Že kar nekajkrat sem se ustavila ob vprašanjih in odgovorih glede novomeške porodnišnice, pa sem vedno šla naprej, ker se nekako nisem mogla odločit, ali naj povem svojo izkušnjo ali ne. Čeprav sem si takrat, ko sem pred slabima dvema letoma tam rodila, obljubila, da jo bom povedala ˝vsaki˝, ki me bo hotela poslušati. Saj večini prijateljicam tudi sem, ˝vsemu svetu˝ jo bom pa šele danes. Pa ne zato, da bi katero kakorkoli strašila, ampak samo zato, da se ne boste zanašale na večinoma ˝super izkušnje˝ ostalih punc, tako kot sem se jaz.
Da začnem na začetku: ker sem novomeščanka, nikoli nisem niti za moment pomislila, da bi šla roditi kam drugam. Slišala sem veliko dobrih stvari, pa tudi zelo slabih. Pa sem si mislila: ˝Pri meni bo vse OK!˝! No, pa je bilo daleč od tega! Začelo se je pa v bistvu s tem, da sem imela popadke, ampak so bili zelo neredni - enkrat na tri, drugič na 25, pa spet na sedem minut,... voda pa še ni odtekla. In ko sem prišla, po 10-ih urah iz oddelka, par minut čez polnoč v porodno, je bilo tam vse mirno, od šeste ure popoldne pa do enajste so bili pa tam kar štirje porodi, skozi cel dan skupaj sedem. In sem zagledala dotično babico, o kateri sem slišala veliko pozitivnega, pa tudi nekaj v tančico zavitih slabih stvari. Pa sem si mislila: ˝Super, bom pa kmalu rodila!˝. In sem se zmotila! Kaj vse se je dogajalo do polsedme ure ne bom omenjala - ali pač, ker se ni dogajalo nič. Sama sem ležala v porodni s strežnico, precenjena babica pa je ˝počivala˝. Nekajkrat sem jo prosila, naj mi pokliče moža, pa je samo komentirala, da se bo samo dolgočasil. Otroku je pulz pa padal - ona pa nič! ˝Ko vam bo odtekla voda, takrat se bo pa začelo!˝ je bila vztrajna. Ob pol sedmih je sledila zamenjava, ob petnajst do sedmih mi je nova babica - zelo mlado dekle, predrla mehur, plodovnica pa že sivo - zelena. Potem pa panika - otrokov pulz je padal tudi pod 40, ob popdadkih se je umikala nazaj, ko ni bilo popadka je tiščala naprej. In za vse je bilo prepozno! No, rodili smo točno ob osmih zjutraj, punčka ni jokala, bila je podhlajena, jaz pa vsa notranje raztrgana, prerezana in dehidrirana, ker je imelo dete popkovino tako navito okoli vratu, da sploh ni moglo na svet. In prej omenjena, cenjena babica je bila v roku službe preutrujena, da bi ugotovila, zakaj so popadki tako zmešano razporejeni, kot je po porodu komentiral dežurni ginekolog!
Moj mož pa je bil prikrajšan za najlepši trenutek v svojem življenju!
No, danes je moja deklica prelepa princeska, upam samo, da se še kasneje ne pokažejo kakšne posledice!
In ko bom šla ponovno rodit (upam, da že čez kakšno leto!!), vem, da ne bom dovolila, da tamkajšnje ˝osebje˝ odloča o mojih osebnih zadevah!!!
Drage punce, res vas nisem hotela prestrašiti, samo rada bi vam rekla, da ne zaupajte povsem tistemu, kar se o določenih ljudeh - strokovnjakih govori, ker tudi oni so samo ljudje!
Kar se pa tiče babic na oddelku po porodu, pa nimam pripomb - vse v mejah normale!
Pa kar pogumno, predvsem pa odločno, v novomeško porodnišnico!!!
