Moji dvojčici iimata danes ravno 4 mesece in zdaj je res lažje kot na začetku. Tudi jaz sem cele dneve sama z njima, ker mož ima svojo firmo in dela do poznega, no če se le da pride tudi prej in ko pride ju rihta on, da se jaz malo odpočijem. Ker pa živiva v tujini, ne moreva računat na pomoč najinih staršev, zato sva si našla eno tetko, da nam vsakih 10 dni pride zlikat in počistit, ta nujno pa že nekako sfolgam. Kuham pa popoldne, ko pride mož oz. kaj na zalogo med vikendi in potem dam zamrznit.
Na začetku je res hudo, ker neveš kje se lotit, ampak je vsak dan lažje in lepše, še posebej ko ti začnejo vračati nasmeške.
Jaz si že zjutraj splaniram dan, tako da medtem ko spijo pojem, se uredim in kaj postorim po stanovanju. Mi pa že en mesec spita celo noč, se pravi od 9ih zvečer do 6ih zjutraj. Tako zdaj vstanem z možem in hitim porihtat stvari v tistih 3 urcah, potem pa ju dam na podlogo in se malo igram z njima, pa malo ven gremo in gre dan mimo. Ju pa nisem dojila, ker sta se že v bolnici privadili na flaško, tako da sem si tri mesece črpala še mleko in zdaj ko črpanja ni več, se mi zdi da imam ogromno časa. Pri hranjenju pa sem vedno delala zamik, tudi če sva bila oba z možem doma, ker čene sta se mi zbudili hkrati in je bil hud jok. Tako lahko ena lažje počaka, vsake toliko pa obrnem vrstni red, da ni ena vedno prva. Sta si pa moji pupi čisto različni, ene je full dobrovoljček in se zamoti veliko sama in je tudi zelo potrpežljiva , druga pa rabi skoz mamico in rabi veliko več nežnosti in pozornosti, tako da velikokrat prve skoraj ne uspem pocartat do večera.

Saj bo, samo en ritem si naredi...

Srečno!


_____________________________

Najini princeski raseta...