Lep pozdrav vsem skupaj!

Moj dragi trdi, da sem depresivna, čeprav tega ne verjamem. Razen občasnega besa nad državo in socialnimi razmerami nimam prevelikih problemov. Imam dom, službo, dobrega moža, tečne starše, ki živijo pod nama. Službo imam pač tako, da večino dneva preživim doma za računalnikom. Kolegov imam veliko, prijateljev bolj malo. Če je kaj potrebno postoriti po stanovanju, naredim (pleskanje, barvanje ... tiste stvari, ki so ostale še iz časa, ko sva delala stanovanje). :)
Mah, kaj pišem pravljice. Trudiva se imeti otroka, pa nič, moji starši so težki, z nikomer se ne pogovarjam o tem, kaj me mori. Vse to se nabere in potem izbruhne na čisto neprimeren način ob neprimernem času. Moj dragi pravi, da sem naduta in vzvišena. Da vse zaničujem, da svojo depresivnost zakrijem z dvigovanjem svojega ega in tako prevalim krivdo na druge.
Trenutno sedim, jočem in se sprašujem, ali sem res takšna. Ker če sem, sem grozen človek.

Kaj zdaj, si naduta in vzvišena ali depresivna??

kakorkoli...depresija je bolezen....ti pa imaš mogoče samo malo težek karakter

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Če te resno skrbi ali se te je lotila depresija, je najbolje, da si najprej prebereš knjigo Kako smo lahko srečni in zadovoljni. V njej najdeš tudi test in za prvo silo sama ugotoviš ali je kaj na tem, kar pravi tvoj mož. Sicer ga pa vprašaj, zakaj tako misli, morda izveš kaj novega.  Za depresivne ljudi je značilno, da se zapirajo vase in da mislijo o sebi najslabše , so brez volje, energije... Upam, da boš ugotovila pri čem si in rešila problem. Če je problem prevelik, da bi ga rešila s pomočjo knjige pa pojdi k zdravniku, nikar ne čakaj! 

Ravno to je. Meni se ne zdi, da sem eno ali drugo. Ali tretje. Res pa je, da o sebi ne morem govoriti kot o tretji osebi, ampak se mi zdi, da se čisto lepo zagovarjam. Mogoče res tudi nisem povedala vsega. Kaj pa vem? Mogoče res rešujem probleme, da valim krivdo na druge. To je itak najlažje. Se mi zdi, da niti samo sebe ne poznam, niti se nočem ukvarjati s tem, da bi se spoznala. Najlažje je prezreti, iti mimo in pozabiti.

Mogoce je pa on?
In se na tvojo zadrzanost, da o otroku ne govoris s kom od bliznjih, odziva z napadom.

glej,depresija je bolezen,ki se kaže na več načinov...tudi zelo fizično...bolečine po telesu,glavoboli,slabosti,vrtoglavice...potem pa strah,občutek obupa,brez volje do življenja....pa še in še.
Malo počekiraj po netu,pa kakšno literaturo....

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

depresija bi bilo bolj apatično stanje duha

Ja, najlažje je potisniti glavo v pesek in ne mislit na nič. Ampak vsi problemi počakajo, oz. se množijo in ko je mera polna, poči. Gre za prave probleme ali namišljene? Spomnim se osebe, ki je nekoč rekla: "Najprej je treba ločiti prave probleme od namišljenih in začet reševat te prve, druge pa spodit iz glave."  Prej se boš soočila sama s seboj, bolje zate.

po mojem gre pri vama za krizo odnosa...na obeh straneh so problemi.Najlaže je nekomu reči,da je depresiven...

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Fizičnih težav nimam. Res pa je, da se moram soočiti sama s seboj. Problem je, ker se mi niti približno ne sanja, kako. Ste mi dali misliti. Mogoče sem pa res preponosna, da bi priznala svoje napake. Če je tako, prva priznam, da je težko dvigniti glavo iz peska in priznati, da si zasral.

Ceprav sta pa ze dolgo skupaj?

Poznava se že celo večnost, skupaj sva pa štiri leta. Štiri leta, ki so se meni zdela krasna, njemu pa očitno niti pod razno ne. Menda vedno najdem razlog, da kaj kritiziram in norim. In da sem vsako jutro že na vse zgodaj besna, tečna in zadirčna. Tega sicer ne verjamem, mogoče sem pa res. Še en tak realen post, pa bom ugotovila, da sem res prava grozilda. Hvala, odkriti ljudje! :)

Pojdi nekam sama...in bos videla razliko, ce je temu res tako. Samo namig.

Po tvojem opisu sodeč se meni bolj zdi, da tvoj tip beži iz odnosa, krivdo pa zvrača nate. Najlažje je nekomu rečt, da je težek in zatežen.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Meni se pa zdiš izjemno odkrita oseba ,predvsem sama do sebe, zato mislim, da če boš res malo pogledala vase, ne boš imela težav in boš kaj kmalu ugotovila, kako stvari stojijo. Pa mogoče prosiš pri tem za pomoč tudi kolege.

Odlična zamisel! Odkar sva skupaj, sva le redko bila drug brez drugega. Mogoče je pa res čas, da si vzamem kakšen dan res zase, brez skrbi, kaj bova jedla, kdaj bo šel pes na sprehod, kdaj je treba v trgovino .... Pišuka, tale ideja mi je pa res všeč! Hvala!

