A se njihova vzgoja kaj razlikuje od vaše (vzgoje mam)? Kje vidite bistvene razlike, če so?

In predvsem, kaj je tisto, kar lahko (če lahko) vaši partnerji oz. očetje dajo otrokom in  za kar menite, da jim kot mame ne bi mogle dati v takšni meri?

JA, seveda so razlike. Čeprav se skušava o vsem pogovorit, je mali že začel razlikovati med mamino popustljivostjo  in atijevo nepopustljivostjo . Sva se pa že nekajkrat ujela na limanice. Problem nastane recimo takrat, kadar kateri od naju ne ve, kako bi odreagiral v neki stvari in potem je ta mali zbegan . Primer: Ob treh prideva iz vrtca. Potrebno je skuhati kosilo. Ati je še v službi in pride okrog pol petih. MAli potrebuje pozornost, rad bi se igral, hkrati pa bil v kuhinji.... Dvignem ga in posadim na pult. Pomaga mi rezati, nalije vodo...skratka "skupaj kuhava". ATi pride iz prej iz službe in malega vidi na pultu. Praviloma nima tam kaj počet, če razumete. In mu lahko reče, da mora dol, da to ni lepo, da se to ne sme.... VAljda je otrok zbegan  Mama je rekla JA, ata pravi NE. In tukaj je potrebno sklepat neke kompromise in se pogovarjat.

Drugače pa se zna ati z njim čist drugače igrat, kot jaz. jnorita in se ravsata na vse možne načine, skačeta, se prevračata.... to mami ne zna ravno najbolje

Pri nama se vzgoja razlikuje v tem, da je moj mož za malenkost "mehkejši" pri doslednosti, pa tudi bolj potrpežljiv v določenih situacijah. Za kar sem mu hvaležna, ker mislim, da otroka vseeno potrebujeta tudi nek balans v vzgoji.
Drugače v samem razmišljanju in postopanju v vzgoji nimava toliko različnega mnenja, če pa že, se ponavadi dogovoriva, kako in kaj-važno je, da sva v neki situaciji ENOTNA in da otrok ve, da naju ne more "zdriblati".

Meni osebno se zdi, da je moška roka pomemben faktor pri vzgoji in tudi vsakdanjem življenju, kajti otrok se le tako lahko ravna po obeh "vzornikih", ne pa da ju samo kliče ati in mami oz. da je (največkrat) ati samo na papirju. Prav je tudi, da zna moški nahraniti, previti in se ukvarjati z otrokom, saj tudi tako in le tako lahko razume, kaj pomeni vzgajanje in ZAKAJ je včasih ženska utrujena tudi "samo" od skrbi za otroke.

V našem primeru je tako, da jima jaz vsekakor ne bi mogla dati nič konkretnega in zadovoljivega, kar se tiče športa, kjer je moj mož "ta glavni" in bi bila moja otroka brez njega prava revčka. Pod šport ne mislim samo konkreten šport, temveč vse fizične aktivnosti, ki pa jih otroci še kako potrebujejo. V tem primeru je sigurno moj mož gonilna sila.

Trenutno pa jima mož na splošno daje VSE, ker cele dneve delam, kar pomeni, da se z otrokoma vidimo samo zjutraj, ko ju zbudim, oblečem in umijem. Torej je celotna skrb za oba otroka na moževih ramenih.




