Ste kdaj razmišljale v kakšnem obdobju ste, kaj vas še čaka?

Ko so otroci majhni- si servisna služba, ko odrastejo so večje skrbi.
Otroci majhni, vmes še borba za preživetje, morebitna gradnja doma.... je to obdobje najetežje pregurat?

Imamo kakšno mamo, ki je že šla skozi več obdobij? ;)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Zame nosečnosti, daleč najhujše, živ obup. Vse ostalo je neprimerljivo boljše . Če moram pa daljše obdobje izbrat, bi pa rekla najstništvo, to je precej naporno. Otroštvo je fajn, na faksu se je pa meni začelo tapravo življenje in trdno verjamem, da bo šlo samo na boljše, mali vedno več lahko sami, čez par let bova lahko tudi kar tako spontano šla v kino ...

PS:haha, ankica, nobena ne bi bila več najstnica

< Sporočilo je popravil ronja -- 23.11.2013 22:57:27 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

dala marsikakšno borbo skozi, v vseh do zdaj zmagala... volje dovolj in hb zdravje služi (trkam na les)

zaenkrat imam premirje s sabo in s svetom.. pašeeeee
kar je najpomembnejše, spim kot malo dete

obdobje je zame najtežje zdejle, ko sm brez ene pametne službe in delam stvari v katere ne verjamem in sm nekako vmes med vsem (neko 14 dnevno uvajanje treikrat na tede, brez jasnega urnika) prilagajanjem, iskanjem varstva, učenjem za to kvazi službo... pa nimamo nobenga pametnega urnika, dans je treba ustat in it, jutr pa ne, skratka sovražim vmesna obdobja, ker so čist preveč kaosna... js sm pa že po naravi neorganizirana in zmedena in če so taki tut moji dnevi, brez trdne strukture in enga pametnega plana, potem čist odpovem...

vse ostalo pa je blo do zdej v življenju nadkrasno in ne bi spremenila čist nič...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

nosečnost

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Jaz sem slišala, da je baje mena najtežja......

Tako da babe.....najhujše šele prihaja.......

Kolikor vem, v meni ne bruhaš vsak dan - tako da - ne verjamem, da je težje. Zna bit težko, ne rečem, ampak se ti ni treba bat, a bo z nekom drugim vse ok, lahko divjaš s kolesom, lahko vzameš katerkoliko zdravilo ti predpišejo, če si bolan,... skratka - mislim, da ne bo tako hudo.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Mogoče bo pa zame težje...ker moja nosečnost je bila lahka....brez bruhanja, kakih slabosti....edino pazila sem se določenih gibov in v službi in doma so mi vsi jedli iz roke, ko sem bila noseča, da le ne bi nerodno stopila ...mater je bilo to fajn, ko so me praktično po rokah nosili.....

Tako da bo zame mena verjetno težja.....

Sva že dve

Hehe, potem vaju tatežje še čaka, jaz sem po moje iz tahudega, če ne bo kake strašne bolezni ali nesreče . Mali vedno več lahko sami, ponoči včasih celo že spiva, vsaj par ur v kosu, zvečer se ne zbujajo več, v roku enega leta se bo vse taglavno uredilo (ok, ne samo, ampak bo urejeno:))... tako da... jaz mislim, da se bova mela v meni prav fajn:) PO vseh kazalcih imam bolj malo možnosti, da bi mi mena delala preglavice: nimam pms-a razen bolečin, pa še to večinoma ni pred, ampak med, nimam nekih težav s tem, da se staram, ni mi to glavno, kar me definira,... tako da po tem, kar je naštela tista znana ginekologinja v enem intervjuju, računam, da bo mena šla čisto lepo mimo.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Saj Ronja....zato si pa večna optimistka....

Ko pa bodo težave v meni minile, boš pa lahko rekla "zdaj po tem me pa niti matilda ne more več tako zdelati"......

