo je popravil Eviza74 -- 24.12.2010 19:49:45 >

Ne vem, kdaj je pravi čas zate.
Jaz sem začutila eno željo po otroku, kaj pa vem, nagon al kaj. En dan me je prijelo, da bi imela dojenčka, pred tem pa nič. V vlogi mame se tudi sama nisem videla, celo nosečnost ne , potem pa itak nimaš druge, ko dobiš v roke eno malo ljubko bitje, zaljubiš se.

V vsakem primeru: imej otroka zato, ker ti tako hočeš, si to želiš, ne ker tako pričakuje okolica. Tvoje telo, tvoje življenje.
Mogoče te je pa samo strah konca udobnega življenja brez stalne obveznosti?

< Sporočilo je popravil Ankica. -- 24.12.2010 19:59:25 >

Jaz bom tako rekla... Jaz sem vedno želela imeti dva otroka vendar biti brezposlena mi je zelo motilo in sem rekla, da ni še ta pravi čas ampak, da bo.
En valentino večer v toplicah se je moj zelo upal in je ratalo..... Bila sem kar naenkrat tako vesela čeprav me je tudi skbelo.
Na žalost sva na pol poti izgubila svojo pužiko  Po tistim sem bila najbolj prepričana, da ta "pravi čas" ne obstaja in sem želela ponovno poskusit. 6mes kasneje sem zanosila in se je nama rodila mala punčka. Življenje je popolnoma drugačno vendar mi ni žal... 10mes kasneje sem bila pononvo noseča in sedaj imava še fantka.

Dnevi so nori in sem velikokrat zelo utrujena vendar sem vesela, da najhujši del je mimo in smo družina.

Verjamem, da ni prijetno pritisk od drugih (čeprav tega nisem imela) ampak včasih te mora en v vodo porinat, da dobiš tisti pogum

Naj bo spontano in ne kot "naslednja naloga"

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

Jst osebno nisem nikoli začutila, da zdej si pa ŽELIM otroka...Zdej se mi je pač pravi čas, partner se mi je zdel pravi zame, službo sem imela, stanovanje tudi, znorela sva se...sam še otročka ni blo. In sva se odločila, da ga bova imela.
Pritiskov okolice sicer nisem nikoli čutila, mogoče so celo poskušal pritiskat name al pa kej...sam jst tega nikol nisem tako občutila...
Zdej mi ni žal, da sva se odločila imet otroke...no...mogoče na trenutke, ko imam že vsega poln kufer pa bi rada kam kdaj šla pa imela več časa za partnerja...sam generalno gledano ne bi menjala za nič na svetu tega kar imam sedaj.
Po moje tebe najbolj moti pritisk okolice...počutiš se prisiljeno in ravno to te odbija. Če tega pritiska ne bi bilo, bi pač mogoče rekla ok...pa probejmo...tako pa se ti vklaplja tvoj notranji upornik, ki pravi, da pa otroka ne boš imela glih zato, ker drugi tako hočejo...
Ne vem...mogoče brcam v temo...sklepam bolj po sebi, kako bi se jaz v takem primeru počutila...


_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

Potem še ni pravi čas. Kaj oklica reče/pričakuje/karkoli... ni važno. Oklica vedno pričakuje kup stvari in  ne moreš vsem zadostiti. Če imaš male otroke, potem ne delaš kariere s takim tempom, kot se od tebe pričakuje. Če delaš kariero, ali nimaš otrok, ali pa se jim ne posvečaš v taki meri, kot se to od tebe pričakuje,... Itd... Tega je malo morje. Čim prej ti rata vseeno za raznorazna namigovanja, boljše bo zate. Imej otroka, ko si ga boš ti zaželela, mogoče če boš osvobojena vsega pritiska , da si ga boš celo prej sama iskreno zaželela kot če imaš ves čas občutek, da se to pričakuje od tebe.

POgovarjajta se s partnerjem o tem, zaupaj mu tudi svoje strahove oz. nepripravljenost (trenutno) in pojdi kam, kjer so mali otroci - in potem se ti bo skoraj gotovo prebudil materinski nagon, če si pripravljena na otroke. Če ne, potem pač ne.

NIč ni narobe s tem in ni treba, da imamo vsi otroke, samo zato, ker jih imajo tudi drugi. POznam srečne mamice in srečne ženske brez otrok. Glavno je, da so se same odločile za svojo varianto.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

To te pa nima kaj skrbet - jaz se še zdaj ne vidim kot mamo, pa imam že dve punčki in je mlajša skoraj 2 leti stara . Takote začne videt okolica, ti se še vedno vidiš kot sebe.

Pa tudi strah je normalen: mene je bilo hudičevo strah, ko sem prvič zagledala , pa čeprav se ni ponesrečilo (res pa je ratalo prvi mesec, kar glih nisem računala). No, potem po ss pa sem ugotovila, da si res oba želiva otroka, saj si nihče ni oddahnil, ampak nama je bilo žal, čeprav je bilo še zelo zgodaj. Ampak če se to ne bi zgodilo, pa ne bi vedela, da sva pripravljena. Če si otroka želiš, potem samo skoči in ne razmišljaj - ko boš v vodi, boš že plavala. Če si ga pa ne želiš, pa se pojdi še malo po obali sprehajat, je lahko tudi čisto lepo .