_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Mi2 se dopolnjujeva v enem zelo pomembnem vidku: ko imam jaz slabe dneve, ima mož nesporno dobre in obratno, ko njemu para sika pri vseh porah ven, imam jaz živce ko gondola na Veliko planino.  Principe vzgoje sva dorekla že v nekem drugem življenju in se jih drživa. Eden drugega podpreva, tudi če si v tistem trenutku nisva najbolj na jasnem, zakaj je "TO" dobro. To razčistiva pozneje, nikoli pred otrokom. Je pa bilo kar nekaj situacij, ko jemilsil, da danes laho nekaj dovoli, jutri pa prepove, pa potemd ovoli...malo morgen! Predense je zavedel, je že oplel na celi črti. Mož daje svoj moški princip. Konkretno svojo umrijenost, počasnost (ki včasih pije živce!), drugačen odnos do reda, kot je moj, je tudi za dlako bolj popustljiv kot jaz, predvsem pa se ubada s tehniko, elektroniko, mehaniko, o čemer se meni le od daleč sanja.  Premore neverjetno sposobnost analitičnega razmišljanja, medtem ko mene že zdavnaj odnesejo čustva in (pre)dolg jezik. Trenutno jaz tudi ne morem toliko fizično noret kot lahko onadva, sicer pa pri tem ne zaostajam kaj dosti. Če hočem, da se pri nas kam skidamo in premaknemo, potem moram JAZ zbrcat oba moška. Moj mož je jako kilav športnik, je lenuh po karakterju in naravi, čeprav po tem, ko ga končno nekam zbrcaš, uživa.  Je pa zelo potrpežljiv na določenih področjih, zna umirit žogo, kadar je treba, mu pa manjka lastni oče, ki mu je umrl, ko je imel 2 leti. Tako da se deloma "šlepa" na mojega očeta, še bolj pa name. Je pa od prvega dne enakovredno zastopan pri skrbi za sina, od menjanja pokakanih pleničk dalje. Edino reševanje kriznih situacij ob špicah bolezni ali poškodbah ni njegova močna stran, takrat je mrzel in samo čaka navodila. Bo pa zato potem, ko gre na bolje, ure in ure presedel ob otroku, mu bral, ga ujčkal, z njim sestavljal - kar bo pač želel. In ko se jaz kregam, če 4,5 letnik prijadra ka nama v posteljo, mož samo zadovoljno zabrunda in odstopi pol kovtra in pol povštra Evo, tukaj se pa razhajava  - in smrkolin to dobro ve!

Pri nas je oče pri vzgoji vsekakor pomemben.
Ima nekaj pozitivnih in nekaj negativnih pogledov na vzgoijo:
Negativne:
- nekoliko manj dosleden pri vsakdanjih stvareh
- bolj nagnjen k napadom panike kadar gre kaj narobe ( padci, udarci )
- njegova energija oz. volja za ukvarjanje z otroci je omejena ( ne zdrži cel dan )
Pozitivne:
- kadar se igra z otroci se posveti samo njim ( mama vmes še obeša perilo ali kuha )
- z otroci je bolj nežen, z več fizičnega kontakta, bolj zaščitniški
V glavnem me podpira pri vseh pomembnih stvareh. Ugotovila sem, da ga nima smisla uporabljat za npr. nakupovanje oblačil in igrač, ga pošiljat po otroke v vrtec, pričakovat kakšnega risanja z vodenimi barvicami,... Lahko pa, če je treba, mirno odpotujem za nekaj dni in mojim fantom ne bo nič hudega ( bodo pač jedli zunaj in šli zanimivo oblečeni v vrtec ).
Česa jim jaz ne morem nudit in jim on lahko? On je enostavno očka in odnos je čisto drugačen. Oni so fantje. Tepejo se, šraufajo motorje in kosilnico, vozijo se s čolnom. Očka je močan, vse zna, vsi ga poznajo. Očka je the best.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

bistvena razlika je že v različni vzgoji v otroštvu obeh staršev. in najini otroci so mešanica obeh vzgoj, tako kot so mešanica obeh vrst genov on obeh karakterjev. včasih prevaga ena, včasih druga. pa tudi testosteron dela svoje in družba gleda drugače na različne spole.

veliko je razlik, nekatere so vzgojne, druge pa genske. meja med njimi pa skoraj zabrisana. ne želim si vzgajati sama, ker se mi zdi, da bi bili najini otroci prikrajšani za to, kar jaz vidim lepega na mojem možu. nisem popolna

