Za vse tiste, ki imamo šolarčke - kam med počitnicami? Jaz če si izračunam ne morem imet tolk dopusta kot imajo otroci počitnic. In seveda ga tudi moj dragi nima. Torej kam naj damo prvošolčka med počitnicami? Hvala unemu tam zgori imamo babico, ki je doma in je pripravljena vskočiti na pomoč in tako bo naš šolarček preživel počitnice pri babici. Česar se že prav vesli. Imamo pa tudi organizirano varstvo na oš. F. Bevka od 7h do 16h (1500 sit na dan). Kako pa vi? Imate organizirano varstvo ali ste na dopustu?

LP in še eno :kava:

:zaspan::zaspan::zaspan::zaspan:

Tudi mi imamo srečo, da imamo mamo in ata, katera živita v bližini, tako da je naš drugošolček med počitnicami dopoldan pri njiju. Sicer bi pa moral biti v šoli oz. v vrtcu (s šolo organizirajo varstvo za šolarje) :( Res je lahko varstvo zelo velik problem. Midva se zavedava, koliko nama pomagajo ;) :bravo::bravo::bravo:

:muca:

Moj nečak pride v Mb iz Lj na počitnice k babici in dediju- le kaj bi brez njih.

Moj še ne hodi v šolo, ampak bo vseeno drug teden doma. Jaz bom vzela dva dni dopusta, dva dni pa bo pri moji mami. Že komaj čaka.

noče bit pri teti na počitnicah:)-

Naš prijateljski krog staršev osnovnošolcev se je znašel po svoje - otroke si izmenično čuvamo; tako imajo otroci vedno družbo vrstnikov, mi pa skurimo manj dopusta, kot bi ga sicer.

V torek sem dežurna (od 6.00-16.00) jaz, zabavalo me bo 5 otrok (1 moj). Najbrž bomo šli na potep na Rožnik, Golovec ali Grad, otroci si bodo naredili pizze, morda bomo naredili kakšno novoletno voščilnico, pa bo.
V sredo se bodo čuvali pri prijateljici, ki jih bo peljala v Živalski vrt.
V četrtek in petek pa jih bo druga znanka peljala na delavnice - kam, pa ne vem.
Otroci se skupnih počitnic že veselijo :).

Zelo me mara, ampak ne želi čistiti bratrančeve pokakane ritike:)-

hahahahah ne bi zdaj o tem, kdo je koga kdaj čuval in koliko, pogrneš na celi črti.

:ups: Imam idejo - povabi nečaka za 24ur na počitnice, tako, da boš videla kako je imeti 2 otroka. Po moje bo navdušen :bravo:
Kaj pa če bi ti tvojega poslala na počitnice v LJ?

Ko bo večji, pa ko ga bomo bedarije naučili, da bo tetici skraužlal možgane.
Glede otrok- mi še bomo imeli 2, ker bosta v drugo ziher dvojčka:)-

Pocitnice so sicer ze mimo, ampak kmalu bodo spet nove. Moja hcerka (2.r) jih je tokrat prezivela pri svojem bratrancu. Hvala Bogu imamo veliko sorodnikov (=tet, stricev in bratrancev), zato ni zadrege. Oglasam pa se zato, ker se mi komentar jane73 ne zdi cisto fair. Da starejsi bratje in sestre skrbijo za mlajse se mi ne zdi cisto nic narobe. Seveda se pri tem ne sme pretiravati. Sama sem imela (imam se, samo cuvati mi nivec treba :)-) 12 let mlajsega brata in 15 let mlajso sestro. Veliko prostega casa sem jima namenila, kadar sta potrebovala varstvo. Zato poznam "problem" tudi s te plati. In ravno tako moja starejsa otroka (17, 21 let) cuvata (seveda vedno manj) svojo sestrico. Tudi pokakane rite s(m)o brisali. Mislim pa, da to "spada" zraven k druzini. Tudi to je del vzgoje. Sicer kmalu dobis tri razvajencke, ki nimajo pojma, kaj je zivljenje. Mama (in oce) pa lahko "krepneta". Ampak poudrajam - res pa se ne sme pretiravati, ker stars si ti. Pa brez zamere! Kaj pa drugi mmislite o varstvu, igranju, ... med otroci?

Se strinjam MB! Moja hči (10 let) komaj čaka dojenčka. Včasih ima take ideje! Predlagala je naj spi v njeni sobi, ona bo hodila po njega v vrtec, ona ga bo čuvala,... Tudi sin(13 let) je navdušen. Za otroke je to najboljša vzgoja, saj je to "mala šola starševstva" za njih. Taki otroci lažje komunicirajo s svetom, navajeni so neke odgovornosti, vejo kaj je zdrava konkurenca. Poglejte malo okrog sebe, gotovo poznate nekaj edinčkov, ki imajo probleme sami s seboj in tudi z drugimi. Edinčki so navadno bolj egoistični tudi ko odrastejo. Jaz jih takoj prepoznam in se mi kar malo smilijo.
Seveda pa so tu še druge skrajnosti. Nekateri starši z lahkoto pozabijo, da so tudi starejši otroci še vedno samo otroci.
Mi izhajamo iz tega, da smo vsi skupaj družina. V družini pa si med seboj pomagamo in delimo delo. Skrbimo drug za drugega. Vsi imamo svoje obveznosti in pa seveda tudi pravico do svoje svobode.


