Naša mala je stara 16 mesecev. Ne hodi v vrtec, ker sem jaz še doma in pričakujemo novega člana družine. Zelo je navezana samo name.
Že na splošno je tako cmerava, samo da ni kaj po njenem se dere. Trmica mala.
Nimam več idej kaj naj počnem z njo, ko sva po cele dneve sami. Igrač in vsega je že tako naveličana, da več ne ve kaj naj počne. Jaz pa sem tudi zelo utrujena in s tem trebuhom skačem za njo.

Kaj naredite ko (če) so vaši tako cmeravi? Leze za mano, se dere mamiiiii, me vleče za hlače, zraven še vpije dudaa, dudaaaaaa,......
Jo probam na lep način, in prijazno govorim z njo ( čeprav mi vre). Predlagam da se skupaj igrava ( kocke, knjigice,....) se še vedno dere,..... Jo vzamem v naročje, jo lepo ogovarjam in kažem različne stvari, da bi jo pritegnile, se še bolj dere.....
Ne vem kaj naj še delam, sem že zelo utrujena od tega početja, da jo moram vedno spravljat v dobro voljo.

Če pridejo otroci, je takoj boljše volje. Zelo rada jih ima, in jih tudi veliko že kliče po imenu. Namreč ima zelo veliko sestričen in bratrancev. Ampak, ko se igrajo in ji kaj ni všeč, jih kar tepe in udari. Ne vem kje je to pobrala. Nje ni nihče nikoli udaril. Otroci so potem užaljeni. Sploh ne vem kaj naj naredim.
Vedno ji potem rečem, naj ga poboža, in da lahko samo boža. Včasih potem res poboža, včasih pa tudi še enkrat udari.


Naj še povem, da sem prebrala knjigo " Z otrokom lahko sodelujete!" in mi je zelo všeč. In bi se rada držala določenih metod in lepega ravnanja z otroki, pa me skrbi, da to vedno ni mogoče. Je pa res, da so v tej knjigi samo primeri bolj za večje otroke, ne za take malčke kot je naša.

Da sploh ne pomislim, kako bo, ko bo šla sedaj v svojo sobo in novo posteljo, preden pride dojenček. Kriza!

Dobrodošle izkušnje!

< Sporočilo je popravil JAPE -- 9.8.2008 12:13:03 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Zelo podobno je pri nas. Prav tako je večinoma z mano doma. Imamo srečo, da smo doma na morju in lahko praktično vsak dan gremo ven, sploh zdaj poleti. To je pri naši 20m punčki bistveno. Že od nekdaj je navajena, da je vsak dan vzunaj. Tako da se nanori, nateče, nahodi, nagleda zanimivih stvari... Ko sva notri pa večinoma ali bereva, gledava knjigice, malo se tudi sama zaigra, tudi kakšno risanko ji dam za pogledat. Ko se vsega naveliča, pa postane točno takšna kot tvoja in ni druge, kot da greva ven.
Tepe (še) ne. V bistvu čudno gleda otroka, ki njo udari ali ji vzame igračo iz rok, ker tega ni navajena. Mislim pa, da imajo okoli 1,5-2h let večina otrok obdobje, ko tepejo, grizejo, praskajo...
Sept. gre v vrtec. Tam se bo pa itak zabavala z otroki pol dneva, kasneje pa še z nama doma ali vzunaj.

Najboljša rešitev je da jo daš čimprej v vrtec,si boš ti malo odpočila,pa še mala bo imela družbo.

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

naša je tudi doma in bi bila tudi izredno tečna, če bi bile ves čas doma, knjigice in igrače ji pač niso zanimive za ves dan in vsak dan. je pa zelo zadovoljna in pridna, če greva na bazen, igrišče, živalski vrt, kakšno igralnico..pač kamorkoli kjer se lahko zabava in sprosti svojo energijo. ti predlagam podobno, drugače je pa edina rešitev vrtec ali kaj podobnega.

