Pozdravljene bodoče mamice!
Odločila sem se, da z vami delim svojo porodno izkušnjo, ki bi se lahko končala zelo tragično, če....
Moja nosečnost je potekala čudovito in povsem brez težav. Sploh nisem vedela, da sem noseča, le trebušček se je nekoliko večal iz dneva v dan. Rok poroda sem imela 06.09.2005 in ker živim v Kranju, sem se odločila, da bom rodila v Kranjski porodnišnici. V 35. tednu sem imela zadnji rutinski ultrazvok in ugotovili so, da je moj otročiček premajhen in prelahek - tehtal naj bi le 1960 gramov, kar je pod spodnjo mejo normalnega. Sprejeli so me v Kranjsko porodnišnico, da bi spremljali razvoj mojega otročička, tam pa....
Sprejel me je dr. Riznar, ki je po mojem mnenju zrel samo še za v psihiatrično bolnišnico. Ob sprejemu so mi naredili en CTG, ki naj bi bil OK, dr. Riznar pa mi je predpisal terapijo po en aspirin 100 na dan in merjenje krvnega tlaka štirikrat na dan, ker je bil malo povišan (140/100), pa nič drugega. To "zdravljenje" je trajalo cele tri dni, od ponedeljka do srede. Kot takšna krava sem ležala v bolnici na tisti grozno neudobni postelji in ugotovila, da lahko pojem aspirin tudi sama doma, pa tudi krvni tlak si lahko doma sama merim štirikrat na dan. Da sploh ne omenjam grozno arogantnega in nesramnega odnosa vseh sester in osebja. Od vseh je bila en popoldan le ena mlada prijazna sestra, ki se jo je dalo sploh kaj vprašat in je celo odgovorila nazaj. Drugače pa katastrofa - pa nisem zelo zahteven in zakompliciran tip ženske. Pa seveda so postelje tako zelo neudobne, da sem po enem dnevu čutila vse kosti. No, o hrani sploh ne bom izgubljala besed.
V sredo se je dr. Riznar končno odločil, da mi naredi še en ultrazvok. To je izgledalo tako, da je ekran obrnil strogo predse, buljil v mojega otročka in se zraven tako pačil, da če ne bi vedela da je malo premaknjen, bi mislila, da je moj otrok najmanj napol mrtev in ves pohabljen. Seveda nisem dobila nobenega pojasnila kaj se dogaja, le to, da je otrok še izgubil na teži in da moram ostat v porodnišnici ob isti terapiji (aspirin 100 in merjenje krvnega tlaka) še en teden. Pa seveda je velespoštovani doktor ugotovil, da imam full zatečene noge, čeprav nisem imela zatečenih niti malo, ampak imam samo zelo debele gležnje, ker sem pač bolj močna. Svoje noge pa menda že poznam in vem kdaj so zatečene.
No, tako mi je prekipelo in sem vse skupaj v Kranjski porodnišnici nekam poslala in zapustila bolnico na lastno odgovornost. Da sploh ne omenjam, kako grdo so me obravnavali šele po tem, ko sem rekla da grem in dr. Riznar sploh ni hotel podpisat odpustnice. Na pregled pa so me potem naročili šele čez štirinajst dni, ker je bila pač moja ginekologinja na dopustu - hallooo!!! jaz pa v 36 tednu in full premajhnega otročička....
Zapustila sem torej bolnico in šla domov. Doma takoj pogledam na navodila od aspirina 100 (se mi je zdelo, da ni najbolj primeren zame) in preberem, da v zadnjih 3. mesecih nosečnice niti slućajno tega ne smejo uživati. Redči namreč kri in če bi prišlo do kakšnega carskega reza ali kaj podobnega, bi lahko izkrvavela. Panika!
No, moja mati pokliče v Ljubljansko porodnišnico in po vezah izve od priznanega ljubljanskega porodničarja, da je bilo moje zdravljenje v Kranju popolnoma neustrezno. Aspirin 100 bi mi morali predpisati že v 15 tednu nosečnosti, če bi seveda takrat že ugotovili, da z mojim otročkom ni vse OK (no, pa niso nič ugotovili). V primeru kot je bil moj, pa je potrebno takoj sprožit porod in takega bogega zahiranega in podhranjenega otroka rodit in ga zunaj nahranit. Če bi ga pustili še nekaj časa v trebuščku, bi popolnoma shiral, ker ni več dobival dovolj hrane skozi pretoke in posteljico (lahko bi morda tudi umrl).Spet panika!
