Bolj ali manj moramo sprejeti vse vloge, ki pridejo v paketu ,ko osnujemo lastno družino. Dom, skrb za otroke, vzgoja, gospodinjstvo,....

Ob kateri vlogi se vam "prekuri". Katero vam je najtežje opravljati?

Včasih ugotavljamo, da se opazijo dela, vloge ki niso opravljene? Se vam zgodi?

Pride moment, ko lahko prav mirno zamižite kupom cunj.... a kaj ko se stvari samo kopičijo?

Najtežje mi je zagotovit vsakemu otroku čas "sam z mami", ki ga rabijo, ob tem, ko moram naredit še druge reči, ki zahtevajo "čas brez otrok in to tak, ko lahko še kaj misliš, ne ko si morto di crepo". Težko mi je včasih vse žogice držat v zraku in vsake toliko kakšna pade na tla. Pa jo pač poberem, takrat pi***, ampak to je življenje, se učim. Težko mi je bilo, ko nismo živeli ne tam, ne tu in ni bilo nekega pravega občutka doma, rabimo recimo vsakodnevno kosilo, sicer smo razštelani, zato mi je težko, če to ni izvedljivo. Opravljenega ni ogromno, ker je pač tako obdobje, ko je res veliko velikih stvari naenkrat (obnova, selitev, dr., menjava vrtca 2x, prvošolka, itd...) in se pač tolažim s tem, da ne poznam nikogar, ki bi mu vse to ratalo spedenat v nulo hkrati, tako da tudi meni ni treba. POčasi se daleč pride, pravijo:). Če so otroci ok, potem sem navadno tudi jaz še kar zadovoljna, čeprav se jezim, če majstri zafurajo zadeve. Problem je, če zaradi takih napak nasrkajo tamali, takrat me pa zvije, sem togotna.

PS. obožujem gospodinjske pomočnike - beri: strojčke, robotke itd... ki naredijo kaj namesto nas:) Ne maram zgubljat časa za pucanje, ne maram met pa čisto svinjsko - popolna rešitev, da to dela stroj:). Nekoč bomo meli še scoobo, hehe.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

kar se pa tiče materinstva (se kr mal navezujem na uno temo od prej) oz. tega domestic life mi je pa najtežje v prvi vrsti gospodinjstvo in vse kar paše zraven (pospravljanje in čiščenje)...
pri tamalih dveh pa ohranjanje mirnih živcev, ko se obedve dereta in cvilita in piskata... takrat si morm ušesa zamašit in mal počakat, da ne eksplodiram za brez veze...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Mislim, da mi je najtežje ponoči. Že več kot 2 leti nisem prespala noči. Zbujata se kar oba. Vsak vsaj 1-2x na noč, pa ravno en zaspi, drugi kliče... Kakne noči so res obupne in potem moraš zjutraj "spočit" v službo. To je deina stvar, ki bi jo v svojem življenju res rada spremenila.

_____________________________

Se bi kar podpisala pod vse, ker ste v bistvu vsaka po svoje napisale tisto, kar sama občasno najbolj pogrešam. Ko so bili še malo mlajši, sem kronično pogrešala spaaanje, ker so tako kapljali en za drugim in se je ob rojstvu novega člana, " starejši" član še bolj obešal name, sem pogrešala tiste trenutke, ko bi bila nekaj časa le z enim. Ko je zunaj slabo vreme, pozimi, po raznih orkanih po ustvarjanju v kuhinji, pogrešam nekoga, ki bi ropotijo po hiši namesto mene pospravil kar s čarobno paličico.

Od vsega pa mi je najhuje igrat pogumno mamo ob trenutkih, ko je kateri bolan ali poškodovan in moram biti korajžna in polna optimizma še za tistega mojega reveža, ki trpi. Ko bi se včasih skrila v mišjo luknjo in tulila.
Takrat se mi zdi vloga matere težka kot svinec.

Drugače pa če pogledam v prihodnost: Že sedaj me stisne v prsih, ko pomislim, da bodo najini ptički poleteli iz gnezda v svet. Moj rad reče, da sem kot koklja, ker sem v bistvu najbolj srečna, ko so vsi doma. Verjetno mi bodo sedanji " problemi" pospravljanja, iskanja možnosti za preživljanje del časa le z enim otrokom, spanje celo noč...postali tini mini problemi in jih bom verjetno v bistvu pogrešala.
Povem čez leta, če boste še tu

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Evo, točno to je meni rekla ena dobra prijateljica, ki ima že 17 let starega sina. Zdaj sem drugič noseča in imam ter bom imela "probleme" enake tem, ki ste jih naštele zgoraj. Ona pa mi je lepo rekla, da naj uživam v vsakem trenutku z otroki, tudi z novim dojenčkom: tudi če jokajo, so bolani, tečni, razmečejo stanovanje... Ker vseeno so še vedno TU pod mojo streho in si jih lahko stisnem in imam vsako noč ob sebi.... Ja, modre besede mame najstnika .

Vzgoja otroka, dnevno se sprašujem če res delam prav in kaj bi lahko na sebi spremenila, da bi bilo še bolje. Sicer nimamo nekih groznih težav, vseeno pa so one skrbi, če delam vse v njegovo dobro, da bo odrasel v poštenega, samostojnega, delovnega, samozavestega človeka.

_____________________________

Jure: 23. 8. 2009

Aljaž: 4. 1. 2014

Kljub temu, da nisem "mamica", bom vseeno odgovoril, ker očitno po standardih - "kaj dela mamica" sem potem jaz mamica
Meni najtežji del vsega tega je, da sem "kampanjc" - kar pomeni, da delam, delam, delam, kurim energijo, se igram, smejam, hecam, na nogah več ali manj vsaj 20 ur (pri nas polži vstaja res ob nenormalnih urah) mi je - KO SE SKURIM. Ko pride določen dan, npr. sobota, ko enostavno ne morem več, ne gre... Pride polžika, jaz sem pa tako utrujen in zaspan, da bi ji dal vse kar imam, samo da bi me pustila na miru. To mi je najbolj grozno. Ko nimam moči skuhat kosila, ko nimam moči ni jest priti v kuhinjo, če bi slučajno on skuhal...

Lukka -nE otrok te tako skuri?

Najtežje je nespanje povezano s kako kronično boleznijo otroka

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Hm od gospodinjskih opravil mi je daleč najbolj zoprno pomivanje posode in ostankov hrane
Ker se mi zdi, da je korito čez 5 min spet polno umazane posode..
Kar se tiče materinstva pa so razne skrbi o čemerkoli. Bo treba malo jogo začet

_____________________________

BLOG

Ok nespanje je nekak itak zraven-s tem sem se sprijaznila.
Najtežje mi je delati z njima nekaj takega kar bi obema ustrezalo. Naprimer zelo rada bi peljala drsat starejšega-samo mi brez varstva za malo ne bo ratalo. In potem dostikrat gremo samo na sprehod, igrišče, ne pa kaj 'posebnega', ker mi je zoperno skoz mami težit za varstvo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]