No, pa smo tudi mi tam - pri vprašanju, ali delamo prav. Vzgoja je namreč naporna reč in če želiš biti dosleden, včasih moraš tudi kot stariš preko vseh ovir in tega, da te vsaj malček peče vest.
Danes smo našemu 4,5 letniku obljubili, da popoldan gremo na aviomiting oz. na tekmovanje v akrtobatskem letenju. Celo dogovorjeni smo bili. Ja, in na koncu smo ostali doma. Zakaj? Zato ker je cel popoldan bil dobesedno nemogoč. Enostavno se mu ničesar ni dalo dopovedati. Malce pred finalom je pljuval po tleh in poleg cvilil kot prašiček tik pred zakolom. No, takrat sem mu razložila, da v primeru, če še enkrat zacvili ali naredi kakšno drugo neumnost ne gremo nikamor. Pa mu je uspelo... Sedaj smo doma. On je že pozabil, da bi sploh morali kam iti, mene pa po eni strani peče vest. Po drugi pa vem, da imam prav. Če bi popustila, bi naslednjič pričakoval enako - cel dan zganja neumnosti, potem pa je za te neumnosti še nagrajen.
Vendar, če želim vzgajati brez "ene vzgojne po riti" (ki naj bi bila uporabljena resnično samo v skrajni skrajni sili, ko ogroža sebe in druge), moram uvesti neke druge kazni.

Kaj prakticirate vi?


< Sporočilo je popravil Raho -- 4.7.2009 18:30:28 >

no, tudi jaz prakticiram bolj vzgojne, kot so nič risank, nič računalnika, nič sladoleda....

Ob takih priložnostih prakticiramo tako, da niti ne povemo, kam gremo, kdo pride, kaj se bo posebnega zgodilo. Ker sem že zdavnaj ugotovila, da tako nemogoč postane VEDNO kadar kaj nestrpno pričakuje in potem tega ne more dočakat. Najhujše je, ko gremo na pot, takrat je že dva dneva prej totalno nemogoč.
In ker vem, kaj bo, potem niti ne obljubljam kazni, ker potem vem, da jo bom morala uresničiti. Nemogoče obnašanje pa vem, da bo.

Sicer pa ja, kadar kazen obljubim, potem jo tudi držim. Trudim se, da vedno, čeprav je ponavadi težko.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Heh, to je pa drugi problem.
Pri nas prakticiramo na dva načina:
- če je dogodek namenjen njemu, potem  mu lepo poveva, da sva ga mislila tja peljat zaradi njega in ne zaradi naju dveh in da če se njemu ne da da naj mirno pove, midva sva itak raje doma, kar je tudi res,
- če kam moramo po sili razmer pa smo zadevo rešimo tako, da mu povemo, da bo pač ostal sam doma; enkrat je za mano prilaufal, ko sem že avto odpeljala iz hišnega dovoza tako da je na lastni koži videl, da mislim resno.

... priznam pa, da v skrajni sili obljubim tudi vrečko Gormitov, ki vedno funkcionira.

J.ga, saj si že sama napisala, da je vzgoja naporna reč.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Seveda sem.
V takem primeru pa sploh pravac ven , da se zlufta ona in jaz. Samo niti pod razno ne bi cakala celo popoldne.

To so ful smotane situacije res, ker se moraš pol držat tistega, kar si rekel. Jaz se probam držat, pazim pa tud kaj obljubim.

Zdaj imam podobno težavo, ker si sin zelo želi nek traktor za igrat, ta mesec ima RD in smo mu ga obljubili, če bo priden. Je mel že naslednji dan tak izpad, da je potem, ko se je pomiril sam rekel, da zdaj zihr ne bo dobil traktorja ane. Sem odgovorila, da res ne, samo se bojim, da mu ga bosta strica vseeno kupila...

