Tole je v bistvu razmišljanje..naglas. Evo danes sem izvedel da se še en par ločuje. Kar nekaj jih poznam, ki so se že. Pa kaj je s folkom? Sj, roko na srce, jaz tudi ne vem kako bo z mojim zakonom, tudi pri meni ne kaže najbolje. Na vse kriplje se trudim da bi ga obdržal..pa ne vem kako se bo izteklo. Morda se je bolje prepustiti toku življenja. Pa kar bo, bo. Upanje na to da bo kdaj bolje počas mineva. Vedno pogosteje se mi v misli vriva misel o odhodu. Sočasno me navdajajo občutki krivde. Občutki, da bom izdal otroke. To me še drži doma. Nočem jih prizadeti. Oni me držijo pokonci.
Čist obupal še nisem...nekje v podzavesti se poraja občutek, da ni še vsega konec. Ne vem, morda je pa to samo lažno upanje...
Pogovor zamira najbolše se je ločiti-tako razmišljamo..Pa mislim da narobe razmišljamo.
Tole je samo moje razmišljanje...lep večer.

Jaz mislim, da je problem "ločevanja" egoizem.

Vsak v zakonu vidi le sebe. Na vsak način si želi spremeniti partnerja, tisto kar mu na njem ni všeč. Ni šans, da bi kdo kaj potrpel ali spregledal kakšno napako. Da bi sprejel partnerja v dobrem in slabem, mu stal ob strani, ko pridejo težave, bolezni... Lažje je ob prvi težavi enostavno pobegniti, si zatiskati oči pred problemom, poskusiti še enkrat.

Drum, ne vem koliko časa sta že poročena in kakšna je vajina situacija ampak svetujem ti, da ne hitiš iz zakona. Poskusi najti z ženo skupno pot. Poskusita znova stopiti na to pot ne samo zaradi otrok, tudi zaradi vaju. Znova odkrijta tiste malenkosti, zaradi katerih sta se poročila. Pogovarjajta se čimveč, ne živita drug mimo drugega. Pa spolnost je tudi pomembna. ko enkrat začne ugašati intimnost, se začneta tudi odtujevati...

Pa srečno!

< Sporočilo je popravil anckabancka -- 25.6.2009 23:24:37 >

_____________________________

Ponosna mamica petih fantkov :)

Jaz v bistvu nočem nikamor. Sem pripravljen odpustit marsikaj.In sem tudi že. Čeprav je njeno obnašanje do mene na meji okusnega.Še otroc to porajtajo. Sva skupaj skoraj 17 let pa trije otroc so doma. Intimnosti pa ni že nekaj časa. Žal je tako. Pri kakšni drugi še nisem bil. Sprva sem zavračal to misel sedaj se pa čedalje bolj nagibam k temu. dost imam meniškega življenja. Leta tečejo.. ne manjka mi jih veliko ko se bodo leta začela s številko 4 ...

Jaz mislim, da si za tole meniško življenje pa še čist premlad. In če ti nisi srečen......otroci to čutijo in vejo.



_____________________________

V sanjah in ljubezni ni nič nemogoče.
(J.Arony)

Ves kaj tole pa ni za nikamor!!! Ni spostovanja ni intimnosti ni pogovora...

Ma dej koga bos izdal? Pa saj ne zivis za druge ampak zase...

Cim prej naredi nekaj zase in nehaj mislit na druge, pa naj bo deste otrok v igri...

Ampak na posten nacin seveda... da ne bo pomote da ti svetujem varanje....

1. Razmisliti kje je tvoja krivda, zakaj je tako stanje?
2. Pogovor...
3. Ce vse skupaj ne obradi sadov pa seveda gledati naprej zase, za boljsi jutri, kar seveda pomeni locitev.

Glede locitve pa, ne bos ne prvi ne zadnji in ne vem zakaj bi bil to nek tabu. Bolje biti sam, kot v slabi druzbi...

Glej, zato je lahko tisoč izgovorov, najti morata pa vidva zakaj je temu tako.
A te moti samo, da intimnosti ni (po moje misliš sexa, kajne)? Ali zaradi otrok, nimata miru in sta preobremenjena,
ali je preobremenjena žena, pa ji ne pomagaš ali je vzrok česa drugega....

Zakja se pa žena tako grdo obnaša do tebe? Gotovo ima razlog, kar iz ljubega miru se najbrž ne bi. Saj to tudi zanjo gotovo ni nič fletnega. No, ne vem, premišljujem.