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

js mislm, da še nista pripravljena, ker če bi bla ne bi rabla spraševat kdaj je pravi čas... enostavno bi vedla, da je!!

Drugače pa mislm, da če čakaš na idealne pogoje "do otroka" nikol ne boš pršla... ker bo vedno še neki, kar bo treba prej narest: služba, stanovanje, potovanje, žuri, knjiga, nobelova nagrada... pač neki, kar se ti bo zdel neizpolnjeno in boš hotla narest predn pride ... js te izgovore vidm, kot opozorilo, da na dete nisi pripravljena... oz. nista, ker sta za to potrebna dva!!

če veš, da si želiš otroka, samo ne veš a si ga želiš takoj pač še mal počaki... samo ne čakat v nedogled, ker leta se ne ustavljajo!!

srečno!!


_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Res je težko na to odgovorit, saj je za vsakega velja drugače...
če še nisi pripravljena, se mogoče ni fajn silit...je pa res, da če imata s partnerjem enkrat v načrtu družino, je mora le boljepohiteti, saj 36 ni za starševstvo več rosna mladost. Sama imam 23 let in imam 6 mesečnega sinka in se mi tudi do poroda ni zdelo, da sem pripravljena...otem te pa kar življenje samo tišči naprej in otrok kliče po potrebah, ki mu jih moraš zadovoljevat...sploh pa to delaš z ljubeznijo in srečo...ki pride sama od sebe, sploh ne veš kdaj...na začetku je vsak zmeden, prestrašen...ko tio pa otroka položijo v roke, a do njega vzgojip neizmerno ljubezen in takrat se nič več ne vprašaš o tem ali je zdaj pravi čas ali ne. Enostavno je.Kar pogumno in če se imata rada, nič čakat.

Pa veliko sreče

vsak pri sebi ve, kdaj je pravi čas, da si ustvari družino oz. bolj natančno, kdaj bo nek par imel otroka. Najbolj me pa moti to, da pač okolica oz. družba od tebe pričakuje, da sedaj bi bil pa že čas.... odločitev o otroku je zelo intimna in to samo med partnerjema in ne vem, zakaj mora se kdorkoli vtikat v to. Jaz res nikoli nikogar ne vprašam, a se bo kdo poročil oz. kdaj bodo imeli otroke, ker to je pač odločitev vsakega posebej in nima nikogar kaj brigat. Ker lahko je tudi zelo nerodno, če en par ne more imeti otrok, ne deli tega z ostalimi, pa ju vsi sprašujejo, kdaj bosta pa vidva kaj.... zakaj pa vidva nimata še..... pa bi bil že čas..... sovražim taka vprašanja

Punce,

hvala za vaša mnenja. Jaz še vedno upam, da se bo v meni prebudila tista želja in da bom vedela, da je to to oziroma pravi čas. Če se ozrem nazaj sedem let, ko sva s partnerjem pričela z resno zvezo, sem bila jaz kar za dojenčka...sedaj pa, ko imava res vse pogoje, pa... Poleg pritiskov okolice me moti tudi to, da imava vse določeno, kdaj in kako. Prav tako še ni izpolnjena ena izmed mojih največjih želja, kar se tiče partnerskega odnosa in sicer, da bi se poročila, preden bi imela otroka. In smo spet pri finančnih sredstvih (čeprav je zame dovolj matični urad). Potem je še tukaj moja kariera. Očitno si želim nekaj več in bom morala sama pri sebi razčistiti par stvari:)
Verjamem pa, da bi mi dojenček polepšal življenje, ker ko jih vidim ne morem zbrisati nasmeška z ustnic:)
Če pogledam z druge plati (moje osebne) pa ne razumem mladih deklet oziroma parov, ki se komaj poznajo in se tako brezskrbno odločajo za otročke (po drugi strani jih občudujem):)

Lepo se imejte.

Pritisik okolice ni nikoli dobra popotnica.

Kdaj je pravi čas? Ko boš nehala poslušati druge in se naučila prisluhniti sebi.

Jaz pa mislim, da če boš iskala razloge zakaj še ni dobro zanosit, jih boš vedno našla! Sama sem imela tudi kar nekaj problemov s tem. Po glavi mi je hodila kariera, pa motorčkanje (ki ga ne bo več v primeru nosečnosti in kljub temu da je to moja velika ljubezen) itd.
Ampak moj je imel strašno željo (čeprav ga je bilo tudi strah). Pa sem se odločila pri svojih 24 da poskusiva. In veš kaj, ko sem tudi drugi mesec (ko je hujši šok že minil) dobila menstruacijo, sem bila tako žalostna. Danes po 3 poskusnih mesecih sem dva meseca noseča. In je super!!!!
Ne glede na vse...

Za tebe je pomembno samo kdaj meniš da je za tebe pravi čas.

Lahko pa boš nekega dne ugotovila, da je tvoj PRAVI čas že minil.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 28.12.2010 11:14:23 >