Mamice predšolskih otrok, ki hodite v službo in zdraven še študirate - kako vam uspeva uskladiti vse skupaj? Se da? Imate občtek, da vaša družina zaradi tega trpi? Vam uspeva študirat v roku ali se vam je študij zelo zavlekel? Imate s strani partnerja veliko podpore? Sama imam veliko željo ampak prav zaradi družine tudi veliko pomislekov ali začeti s šudijem takoj ali raje počakati, da otroci malo zrastejo. Partner je službeno precej odsoten in kakšne dodatne podpore z njegove strani ne morem pričakovati.

Sama sem, ko je bila tamala stara 2 leti, delala samo še en, zadnji izpit. Učila sem se zvečer, ko je šla spat. Od moža sem imela vso podporo in kakšen popoldan sem se tudi poskušala učiti in je vzel tamalo ven. Večinoma pa, kot sem rekla, sem to delala zvečer.
Izkušnje dveh prijateljic, ki študirata ob otrocih. Ena je že skoraj pri koncu, začela je s študijem, ko so bili otroci stari 7 in 11. V bistvu popoldan po službi ni mogla h knjigam, ker je bila pač kuharija po službi pa domače naloge... Učila se je tudi zvečer in pa zjutraj pred službo (priznam, da ni šans, da bi mene zjutraj zbudil za kaj takega ).
Druga kolegica še študira poleg službe in ene predšolske hčerke. Uči se zvečer ter za vikende. Tamala je dosti pri babici ali pa jo njen partner odpelje kam na igrišče. Je rekla, da je naporno, vendar se da. Odvisno tudi od izpita, ker niso vsi enako težki.
Vse je torej v organiziranosti in v želji in energiji, ki jo imaš. Če si šolanja zelo učiš, potem boš dovolj motivirana, da ti bo šlo. Le, ko enkrat začneš, ne smeš odnehat. Ker potem se možgani polenijo in je zeloo težko spet zalaufat. Ko začneš, začni s polno paro, izpite delaj redno.
Pomembna pa je podpora partnerja, da ti pomaga usklajevati urnik, kuharijo, se ukvarjat z otroki.

odvisno kolk so stari otroci in koliko jih je. jaz sem vpisala podiplomca in začela delat na tem, po enem mesecu zanosila. Nosečnost je bila kr ok, tako,da je še nekako šlo, po porodu pa tema, celo leto je šlo okoli, jaz nisemnaredila nič, nato sem spet zanosila... izgubila sem poanto tega podiplomca, me sploh ne zanima več, res pa je, da od tega ni odvisna moja služba oz delo, če bi bila bi se gotovo prisilila, da končam.

josephine - odvisno tudi kaj nameravaš študirati. jaz imam Dveletnika in sem zadnji letnik opravljala noseča (en dan pred porodom pisala še dva izpita - enega naredila ;), v absolventu sem uspela dokončati izpite (3), diplomo zdaj začenjam. Zvečer sem crknjena, pišem, ko Malček spi čez dan ali, ko ga mož pelje ven (to se lahko super zmeniva, ker imam vso njegovo podporo).
srečno!

_____________________________

Pričakala sva! :)

josephine jaz sem opravljala izpite tudi v nosečnosti. po porodu sem imela toliko časa, da sem se učila za izpite-bila sem absolvent in sem z lahkoto vse opravila, pa tudi nisem imela veliko pomoči od moža ampak podporo pa!! :) Prav tako sem lahko diplomirala ob otroku in vse. Če preveč razmišljaš kako bo, potem se hitro predaš. Če si želiš študirat, ni težav, samo voljo moraš imet!

Josephine, če se ti ne mudi, bi ti svetovala, da počakaš še kako leto - ko so otroci večji, veliko lažje prenašajo našo zaposlenost (potem postane celo zaželena:D) kot ko so mali, to pa potem prinese za sabo občutke krivde itd... Če ti ni mus, da mora bit točno zdaj in si samo želiš enkrat naredit, pa ti je v bistvu vseeno, ali letos ali drugo leto, bi rekla, da še počakaj, ker ti bo lažje, sploh če nimaš podpore moža (oz. pomoči).

"Vse se da", je tak fajn rek, ki se ga ljudje radi poslužujejo, pozabljajo pa, da "za vsako ceno"... Da se, je pa utopično pričakovat, da zato družina ne bo trpela, sploh če tudi očija ni ravno vedno na spregled...