Težko. Ne pripravim se do tega, da bi komu zaupala. Pa ne zato, ker bi ta oseba to potem povedala naprej, ampak enostavno ne morem. Nikoli nisem. Pa bi rada. Ko se pa preveč nabere, pa znorim. Šele zdaj spoznavam, ko to pišem, kaj delam. Držim v sebi veliko stvari, ki bi se lahko rešile na preprost način, potem pride pa kaplja čez rob in se znesem nad človekom, ki mi pomeni vse.
Čeprav se ne poznamo, ste mi razsvetlili marsikaj! Hvala!

Ali pa za spremembo pocnita nekaj cisto novega. En tak odklop... novo obzorje.
Meni se zdi, da te je on cist napsihiral.

Pojdi v knjižnico pa si vzemi kako knjigo na temo osebnostne rasti-npr. čustvena inteligenca, kaj o odnosih, itd. Imam namreč občutek, da se sploh ne poznaš. Da sploh ne veš kaj čutiš in kdo si.
Ko boš ugotovila vsaj približno kje imaš probleme, se pač bolj osredotoči na njih.
Lahko pa greš direkt h kakšnemu terapevtu  po vodstvo in pospešiš vso zadevo, ker tole sama s sabo zna trajat kar precej časa, lahko pa se tut vrtiš mesece v začaranem krogu, rešiš pa bolj malo.
Poskušaj se morda kdaj opazovat od zunaj, iz tretje osebe...Ljudje včasih sploh ne verjamemo kako delujemo, dokler nam nekdo ne pove ali pa sami sebe ne zalotimo, ko to počnemo. Treniraj opazovanje same sebe in kmalu boš začela ugotavljat, kaj pravzaprav počneš narobe (oz.prav).

Bežat pred problemi pa itak nima smisla, ker te vedno dohitijo pa še težje jih je takrat rešit.
Glede tega, da ima mož prav:če te je zabolelo in če te zdej to ful mori, potem ima po vsej verjetnosti prav. Ker obrambo vklopimo po mojem mnenju samo takrat, ko čutimo, da je to, kar nam je nekdo povedal res ali pa imamo nekje globoko o sebi res takšno mnenje (čeprav mogoče pa nismo takšni).
Če tlačiš probleme in potem naenkrat izbruhnejo, potem je dokaj verjetno, da takrat pa res pretirano odreagiraš, prevališ krivdo na druge (če se sama nočeš soočit s samo sabo, kot sama praviš, potem res verjetno vališ krivdo na druge) in tako izpadeš naduta in vzvišena.

Drugače pa jemlji tole zadevo kot nekaj pozitivnega. Delo na sebi je sicer velikokrat težko in boleče, samo je pa rezultat tolko lepši!

Meni pa se zdi fajn, da si dejansko res začela razmišljat o sebi in o svojem stanju. Joj, ko bi le več ljudi bilo takih. Vsi se kdaj znajdemo v podobni situaciji, pa le redki se zares zamislimo o tem, kaj nam drugi govorijo...OK, saj res ni fajn slišat, ko ti nekdo dopoveduje, ta si težek karakter, depresiven, zatežen, zamorjen...jaz se ponavadi obupno branim in zagovarjam. Ej, hvala Edinka, tudi jaz se moram zamislit nad sabo! Ej, sem mar grozilda??? 

Depresije zagotovo nimaš. Je pa res čas, da pogledaš vase. To boš najlažje naredila, če kam greš. S seboj lahko vzameš tudi kakšno dobro prijateljico, ki ji dovolj zaupaš, da ti bo pri tem pomagala. Če ne, si pa preberi kakšno knjigo na to temo. Kot pomoč pri tvojih reakcijah ti svetujem knjigo Moč pozitivnega mišljenja.

_____________________________

Vsak dan je nekaj posebnega.

Tole je ta pa tako res, da bolj ne bi moglo biti. Vedno mi je težko načeti kakšno temo, ker moram vedno iskati pravi trenutek in da je on ravno prave volje in da mu moram povedati vse v vato zavito. Potem sem se pa naveličala in ostala raje tiho. Ko je pa kaplja čez rob, pa eksplodiram kot atomska bomba.
Najbolj me pogreje to, da mora biti meni vse samoumevno, njemu ni pa nič. Samoumevno mu je, da čistim, kuham in vozim psa na sprehod, njemu pa ni samoumevno, da bi lahko čez vikend peljal psa na sprehod, da me razbremeni. Njemu je samoumevno, da pride iz službe, prižge tv, odpre pivo in čaka na kosilo. Ja, vse to sem mu že povedala, pa ni nič drugače, potem mi pa kdaj popusti. Če sva enakovredna, naj bodo tudi zadolžitve enakovredne, ne pa, da ga morem prosit za vsako stvar. Čeprav svoje delo opravljam doma, to še ne pomeni, da si morem vmes vzeti čas za pospravljanje in kuhanje. Služba je služba, ne glede na to, kje jo opravljaš.
Samo nekaj mi ni jasno. Kako bi se človek opazoval in se pri tem tudi obnašal čisto naravno. Se mi zdi, da potem avtomatsko spremeniš obnašanje, ker se nadzoruješ. Bom pa poskusila.
Hvala vam za mnenja in nasvete!

Mislim, da je to odlična zamisel. Imam prijateljco, ki je visoko čustveno inteligentna in zelo realno gleda na vse stvari. Zelo težko pa si priznam, da delam kaj narobe. Žal pa živiva tako daleč narazen, da se vidiva le nekajkrat letno. Je pa to stvar, o kateri se moraš pogovoriti osebno, ne preko mailov ali pisem.