Preobremenjena že ni..ker sodelujem pri skoraj vseh stvareh. Ja popoln pa res nisem. Res ne skočim zmeri takoj ko si ona kaj zaželi. Včasih gre kaj z glave to je res. Da ne naredim tistega kar obljubim? Večino stvari že čeprav ne tisti moment. Včasih kaj pozabim ali pa preprosto ne utegnem. Želel sem, da bi gospa bila srečna. To sem ji povedal. Žal mi ne uspeva. Ali pa sem šel predaleč v tej vnemi. Kdo bi vedel.
Verjetno je bilo v preteklosti premalo pogovora. To ima svoje vzroke. Ker ko sem hotel kaj povedat mi je odgovorila z negativnim tonom. To me je odvračalo od pogovora. Po njenem  ona pač ni psihiater ali kaj podobnega. V zadnjem času ji sicer povem vse kar me teži, saj nimam več kaj izgubiti.
Ne rečem da sem bil vedno prijazen do nje. Pride dan ko pač ne moreš bit. Ti enostavno uide in eksplodiraš. Pa sem se vedno opravičil za mojo neprijaznost. Nikoli je pa nisem žalil, tako kot ona mene sedaj. Tudi zdaj je ne. Pa bi lahko bil p...a. Sicer pa ve kdaj gre predaleč.
Saj jaz sem se odločil da po meni ne bo več hodila.Ne bom se ji pustil j...t. Tega si ne zaslužim. Imate prav...začeti je treba mislit nase. V glavi počasi preklapljam.

Vsak zakaj ima svoj zato. Samo jaz ne vem čisto kaj je ta zato. Res pa nisem popoln, pravi da me ne mara več, počasi se skušam sprijaznit s tem. Ne bo konec sveta zaradi tega. Ne bom prvi in ne zadnji. Sem se pripravljen še zmer pogovarjat to ve. Da je tako je sigurno za nekaj dobr. 

Drum, lahko se pa tudi spesaš, pa potem krivdo vališ na vse druge, samo sebe ne.

Eni si ful pomagajo na ta način

_____________________________

...vox populi...

Anckabancka je zelo lepo napisala...ampak teorija je eno, praksa pa drugo.

Ne vem kaj bi ti rekla, edino da še žena pove svojo plat zgodbe, ker ni samo ena stran kriva in nimata sigurno težave od včeraj...

Je pa res, da vsak gleda nase, nikoli moški niso za nič krivi, samo ženske bi se rade kregale...to pa mi gre na... . Premalo se pogovarjamo, vidimo samo delo...spet govorim za večino...ne mečem vseh v isti koš, da me ne bo spet kdo napadel (rija ali volga)oz. napačno razumel.



_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Ti to kaj pove...po tolkih letih

< Sporočilo je popravil botrca -- 26.6.2009 8:46:13 >

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

In to...zakaj je temu tak

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Sama predlagam preprost recept. Vsak dan 10 dni zapored ženi daj en droben kompliment.  Kupi  šopek rož, da polepšaš dom in ga postavi zjutraj pred zajtrkom na mizo. Vsak dan 5 min razmišljaj o pozitivnih lastnostih svoje žene (Verjetno ti bo sprva to zelo težko).
Presliši, če te žena kritizira, najeda en dan v tednu.
Vprašaj otroke, kako si želijo preživeti nedeljo, da se malo sprostite.

Verjetno sta oba notranje ranjena in POTREBUJETA voden pogovor. Veliko poslušanja. Srečno.

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Ko ti žena reče, da te ne mara. Ponovi to za njo: "Praviš,da me ne maraš. " Potem bo verjetno še kaj zletelo iz nje. AMpak ti samo ponovi, kar ti je rekla. Temu se reče aktivno poslušanje.Vem,da je trapasto ponavljat, vendar ima neverjetno dober psihološki učinek.
Preizkušeno. Na lastni koži.


_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

A imaš res tak občutek? Midva sva glede bolezni kar nekaj skoz dala, pa se mi ne zdi,d a bi kdo kdaj pomislil, da bi se zato razšla - mislim, to pa res ni noben razlog... Poznam par, kjer je ona pred kratkim postala invalidka, pa tudi nihče ne razmišlja o razhodu... Po moje se takrat samo pokažejo vsi ostali problemi - bolan človek se hitro začne smilit samemu sebi, drugi pa se mora matrat, da še njegov del prevzame in potem ima vsega poln kufer... Ampak to se da rešit: bolani je lahko tudi na postelji zabaven, dejansko se da hecat tudi iz bruhanja, drugi pa pač malo stisne, ker ve, da se splača...

Dokler sta se oba pripravljenja trudit, se mi zdi, da je upanje - vedno pa se človek vpraša, kaj se mu splača - lagala bi, če bi rekla, da sem s svojima bivšima fantoma ne bi mogla živet, ker sta tako nemogoča ali ker smo tako nekiompatibilni. Z obema bi lahko živela in onadva z mano, z obema bi lahko imela otroke, pa jim ne bi nič strašnega manjkalo, po moje bi se čisto ok meli, vseeno pa se mi zdi, da je zdajšnji lubi vsekakor najboljši , torej se je splačalo s prejšnjima razit. Pač se mi ni dalo, vezalo me ni nič, pa sem si rajši našla nekoga, pri katerem se mi ni treba toliko prilagajat, ker sva si že v osnovi bolj podobna oz. kompatibilna.
Nekateri pa že prej dobijo otroka, nekateri so vzgojeni, da je prvi fant/ punca, ki ga predstaviš staršem končna izbira, nekateri so samo tako zelo nedolžni, da mislijo, da pač ljubezen vse premaga in se ne ozirajo na razlike, ki jih motijo... Nekateri verjamejo drugemu, ki reče, da jih bo osrečil (poznam tak primer, sta že par let ločena, pa sta moj letnik...) Tega ne bi obsojala! Pravico imamo naredit napako! In jo popravit. Vsekakor je fajn, če lahko to pogruntamo predno se odločimo otroke (ali oni za nas, kot pravi ena kolegica - da se nista onadva odločila, da se je prvorojenec odločil za njiju - no, pa sta še skup ).