_____________________________

iz malega zraste veliko

Tudi sama sem zelo hvaležna možu za povsem "drugačen" pristop do vzgoje. Načeloma se v večini stvareh strinjava, toda imava različne vzorce in pristope k reševanju zadev. Može je bolj dosleden in manj popustljiv, pa čeprav tudi sama pri bistvenih stvareh ne popuščam. Jaz večkrat tekam za ta malo z besedami: "Pazi, da ne padeš!", kar mojemu kravžlja živce, češ "saj mora sama izkusiti, pa čeprav bo padla". Z njo počne razne vragolije, da je meni slabo že, ko ju gledam,  pa uživa 100 na uro in se še po pol ure, ko je mož že kot cota, dere:" Ati, šeeee!"
Možek mi pomaga pri vseh stvareh, noben problem ni previjanje, oblačenje, hranjenje in spravljanje spat, saj sem zagovornica, da morata oba sodelovati v enaki meri (dojenje seveda ni vključeno ). Zdaj, ko kmalu pričakujemo še enega , bo najbrž na njem še večje delež.

Jaz se čisto strinjam z enim psihologom, ne vem kateri je že bil, ki sem ga zadnjič po TV slišala reči nekaj v smislu tega, da mama otroku nudi varno zavetje, naročje, mu z občutkom varnosti dviga samozavest, oče pa je tisti faktor, ki mladiča spoznava s svetom, ga v bistvu vrže v morje, da splava.

Pri nas je pa tako:
-Ati kriči Paziiii že ko ta mali spleza na 30 cm velik zidek-pri mami skače iz omare, leze v stajico, spleza na vsak stol in klopco in zidek....imam pač teorijo, če bo enkrat padel bo drugič pazil.
-Pri mami je NE vedno ne.Ni enkrat ja enkrat ne.Ati tu včasih cedi-in sam nosi posledice, ko mora bit pol vedno ja...
-Mami ne nosi mulca težkega 17 kg okrog, ker lahko sam hodi.Atija občasno ob nošenju boli hrbet in nekaj javka o pametni ženi....samo čakam, kdaj ga bo zvilo...
-Ati kopa mulca vsak dan-ob nedeljah ima generalno kopanje mami (beri opere celega otroka, postriže nohte itd).
-Če se odpravimo na kopanje med tednom sami, smo zunaj že on 8ih.Ko je ati doma sem srečna, če pridemo ob 9ih na plažo (vstanemo isti čas).
-Knjigice bere večinoma oči z Patrikom, v knjižnico tudi gresta onadva (imamo stopnice v knjižnico in z vozičkom ne moreš tja).
-Pri oblačenju ima ati bolj kot ne nesrečno roko, kombinacije so pa tudi zanimive.....

LP,
Sibil RR

_____________________________

Moja dva srčka:

angelček Patrik - 13.10.2004 - 05.04.2011
Lukas - 28.02.2007

Tako kot je zapisano zgoraj - vsak prinese svoje vzgojne vzorce.

Pri možu me moti, da je pretirano zaščitniški in paničen, za vsako stvar blazno komplicira - kot njegova mama.
Mene so bolj liberalno vzgajali, kar se pozna na pogledu na življenje in odnosu do tega nasploh.

In veliko njegovih vzgojnih prijemov me moti, tako dostikrat obvelja moje . Do zdaj se je izkazalo za dobro, ker drugače naša ne bi šla na morje dlje od Izole, ne bi prestopila praga bazena (gojišče bolezni ), ne bi skakala po trampolinu, ne bi imela živalic, ne bi jahala ponija,... Jaz sem v najini zvezi bolj dominanten tip, on mora ponavadi popustiti 8če ne naredim po svoje). Seveda v neprimerne situacije ne rinem, varnost je na prvem mestu. Veselje do igre in življenja pa na drugem.

moj je predvsem ful bl mehek kot jaz in posledično ga tamala kr nekak ne uboga. jaz parkrat rečem lepo, potem mal bl grdo če je treba jo dobi tudi po riti. on pa kr neki cvil če ga tamakla ne uboga. se mi zdi da nima prov velike avtoritete. drugač je pa dober ati in ga tamala tut navija okol prsta. nardi pa vse od previjanja do napravljanja in futranja. ampak ma večje borbe ker ni dosleden. ponavad če pride do kake konfliktne situacije moram jaz poseč pa popi*** da je gmah :) očitno se preveč vtikam. je pa ful bl pedanten kar se pospravljanja tiče :)
absolutno pa bi čisto normalno preživeli, če bi bili prepuščeni sami sebi.