Malapoli, če ne bi bilo težav, ne bi bilo sosednje teme;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Se strinjam z Ronjo. Res se vse da, če se hoče, vendar ima tudi vse svoje posledice. Tudi skozi to sem šla, pa lahko le rečem, da je svinsko težko za vse. Pa sem vedno vse za faks delala ponoči in zvečer, vendar tudi jaz sem samo človek z omejenimi zmožnostmi. Smo dali skozi, vendar lahko rečem, da grenak priokus ostane, saj imam še vedno občutek, da sem svojo deco prikrajšala za marsikateri trenutek,ki ga nismo preživeli tako skupaj kot bi ga lahko. Pa če na splošno gledam, niso ničesar pogrešali, ker sva se res oba maksimalno trudila. Vendar je v meni ostal občutek, da sem jim ukradla del časa, ki naj bi bil namenjen njim. Definitivno pa brez popolne podpore partnerja ne bi šlo niti pod razno.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

js sm s taprvo zanosila v petem letniku faksa... končala večino izpitov šla rodit, nardila še zadnje tri izpite diplomirala pa zdej ko sm bla noseča s tadrugo...

lažje je blo, ko sm bla noseča, se spomnem mi je blo noro slabo sm bruhala mela neko predstavitev pred celim razredom, ko sm končala sm spet tekla bruhat

ni blo tok grozn kokr sm misnla, da bo ampak ni blo pa niti čis enostavno... pomoje je ful odvisno od tega kaj bi študirala in pa od tega kakšna sta tvoja fanta...

drugač pa, če ne bo ratal zdej bo pa kšno leto kasnej! Zihr ti bo ratal, če si boš želela...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Ja, samo če zdaj vpiše, ima potem rok, do kdaj lahko konča - in je brezveze v stresu, če ji ni treba. Zato se splača prej pomislit. Mogoče se lahko s kakim profesorjem zmeni, da že zdaj hodi na predavanja ali pa da ji da literaturo za seminar, pa nekaj naredi že sedaj na zalogo... Vsekakor je težko, če moraš izbirat med nečem, kar moraš in otroci...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Vsem hvala za odgovore. Ne bo se ravno konec sveta če še malo počakam ( no vsaj upam da ne) pa čeprav leta hitro tečejo. V to, da ne bi zmogla tako ali drugače skoraj ne dvomim ( pa čeprav vem da bo naporno), bolj me skrbi tisto za kakšno ceno. Ne želim si, da bi zaradi tega moja družina preveč trpela in predvsem ne grenkega priokusa. Tako, da sem sprejela odločitev, da s tem še kakšno leto počakam. Mogoče se bo pa v tem času odprlo še kaj boljšega v moji željeni smeri, kdo ve. Če ne drugega bo mogoče najmlajši začel spat ponoči in se bom lahko vsaj pošteno naspala.

_____________________________

Mislim, da ti ne bo žal, če boš lahko naspana hodila na predavanja in če se ne bo mali zbujal ponoči, ko boš študirala. Ker je smotano, ko glih not padeš, pa se dete zbudi in ga dojiš in te ne spusti in potem si in nenaspana in še nič ne narediš (takes one to know one .). Pa eno leto gor ali dol. Sošolka iz faksa je pred kratkim vpisala drug faks in je super - maladva nista več tako mala in ji gre kot po maslu .

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, dej ne seri mi! Niti enkrat nisem pojambrala čez študij, jasno?? In moja tema se ni dotikala študija ampak očitno nisi razumela poante osamljenosti,odsotnosti moža itd, ne pa težave s študijem. In moj otrok ni trpel niti ene ure v času mojga študija ker sem se vedno učila ponoči... Pa ne bit vedno tko proklet pametne babe! Na tem forumu je res par osebkov k se majo za Boga. Madona vse vidte in veste in jaaa, kok smo vse ki kaj vprašamo navadne koze, k se mamo celo za sado-mazo in trpinčmo družino s svojimi željami.. Whatever, vsi smo krvavi pod kožo, eni smo zelo čustveno nestabilni in smo hitro v stiski in nam je težko. PA zato ni potrebno obsojat! Dovolj, ne paše ta kritika v to temo.

Josephine oprosti ker blatim v tvoji temi in super da si se odločila družini v prid. Radi se imejte

Če je partner dosti službeno odsoten in nimaš pomoči s strani dedkov/babic, zna biti problematično zaradi varstva.