Ločitev po moje ne bi smela bit tak tabu. Ja, včasih so bili res skupaj, ne glede na vse - ampak koliko žensk je pa padalo po stopnicah, pa nihče ni videl v tem kaj spornega? In one niso niti vedele, da obstaja drugačno življenje... Koliko partnerjev se je samo še rugalo en drugega? So bili otroci tam toliko srečneješi kot otroci današnjih ločencev? Je že bojše malo več ločencev. Pa ne navijam za ločitve, sploh ne! Reši, kar se rešit da! Ampak če se ne da rešit zakona, da se pa rešit udeležence, potem navijam, da se reši vsaj njih!

Včasih se mi zdi, da ljudje predolgo odlašajo z ločitvijo - toliko časa, da sta že kot pes in mačka in je potem ločitev grda in otroci res nesrečni. Se mi zdi boljše, da se ločiš, ko se imaš vsaj še malo rad, ko se še spoštuješ, ko si še sposoben racionalno reagirat in lepo speljat samo ločitev... Tudi to je izziv in tudi to je lahko zmaga - dostikrat večja kot pa furat slab zakon do smrti in si potem na pogrebu oddahnit...

Ronja v glavnem se strinjam s tabo, le glede prvega odstavka bi dodala:
Če bi bolezen ljudi vedno združevala, bi bilo krasno.
Jaz poznam primere, ko so se pari ločili ravno zato ker je eden postal invalid.
Pa primere, ko je bil zdrav partner "revež", ker je moral doma prenašati "kripla". Se je smilil sam sebi in okolici, saj je moral doma prenašati težave, mu je bolnik "krila porezal".
Sicer se pa strinjam, da se proba rešiti odnos, če pa ne gre je pa boljša ločitev, kot pa da se "pogrizeta".

ja, imaš prav: po moje je to tako kot s pomanjkanjem denarja: lahko združuje ali pa še bolj razdvaja - odvisno, kje sta štartala, če sprejema vsak svoj del odgovornosti, če se en samo smili sam sebi in se ne trudi reševat, kar se rešit da...

Poznam par, ki gre tudi po ne vem kolikih letih narazen, imata otroke,...
Razlog: ker ona njega ne mara več - zakaj ga ne mara, nimam pojma (to vesta onadva, seveda če vesta), vglavnem ne more biti niti zraven njega , baje da to traja že nekaj časa,...

Ok, ga ne mara in niti ne more biti zraven njega, razumem, se zgodi - menim, da se je takrat najbolje odstraniti in postati egoist in gledati nase, samsko življenje bo lepše, mirnejše, ne vem zakaj vztrajati zraven človeka, ki pravi, da te ne more videti in te potem po domače povedano še zajeb..... , si zanj nič vreden, mu pobrati vse, mu ne priznati zaslug za tisto kar sta ustvarila,... 

Verjetno ti bo bolje brez nje, otroci so pa še vedno tvoji, slepi pa neumni tudi niso,....

Super recept!
Bi pa dodala še enega: Drum, preberi si knjigo Najina ljubezen od Harvilla Hendrixa. Če ti že ne bo pomagala pri tem, da rešiš svoj zakon, ti bo pa na drugih podorčjih odprla oči. Meni je in eno in drugo (in poznam jih mnogo, ki jim je ta knjiga spremenila svet)!

Drugače pa se strinjam tudi s tem, da potrebujeta voden pogovor. A sta morda poskušala pri zakonskem svetovalcu? Košičkova je super (telefonsko dobiš na netu)! Al pa Gostečnik tut, pravijo. Pa še dost drugih je, no...
Če pa žena noče it s tabo, pa pejd sam. Tut tako se da dost spremenit. In ko se boš ti spreminjal, se bo s tabo spreminjala tut žena. Vsaj večinoma je tako, no. Ker pač enostavno ne bo več mogla reagirat na takšen način kot je ponavadi. Ali pa se boš ti počasi naučil reagirat drugače...
Jaz bi šele po teh ukrepih potegnila črto. Če pa tut to ne bi pomagalo, potem si pa res naredu vse!
Drži se!

se popolnoma strinjam...

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

čaki malo,kako to misliš da nisi popolln?? Kdo pa sploh je popoln?? enega mi omeni,no...
Glede na to kaj pišeš,jaz ne bi hotela vztrajat...

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

tudi tukaj se popolnoma strinjam

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.