Takoj naslednji dan sem šla v Ljubljansko porodnišnico brez napotnice, kjer so me full prijazno sprejeli, naredili CTG, pregled, ultrazvok... in me nato takoj sprejeli na oddelek. Seveda je bila ugotovitev ljubljanskih strokovnjakov taka, da je treba otročka čimprej rodit. Ostala sem torej v bolnišnici, kjer so me obravnavali kot človeka in mi prijazno pojasnili vse zadeve in mi odgovorili na vsa vprašanja. Ne morem prehvalit vsega osebja, od sester, do zdravnikov, strežnic, čistilk.. strokovnosti dela, .... Po štirikrat na dan so mi delali CTG, preglede, ultrazvoke in res podrobno spremljali kaj se dogaja z mojim otročkom in mano.
Če primerjam Kranjsko in Ljubljansko porodnišnico, lahko rečem, da je Kranjska hotel z eno zvezdico ali pa še to ne, Ljubljanska pa hotel s petimi zvezdicami all inclusive - v vsem.
No, v mojem primeru smo se tako odločili, da sprožimo porod in sem 12.8.2005 dobila dve tableti za mehčanje materničnega vratu in sem nato 13.8.2005 ob 8.05 rodila zdravega fantička.
Hvala bogu, da sem poslušala svoj notranji glas in pobegnila iz Kranja, drugače bi mogoče izgubila svojega otročička, pa še z mano bi lahko bilo kaj zelo narobe (aspirin 100 namreč redči kri in če bi prišlo do carskega reza, bi mogoče lahko celo izkrvavela pri porodu...).
Drage bodoče mamice, iz srca vam priporočam, da se odločite za Ljubljansko porodnišnico in bežite od Kranjske. Pač moje mnenje in dobronameren nasvet, naredile boste pa tako, kot vam bo prav.
No, zdaj pa vam lahko zaupam še svojo porodno izkušnjo.
Torej umetno so mi sprožili začetek poroda (36 tednov in dva dni) in ob pol dveh zjutraj so se začeli blažji popadki. Naredili so mi CTG kar v sobi kot že prej nekaj dni in je bilo videt vse OK. Ob pol treh so me peljali v porodno - seveda najprej klistir in tuš, potem pa na mizo in spet na CTG.
Prijetno ozračje, nežna glasba, udobje, prijazne babice, zdravnice. No, torej me priklopijo na CTG im me pustijo samo dobre pol ure. Jaz pa ves čas gledam CTG in mi ni nič jasno - vijuge gor, dol ...čisto drugače od vseh predhodnih CTG-jev in seveda sem takoj vedela, da nekaj ni OK. Pride babica pogledat in seveda takoj panika. Kar naenkrat ob meni cel kup babic in zdravnic z zaskrbljenimi obrazi.
Razložijo mi, da to v nobenem primeru ne bo vaginalni porod, ampak carski rez, ker se malemu slabo godi in je moj maternični vrat obrnjen v napačno smer - pa tudi odprta sem bila samo 3 cm.
OK, se odločijo da bodo še malo čakali, ker se je stanje otročka po CTG-ju malo umirilo in stabiliziralo - je še imel kondicijo. Mi priklopijo umetne popadke, vse zdravnice in babice pa so ves čas ob meni in spremljajo CTG, mene, malega... Ena zdravnica me je celo ves čas božala po roki, ker še ni bilo ob meni mojega moža.
No, moram rečt, da popadki ravno niso nekaj prijetnega kar bi si človek želel doživeti vsak dan, ni pa tako zelo hudo, kot pravijo nekatere. Moram priznat, da sem bila pripravljena na najhujše in se mi potem vse skupaj ni zdelo nič tako zelo hudo, čeprav so bile ves čas poleg popadkov in bolečin komplikacije in so mi delali ne vem kaj vse vmes.
Ob približno pol sedmih zjutraj se mi je pridružil še mož in takrat so bili popadki že res kar pogosti in močni. Zdravnice se odločijo, da gremo čez pol ure v operacijsko na carski rez, še prej pa so morale mojemu otročičku iz glave vzeti kri (ph) za pripravo na operacijo. Mož mi je kasneje povedal, da so mi nožnico razširili z ogromnimi kleščami in mi notri tiščali nekakšne kovinske tulce in kaj vem kaj še.... No, saj ni bilo prijetno, ampak vseeno se je dalo potrpet (do te točke nisem dobila še nobenega analgetika, le kisikovo masko). No, ob osmih zjutraj pa se dokončno odločijo, da gremo v operacijsko in me že obrijejo in sčistijo, vse zdravnice grejo v operacijsko pripravljat, le ena babica je bila še med mojimi nogami. Še prej pa bi malemu še enkrat vzeli ph (kri iz glavice). Mislim, da mu to nikakor ni bilo po volji. Si je mislil, mene pa že ne boste več pikali v glavo in se je moj fantiček odločil, da se ne gre več in je z enim samim potiskom nepričakovano cel skočil ven. Še sreča, da je bila tam ena babica, če ne bi malega odneslo...
Seveda se ne da z besedami opisati sreče in zadovoljstva, ko dobiš v roke zdraveg