So razlike, ja, tudi pri nas.
Če je treba kaj narediti hitro, npr. previti minija ali umiti maxija, to naredi mami, drugače tudi oči.
Ko je potrebno 100% dosledno vztrajati pri kakšni "komandi" za maxija, je to mamino delo.
Pri učenju različnih veščin (rolanje, kolesarjenje, smučkanje, .....) je na začetku zraven mami z več potrpljenja, kasneje pa vzdržljivost trenira oči.
Če se maxi vkoplje pred kakšnim gradbiščem, je nujno potreben oči, ker mami nima dovolj pojma o dogajanju za "plankami".
Za potepanje z maxijem in minijem je pristojen oči, da mami doma kaj v miru naredi.
Sicer pa se mi zdi, da nama kar dobro gre. O glavnih navodilih za uporabo minija in maxija sva dogovorjena in oba vesta, da od tega ne odstopava. Seveda jima uspe tudi katerega okoli mezinca naviti, da se imamo potem čemu smejati.
Lep dan!

Ati je bolj potrpežljiv, manj "povzdiguje glas" , ampak dovolj strog, dovolj je samo strog pogled. Se mi zdi, da tudi njega bolj upošteva kot mene, čeprav tudi jaz kaj dosti ne popuščam.

Se pa porajajo isti problemi, kot jih je opisala St.Ina.

Jaz mu ne bi znala kaj dosti povedati okrog "tehnike" in popravljanja avtomobilčkov oz. drugih igrač, športa.

Za pravljice brat in pripovedovati pa je mami zakon, no in še za marsikaj drugega.

Otrok nedvomno potrebuje tudi očeta oz. rečeno "moško roko".

Se popolnoma strinjam z Splišni.
Moj možek najino pikico zelo rad vzgaja. Ne pusti pa da bi kdo posegal v najino vzgojo kar mi je zelo všeč. Recimo tamala nekaj zanalaš naredi, jo on prime jo odneso v drugo sobo in tam opravi z njo resen konkreten pogovor. Jaz naprimer bi začela vpit, ker mam itak dost druzga dela kot pa še rožo pospravlat za njo.
Potem naprimer: jaz ji zelo rada berem pa tudi če me ne posluša, on tega ne mara ker se tamala ne posveča knjigici ampak čist neki druzga.
Jaz sem obupala nad hranjenjem za mizo(futram jo vsepovsod u bajti), on izrecno v kuhinji na trip trap stolčku.
Recimo če jaz rečem ne potem tudi on reče ne imava nek dogovor, da kar se reče NE JE POVSOD NE in pika.
Ne pustiva, pa da nama to najino vzgojo kdo odreka ali se hoče umešavat.

Ne vem sklepava neke kompromise kar se vzgoje tiče, čeprav ima ona malo več živcev kadar tamala izsiljuje. Jest včasih čist znorim.

_____________________________

Love is in di er.

Moj mož je legionar, vzgaja pa skoraj po vojaško.

Meni je všeč, tako ima otrok določeno ravnovesje, loči med spoloma in ni samo strogo vzgajan (oče) niti samo razvajan (mama).

Se strinjam z Marogico. Midva sva enotna, če pa že nisva imava pogovor na to temo, potem ko tamal ni več prisoten. Sva relativno zelo stroga starša, ki zahtevava določen red, ki mora veljati povsod. Npr. Je se izključno za mizo, zvečer mora vse igrače pospraviti, besede prosim, hvala, umivanje zob...Je na čase zelo naporno, ampak se obrestuje. Ja, pa določene stvari zna samo mami, prebiranje knjigic, loviti se...oči pa je zakon za sestavljanje lego kock, pranje avtov...

_____________________________

Uživaj življenje...