LP!:rozica::rozica::rozica: Ronja

Moj komentar je bil namenjen izključno "romci" in medve že veva zakaj (tudi najini komentarji so potekali po isti veji).
Tko, da MB ne se sekirat, bilo je le cinično zbadanje med dvema poznanima osebama.
Pa lep pozdrav!;)

"mama in oče pa lahko krepneta..."

OK, dajmo se pogovoriti- kdo je želel imeti več otrok in kdo je zanje odgovoren - ali sta to starša ali pa so to sorojenci?

Prihajam iz družine z večimi otroci in dobrih 8 let sem bila varuška najmlajše sestre. Kar je pomenilo, da sem ji zvečer brala pravljice, zjutraj sem jo "odpokala" v šolo, jo vozila v glasbeno šolo in v mesto na RTV, kjer je pela v zborčku. Seveda sem jo, 6 let mlajšo, morala vlačiti s seboj povsod, kamor sem šla - in tako je veselo težila, medtem, ko sem se igrala z vrstniki in kasneje šepetala prve najstniške skrivnosti.

Zato, četudi je šlo za cinično zbadanje - bes me popade, ko slišim, naj bi sorojenci skrbeli drug za drugega in se tako naučili odgovornosti in dobili vpogled v življenje.

Za otroke se odločita izključno starša sama. Odločitvi botruje mnogo dejavnikov, eden naj bo vendar tudi - ali sva psihično in fizično pripravljena ter ali imava čas?

Poznam nekaj velikih srečnih družin, kjer so navzven vsi tako prekleto prisiljeno zadovoljni, navznoter pa se dogaja marsikaj; ne nazadnje tudi to, da imajo sorojenci (pre)kmalu "poln kufer" drug drugega in tega, da se roditeljske dolžnosti prelagajo na njih.
OK, starša ne zmoreta - ampak, hej, kdo jih je silil imeti otroke, za katere ne moreta poskrbeti.

(Skoraj) vsak bo imel najbrž v življenju pravico odločiti se o tem, ali in kdaj bo želel imeti otroke, za katere bo poskrbel po najboljših močeh. Ampak, to bodo njegovi otroci, ne pa otroci njegovih staršev.

O razvajenosti bi lahko govorili še dolgo, gotovo pa se ji ne izgoneš s tem, da iz različnih razlogov (eden izmed njih je tudi komoditeta) otroku naprtiš skrb za lasten zarod.

Ko je moj mlajši prišel na svet in se je slikal z vsakim članom naše razširjene družine, sem pomislila: "Kako bogat je ta otrok in koliko ljubezni bo deležen". Vnema crkljanja in pozornosti tudi po 14-ih mesecih ni splahnela. Starejši bratec pa je največji frajer. Najprej je poklical njega. Dva meseca za tem je bila šele beseda MAMA. Kar naredi starejši bratec, vse ponavlja in se hitro uči. Starejši pa je dobil v tem času neko zrelost in večkrat mi je že dokazal, da se lahko zanesem najn. Zelo je ponosen na svojo samostojnost in moje zaupanje. Mnogo teh občutkov je rodilo BRATOVSTVO.
Ne želim, da starejši prevzema odgovornost za mlajšega, ni mu ga treba hranit, kopat, oblačit, vozit na sprehode .... Vse to pa dela skupaj z mano kadar koli to želi. Najraje je njegov rešitelj. Ko se zjutraj zbudi, ga dvigne iz postelje, ga reši vreče in že sta pri oblačenju. Tu ponavadi ponudim pomoč, če pa bi jo zavrnil, bi pustila.
Imamo tudi pravilo, da malček brez resnega nadzora ne sme v sobo svojega brata. Tam je vse polno težko sestavljivih ladij, vesoljskih postaj in svet dinosavrov. In tega pravila se striktno držim.
Kaj je lepšega za mamico, ko vidi nežnost med otroki, ko malček čmokne in ga starejši brat potolaži, mu zapoje pesmico.
Sama sem vesela, da imam sestro, štiri leta mlajšo, za katero sem skrbela v precejšni meri. Je bila pač taka situacija. Morda sem nekoliko prej odrasla in nekoliko resneje razumela kaj je to odgovornost. Ampak tega nisem nikoli jemala za slabo in mislim, da sem samo pridobila. In s sestro imava lep odnos. In vesela sem za moja fanta.
Varja

Varja super post. Tudi jaz imam devet let mlajšega brata in sem kar precej skrbela zanj, ker je mama dosti delala popoldne. On mi nikoli ni bil odveč in še danes se imava resnično rada. Pogrešala sem edino mamo, ker sem jo dostikrat videla samo ob vikendih. Sva pa z bratom tudi neumnosti delala, kljub razliki v letih. In zelo fin občutek je bil, ko je imel grozne sanje in je klical mene in ne mame.

:bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo: Varja in Donja !!!


Ronja

ronja, lepo, da se hči veseli dojenčka in da že zdaj ponuja svojo pomoč pri njegovi negi.

Na tvojem mestu pa bi s ploskanjem vseeno še malo počakala - saj veš, začetno navdušenje včasih hitro popusti.

Imam enega otroka, ki ga posebej starši večih otrok zelo radi slabšalno/pomilovalno kličejo "edinček".

In navadno starši večih otrok edince tudi kar povprek zmerjajo, da so neodgovorni egoisti, da ne premorejo odtenka empatije, ne znajo komunicirati, so asocialni, neprilagodljivi (morda zato, ker niso obiskovali "male šole življenja") in kar je še takega.

Vas lahko prosim, starše večih otrok, če bi s tem prenehali in razmislili, ali taka etiketa pritiče res vsem edincem po defaultu ali pa za vašim nemarnim omalovaževanjem tiči tudi kaj drugega?

Tom Sawywr, pri nas veselje še ni minilo, obratno, vedno več stvari lahko počneta skupaj. Ujeli smo še zadnji vlak, ko se Žiga hoče igrat in se valjata skupaj po tleh, npr.: zdajle, ko jaz tole pišem. In veš, ko sva se odločala za novega člana, nisva razmišljala samo o sebi in novem bitjecu, ampak tudi o Žigu, tudi njemu sem ga rodila. Da bo imel nekoga, ko se svet obrne, pa magari za pojezit. In prvi je tako krasen fant, da sva si želela še enega takšnega ali pa punčko, vse eno. In to sva mu tudi povedala. In zelo je ponosen na to. Kar se pa edincev tiče, ne tako posploševat. Seveda so razlike. Poznam edince z veliko mero empatije in sorojence, ki staršem nikoli ne bodo odpustili, da niso sami na svetu. Ampak v povprečju je tako, da imajo edinci določene probleme, tako kot jih imajo drugorojenci, pa Benjaminčki in ... Jaz pri sebi opažam problem najmlajšega. Kar ne bi mu pustila tako hitro odraščat. V košari v najini spalnici je bil do šestega meseca, Žiga le do tretjega meseca itn... Ko sem se zavedala svojih napak in svojega občutka, da je to pač moj zadnji, sem se razumsko začela drugače obnašat do njega, da ga ne bi predolgo zavijala v vato. Predvsem, ker tega ne potrebuje.
Lep večer vsem, Varja

Ojla!

Tom Sawyer,nikakor nisem nikogar zmerjala in nisem nikomur nalepila kakršnekoli etikete.Žal pa poznam nekatere odrasle edince, ki imajo veliko težav sami s seboj.

Verjetno nisi dobro prebrala vsega. Kakšen bo otrok, pa naj bo edinec ali ne, je v veliki meri odvisno od nas staršev, okolice,... Moje mnenje je pač tako, da je tistim , ki imajo tudi bratce in sestrice lažje v kasnejšem življenju, ob pravilni vzgoji seveda.
Sem pa tudi napisala, da si v družini med seboj pomagamo, delimo delo in imamo vsak svojo SVOBODO.
Tudi in predvsem otroci.
Meni recimo ne pade na kraj pameti, da bi moj starejši imel take obveznosti do mlajših kot si jih imela ti. Res da se lahko včasih kaj zalomi in ga prosiš za pomoč, da pa bi vsak dan nekoga spravljal v vrtec, na treninge, ipd., to je pa malo preveč.
Te lahko kar razumem, zakaj si tako nastrojena, poskušaj še ti gledat na te stvari z druge strani!

Vse dobro!:rozica::rozica::rozica: Ronja

Spet odgovarjam malo pozno, ampak upam da bo Tom Sawyer odgovor vseeno prebrala.

"OK, dajmo se pogovoriti- kdo je želel imeti več otrok in kdo je zanje odgovoren - ali sta to starša ali pa so to sorojenci?"

Starsi, kakopak. Zato sem tudi poudarila, da se ne sme pretiravati. Zal mi je, da zaradi lastne grenke izkusnje nekako zavracas pozitivne izkusnje drugih. Z mnenjema ronje5 in Varje se popolnoma strinjam.

Res je tudi, da ne smemo vseh edincev metati v isti kos, ker so med njimi tudi cisto v redu otroci. Ampak, roko na srce, vec je takih, ki so egoisticni, "mamini sincki", scrklani in nemogoci tudi ko odrastejo. Pa se nekaj je res. Da so taksni kot so, so v pretezni meri krivi starsi.