Drage moje, veliko je trpljenja ob izgubi naših pikic. Kar tako čez noč pa tudi ne pozabiš.
Pri meni so stvari, ki me spravljajo v še večji obup. Večkrat na dan se sprehodim v spalnico, odprem predal nočne omarice in gledam sličici z UZ-ja, ko je srčece še bilo in pa CB s pluskom.
Zanima me, kako ste s temi stvarmi opravile ve. Malo čudno vprašanje, toda meni je tako grozno ob pogledu na stvari, ki se dotikajo, žal odmrlega plodeka. Hvala

LP

najprej objemcek zate, pusti casu da naredi svoje, bos videla, cez cas bo bolje.

Sicer pa, jaz imam slikice se vedno v predalu v nocni omarici in se vedno slikici vcasih dam ljubcka. Je pa lazje kot je bilo, par tednov je bilo res hudo, sedaj pikici na slikici le recem, naj se kmalu vrne k meni.

Srecno!

En velik objem zate. Žal mi je, da si tudi ti morala čez to grozno preizkušnjo. Vem, kako ti je grozno, pusti si, da žaluješ. Spomin ostane za vedno, samo s časom manj boli. Naredi vse, da daš bolečino, žalost iz sebe, ne zadržuj v sebi. Jaz na srečo slikce od Uz-ja nisem imela. Na dan, ko sem začela krvaveti, bi morala imeti šele 1. pregled. Sicer je bil otroček še živ in je srček utripal, pa nisem hotela slikce, ker ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo. Test sem pa dolgo časa hranila v omarici. Včasih sem ga šla pogledat, pa je le še bolj bolelo. Ko sem se počutila dovolj močno, sem ga vrgla stran. Če pa zdaj pomislim na moje nerojeno dete, si ga predstavljam, da je angelček, nekje zgoraj in me gleda. In mi je lažje...

Srečno tudi tebi. Najdi oporo v svojih bližnjih, žaluj in se izjokaj, potem pa kmalu v nove boje.

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Pozdravljena, jst sem tudi vse spravila v album (slikico in BC). Včasih ko gledam sliko, mi je še vedno hudo. Sam kot vsi pravijo, čas celi rane. Pa tud naše rane bodo nekoč pozdravljene. Teh spominov nimam namena stran metat, ker vem, da so del mene. Sem pa rekla, da ko bom (upam da kmalu) kupila kakšen album za novo pikico, bom te spomine preložila na prvo stran.  Ne glede na vse, je tud ta angelček del naše družine. 

živjo. en velik  . jaz sem materinsko knjižico in slikice pospravila v predal v kabinetu. tako da je vse to nekje pospravljeno, točno vem kje je in ko se želim spomniti samo predal odprem in pogleda. bo pa sedaj 15. minilo 3 mesece in mi je že lažje. bila pa sem noseča 20t. in vem da mojega fantka ne bom nikoli pozabila. vem da me gleda in pazi na naju dva z možem. najin 

jaz sem bila noseča šele 9t, pa imam še vedno test spravljen oz je v predalu nočne omarice. nekako ga ne morem vržt stran, ker je to edino kar mi je ostalo od tega otročka.

Tudi jaz sem spravila materinsko knjižico in slkico nekam v predal, knjige, ki pa sem si jih kupla pa čakajo v dnevni v regalu pod kupom drugih. Ker sem bial neučakana sem kupila tudi enega pajacka, ki pa je skrit v omari na dnu. Test sem pa jaz že na začetku vrgla v smeti, + imam samo slikan.
Ne vem, jaz najprej nisem nikomur povedla, ko pa sem prišla z abrazije, sem šla domov in semjo pokazala mojim in sva z mami vse pregledali in primerjali z njenimi, ko je bila noseča z mojo sestrico, ne vem nekako mi je bilo na začetku lažje, da sem se o tem z vsemi pogovarjala, zdaj ko pa sem žalosta in osamljena, se pa z nikomur ne morem, ker ne vem ali nočejo ali ne morejo zastopit, tudi moj ne zastopi, kako sem lahko slabe volje, ko se spomnim, da bi bila zdajle že v 16.t, saj vem on ne zastopi, pa vseeno se počutim tako samo.


_____________________________

<3 Zoja in Patrik <3

Materinsko imam še spravljeno (dobila sem jo samo pri eni od treh neuspelih nosečnosti, drugi dve sta se končali prehitro za knjižico), slikice z UZ so not, gledam pa tega ne. Fotografije pozitivnih testov sem zbrisala. Nisem posebej sentimentalna glede teh stvari; po treh splavih bi se mi že utrgalo, če bi se preveč sekirala in ne bi šla naprej.

Na začetku sem tudi jaz shranjevala teste, slikice.....

Opazila pa sem, da mi je bilo zelo hudo ob pogledu na neuspele nosečnosti....

In sem vse vrgla v smeti, razen slikic z UZ-ja.....Ne vem zakaj.....Tako mi je lažje....

Tassika, ne bodi osamljena, v srcu lahko imaš vse nas punce, ki smo na forumu in imamo podobne izkušnje.  Jst odštevam dneve do druge M, in potem upam, da mi bo Bog kmalu poslal zdravga  . Kaj pa sti?

Jaz imam od prve nosečnosti materinsko in slikico UZ v dnevniku zalepjeno,sedaj od druge nosečnosti pa imam le materinsko pripeto k prvi in tega ne gledam.V začetku sme bila obsedena in sem non stop odpirala dnevnik in gledala tole slikico UZ sedaj pri drugem ss pa je nsiem niti hotela je preveč bolelo,ko sem videla mrtvo na UZ kak šok je bil.Je pa dejstvo,da se tokart hudo bojim letošnjega miklavža takrat bi se nama rodila najina ,vendar sreči je soboto,ko bo moj dragi doma in upam,da ne bo kaj hudega ali kakega joka ker se pripravljam na nov postopek in rabim veliko dobre volje optimizna in še kaj.

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.