Jaz sem ob obeh hčerah študirala. Po rojstvu prve sem se vpisala na faks (visoka šola - redno), v tretjem letniku sem še enkrat zanosila, tako da sem bila med absolventom na porodniški. Po porodniški sem se lotila diplomske naloge in diplomirala. Potem sem se zaposlila in hkrati vpisala izredno še drugo stopnjo. Predavanja sem imela včasih tudi 3x tedensko, popoldan (po službi), ampak se je dalo, ker sem imela pomoč obeh družin, pa mož je popoldan prost. Sedaj mi manjka samo še en projekt in magistrska naloga. Zaradi mojega študiaj ni bil nihče prikrajšan, niti ne vem, kdaj je šlo mimo, otroci so pa itak vajeni, da je mami od zmeraj precej zaposlena. Sta na splošno zelo samostojni in ne rabita neke animacije z najine strani. Tako da najbrž pogosto niti nista opazili, da je mami zaposlena.

Sama najbolj veš, koliko časa imaš na razpolago in če si lahko organiziraš čas, da vse sfolgaš. Suport je pa vsekakor zelo pomemben.

_____________________________

Sem iz Posočja in nisem Gorenjka ;)
http://www.radio1.si/strani/Fun.aspx?ID=20254&LNK=7

malapoli, stvari so povezane. Ni tvoj študij ločen od tvoje osamljenosti, ker je mož v tujini, saj je to razlog, da dela zunaj, da več zasluži, da lahko plačaš študij (tako sem te vsaj razumela na tisti temi, na kateri si tudi rekla, da se čudiš, kako zmoreš in študij in tamalo in da ti je včasih težko vse sama folgat - torej študij in tamalo - težko ločiš svoje življenje na delčke, ki se stikajo in rečeš, da nimajo vpliva en na drugega).

Tudi sama študiram ponoči in pišem ponoči, vendar vem, da sem potem podnevi drugačna, kot bi bila, če bi ponoči spala. Četudi rabiš zelo malo spanja, se začne poznat. Oglasi se mi, ko boš oddala članek in imela napisan dr., ok? pa mi boš potem povedala, če nisi bila nikoli čez dan bolj zmatrana in se ti je manj dalo, ker si ponoči delala;). Glede na to, da ti je že zdaj kdaj težko, pa si šele na začetku, zelo dvomim. Izpite človek hitro naredi, učiš se par noči, pa je, po izpitu se lahko naspiš in si kot nov. Če pa zadeva traja dalj časa, pa se začne poznat.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Seveda se da, ampak je odvisno od precej dejavnikov (stopnja študija, tvoja motivacija, podpora družine, zahtevnost službe ...).

Če imaš pretežno izpite (1, 2. bol.stopnja), potem približno veš, kdaj jih imaš in koliko bo treba narediti za posamezen predmet. Se pripraviš, odpišeš, mimo. Tukaj ne bi smelo biti problemov. Ajde, 1 teden nočnega dela za posamezen izpit.

Druga reč so domače in seminarske naloge. Bolj se je treba poglobiti, zahtevajo več osredotočenja in bolj kreativno delo. Torej moraš biti dovolj spočita, motivirana, pri volji, imeti mir, da lahko sploh razmišljaš. To gre malce težje ...

Še malce bolj naporno si je pa ob majhnih otrocih najti čas za osredotočeno in ustvarjalno raziskovalno delo. Ko se je treba poglobiti, dobivati ideje, jih preveriti ... In tudi, če imaš vse zunanje okoliščine še kar urejene, ni nujno, da je ravno danes pravi dan za tako početje ...

V razmislek pa še tole ... Pri svojem delu se srečujem s podiplomskimi študentkami > 40 let (zaposlene, z družino, že kar nekaj let od konca "rednega" šolanja). Potem se pa matrajo, da spackajo skupaj ta ali oni predmet, plačujejo inštrukcije, padajo na izpitih ... Verjemite, marsikatero bi najraje potrepljala po rami in ji rekla, da naziv, ki ga bo dobila po (zanjo mukotrpnem) študiju vreden njenih odrekanj. Naj si po službi raje odpočije, oddahne in se posveti sebi/ družini. Ja, ene rinejo z glavo skozi zid, pa vprašanje, če je vse skupaj vredno ...

Po drugi strani - če imaš družinski management v levem mezincu, si doma povsem nadomestljiva, mož gospodinji in jemlje bolniško za nego otrok namesto tebe, ti pa živiš (znaš živeti) predvsem za svoje ambicije, potem zelo verjetno ne boš imela težav