Pri teh posledicah sem jaz prišla do sklepa, da raje prej 5x premislim, kaj mu obljubljam, kot da potem konec koncev sebe kaznujem. Če je tolk sitnaril, bi jaz najbrž rekla, da mora popoldan spat, preden gre na miting in bi vztrajala pri tem, četudi zamudimo pol predstave. Najbrž ne bi bil potem tolk utrujen. Če je cvilil in tulil, bi jaz zahtevala, da neha in ga v skrajnem primeru tudi odnesla iz prostora ven - ne zato, da bi ga pustila da sam ure dolgo tuli, ker to je brez smisla, ampak da ga ostalim ne bi bilo treba poslušat, pa tudi zato, da bi vedel, da nima družinskega poslušalstva, da sva samo jaz in on, pa da spremeniš okolje, ker okolje tudi vpliva na odločitve. Včasih potem kdo napiše, kako dosežeš, da neha tulit. To se da doseči tudi z besedo - če zgledaš v tistem hipu kot starš tolk hud in trdno odločen, da bo otrok nehal, da s celotno pojavo to sporočaš, z vsakim gibom in pogledom in besedo in da je jasno že iz tvoje pojave, da je boljše za otroka, da neha, potem mi verjemi, da bo nehal. Smiselno za vse je, da neha, iz tega razloga, ker izpadi ali tuljenje ure dolgo ali užaljenost, ali trma ali jeza ali karkoli že, samo jemljejo energijo vsem družinskim članom in navajajo otroka, da se s tem daleč pride, koristijo pa nikomur. Če gre za nekaj, kar kot starš lahko ustrežeš, je to ok in super, če ustrežeš, če pa gre za ihto ali brezvezno tečnarjenje, pa to ni glih ok za nikogar. Jaz vedno probam najprej mirno rešit zadevo, v bistvu večkrat tako probam, pa s crkljanjem, pa z raznimi takimi zadevami, pa z obrnitvijo zadeve na hec, če pa ne gre, pa pridem na tisto točko, kjer zahtevam, da neha z izpadi in pika. Brezpogojno.
Če pa kdo pljuva, pa jaz dobim en ornk izpad, ker tega pa ne prenesem. Še noben ni probal dvakrat. Ne šolski, ne domač, ne sosedov otrok. Vse je odvisno od tvoje odločenost, a bo otrok nehal al ne. Če ti samo rečeš, če ne boš nehal, pa ne gremo na miting, je to mal tako, vprašljivo delujoče. Otroku to v končni fazi toliko ne pomeni najbrž, da bi si za naslednjič zapomnil, kaj pa vem.

hm..včasih so tamali nemogoči in razposajeni zaradi različnih vzrokov, vreme, tečnoba...kaj pa vem, naša dva sta bila recimo danes popoldan obupna, divjala sta, norela, noben si ni dal nič dopovedat...v takih primerih jaz prakticiran samo metodo preusmerjanje pozornosti, skušam ju zamotiti z nečim drugim kar trenutno počneta...včasih se gremo tuširat kar sredi dneva, si operemo glave, pa se potem malo umirita in kaj delata, včasih gremo kar ven na igrišče in brcamo žogo..enostavno ju ne 'krivim' za njuno tečnobo, ju ne kaznujem (tudi stari smo včasih nemogoči in tečni sami sebi), ampak preusmerim pozornost kot jaz temu pravim.

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

Raho....sem že tvojemu možu rekla, da kaznujete same sebe

Jaz grem, če nekam želim iti. Ker grem tudi zaradi sebe. Ne samo zaradi njega.

Škoda, da res niste prišli, ker bi se mulci naletali. Moj in natasin77 sta se tak naletala, da je moj zdaj ravno padel za svobodo v eni rekordni minuti. Pa tudi spati mu nisem dovolila popoldan, da bi se ne ponovilo včerajšnje bedenje do pol dvanajstih

Ampak se pa strinjam, da če si rekla, da če še enkrat naredi to in to, da ne greste nikamor. Pač ne popustiš.
Ampak kot vidiš, ga to, da je ostal doma, ni niti manj prizadelo.

Moram pa povedati, da je moje vztrajanje prejšnji teden že postavilo mulca na hladno in zadnje dni ni imel nobenega histeričnega napada. Verjamem, da je preinteligenten, da bi ne vedel, da se mu ne izplača

_____________________________

...vox populi...

Pri nas prakticiramo ohlajevanje v sobi, včasih ostane brez risanke, pa tudi odvzem Gormitov sem mu že zagrozila. To pač pri našem pali.

A drugače si je pa mali sploh želel na ta miting ali je bila to bolj vajina želja? Glede na to, da se ni dolgo sekiral zaradi kazni.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

gormiti očitno palijo povsod

_____________________________

...vox populi...

pa ne mi rečt, da tudi pri tvoji?

_____________________________

...vox populi...

ampak zelo mogoče.

ravno prejšnjo nedeljo smo imeli manjši incident z gormiti na jutranji kavi: udeleženci....dva fantka in ena punčka

_____________________________

...vox populi...

Moram hitro Zivotinjsko zbrat .

Da pridemo do prve pomoci .
Grem gledat kaj za eno cudo je to.