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Točno tako! Drugače pa jaz tudi nimam nekih hudo lepih spominov na zgodnje najstništvo. Toliko enih skrbi problemov, stisk in težav, ki so bile v reali kot mušice, v moji glavi pa kot 10 tonski sloni. Ne bi želela še enkrat v tisto obdobje. Se mi zdi, da sem sedajle v najboljšem. Nekako sem bolj " zrelo obdelana" in še ravno prav naivna, da me še tu in tam kaj preseneti Hja mena...zagotovo ni luštno bit hormonsko razštelan in nekaj časa moker od potu pri minus 5 in pri plus 20 ves zmrznjen. Vendar se tolažim, da bom po tistem lahko seksala frehant, brez zaščite pred nezaželjeno nosečnostjo


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

No, meni to ne bo novo, mene že zdaj ves čas zebe... Ima pa mena tudi pluse, se strinjam, patrino:D. In takrat tudi deca večinoma že odletijo iz gnezdeca... kjerkoli, kadarkoli... če se nam bo še dalo:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Moja sestrična je stara 45 let......pri 42 je prišla v meno......sedaj je že "kao ven".....tako da teoretično obstaja možnost, da nam bodo deca ravno v puberteti.....in bomo vsi hormonsko raštelani.....veselica.....

Vsako obdobje ima, nosi nekaj težkega....od tistih neznosnih slabosti in dolgih tednov bruhanja, jokanja pred vrtcem, neskončnih vnetij ušes....pa potem kao prve zakonske krizice, ki se zdaj zdijo mačji kašelj. Pa potem ocene, puberteniški izbruhi, nočni izhodi, poskušanje alkohola, bruhanje parti,... Aja, pa mena...me že daje po malem, sam vse "moje" bolezni vključno s tole meno, se mi zdijo mačji kašelj.... Najhuje je, ko izgubiš stik z "otrokom", ki to več ni, čeprav bo vedno tvoj otrok. Začne se neskončno kljubovanje, pogovarjanja...Potem pa bolezen tega otroka in to ne klasična bolezen, ko lahko pomagaš, ampak nemočno vpijaš vse informacije, se vključuješ v vse mogoče in nemogoče forume, bereš neskončne zgodbe, ne spiš, ne ješ - živiš za vsak nov žarek, ki ti skuša posvetit v življenje.
Zato punce, vsako obdobje ima neko težavo, ampak dokler je rešljiva, jo lahko "otipaš", ljudje vedo kaj povedat o njej, se imaš na koga obrnit, si lahko pomagaš.......vse je to normalno in je del življenja.
Želim vam obilo lepih pestrih trenutkov, vključno z meno, ker če bo samo to.....lako čemo!

Potem bojo zunaj žurali, midva bova mela pa stanovanje zase

noranate, želim ti, da se tvoj otrok pozdravi. Neozdravljive bolezni bi morale bit prepovedane za otroke, to sploh ne bi smelo obstajat. Upam, da vam uspe vse prebrodit.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Mislim, da Noranate ne govori o "bolezni" bolezni, temveč o neki "bolezni", ko otrok zaide mimo poti, ki si jo v mislih zanj začrtal, o stranpoteh, za katere se vsi bojimo, da bi speljale naše otroke. Če imama prav , je to v mojem svetu tudi tisto, česar se bojim kot hudič križa in kar verjamem, da vse ostale probleme naredi majcene.



_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Se strinjam patrino, je logično, kar si napisala in se tudi sama tega bojim. Je pa verjetno občutek precej podoben kot če je tvoj otrok klasično hudo bolan in ne moreš nič pomagat... Nemočen si v obeh primerih, pa trudiš se kaj naredit, pa ne veš, če sploh lahko kaj pomagaš...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ja res je- ni za tuhtat

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Kako se veselite te mene... A imamo moški tudi kaj podobnega, ker ne bi imel nič proti, če bi še jaz mel malo veselice, pa da bi mi hormončki divjali?
Ampak to ko pravite, da gredo mulčki v puberteto, pismo mene je pa tega obdobja v življenju najbolj strah. Res. Jaz sploh ne vem, kako bom to obdobje pregural... Da ne bom na koncu jaz na kakšnem smejalnem plinu, namesto v meni

Se bom kar jaz oglasil namesto moje boljše polovice. Glede mene lahko povem, da žena nima nikakršnih problemov, lahko bi rekel, da sploh ne ve, da je. Glede spolnosti in doživljanja orgazmov tudi OK. Je pa bilo hudo, ko je otrok v starosti dveh let dobil hudo astmo. Takrat pa sva preživčjala hude čase. Na začetku je bil problem sploh preživetja, potem pa vrsto let nege in skrbi. Po puberteti se je počasi astma umirila. LP, Notkar.

Če je človek zelo nagnjen k samopomilovanju in smiljenju samemu sebi, mu je lahko vsako obdobje poljubno težko, po želji pač