Univerzalnega nasveta itak ni. Mogoče bolj "vpreži" očka in veliko bodite zunaj, v naravi. Cmeravost, grizenje, trma... pa na tako ali drugače spadajo k odraščanju. Pa malo si poskusi odpočiti.

_____________________________

Kogar ni, ga ne pogrešamo!

Pri našem 2-letniku je pri tej starosti najbolj vžgalo, če sem ga peljala ven (v gozd, na igrišče) ali kam na obisk ali pa če mi je pomagal kuhati in gledati v hladilnik, katere sestavine še potrebujeva za kuho. V obdobjih cmeravosti je bil vedno ali lačen ali zaspan ali naveličan stanovanja ali/in moje družbe  
Zdaj pa niti ni več cmerav... ko začne, ga vzpodbujam, da mi pove z besedami, kaj želi "povedati", se pogovarjam z njim o tem, kako se počuti in se zmeniva.
Tudi jaz mislim, da je to le obdobje, del odraščanja

joj, vem kaj govoriš... in ja, je včasih tečno, da bi človek znorel. tudi moja punčka se cele dneve cmera in ni nikoli zadovoljna s svojim položajem. in tako je že od nekdaj, že kot dojenčke je bila "sitna". s starostjo pa se samo spreminja oblika sitnarjenja. ko je bila dojenček je nonstop jokala, nikoli ni bila zadovoljna, nič ni spala (ne glede na to, kaj vse sem počela z njo), zdaj pri 3 letih pa se skos dere za mano "mami, mami...", pa ne zna biti sama niti 5 minut... (zdajle mi sedi v naročju in teži, da se me hoče držat za roko, pa čeprav ve, da potem ne morem pisati... in vem, da samo išče pozornost, samo če je tko od trenutka ko se zbudi, pa do 9 ure ko gre spat, je to naporno, da dol padeš). včasih sem se grozno obremenjevala, da sem jaz kriva za to njeno obnašanje, da sem slaba mama, da ne znam s svojim lasnim otrokom, ampak zdaj počasi prihajam do tega spoznanja, da ona taka je - zahtevna. ker imam zdaj še enega dojenčka in ta je pa čisto drugačen - miren, zadovoljen, tudi po 15 minut lepo sedi v stolčku in je čisto zadovoljen, da malo opazuje naokoli, ne joče veliko, skratka tak prijeten otrok s katerim je res vseskozi lušno bit in mu tut izpoljnjevat vse potrebe z veseljem, ker te ne prihajajo nonstop od jutra do večera.

kaj narest s takim zahtevnim otrokom? kot so že napisale prejšnje. čimveč probaj biti zunaj z njo. to jo bo zmatralo, vedno je kaj novega - rože, živali, peskovnik, itd. pa bo tako vsaj malo laže. vsaj pri naši je to tako. pa čeprav tudi to ne počne sama, ampak moram biti vseskozi z njo, ker drugače pri meni visi in teži, mami igraj se z mano...   ko pa je še eden je pa še več kolobocij. tako da upam, da bo tudi tvoj drugi priden kot je moj drugi.

roberta

Najprej poskušam ignorirati. Potem ga opozorim, da naj neha, in kaj sledi, če se bo še naprej drl. Če se še naprej dere, ga vprašam, zakaj to počne in če vidim, da si res želi nekaj močno, poskušam doseči kompromis,vendar ne popustim do konca. Če ne odneha, odvzamem kompromis in sledi kazen, na katero sem ga opozorila. Ponavadi mora sedet v kopalnico, da se umiri.In že čez par sekund pride: mama, umilo sem se .

Če izsiljuje, in se dere zraven, mu rečem, da ga ne razumem, ker kriči, da naj lepo pove. Če se ne umiri, gre spet na "hladno"

A avtu, sem pa že parkrat navila muziko do fula . In ko sem čez par sekund dala potiho, mi reče: mama daj naglas!

Pri nas, če se komu povzroči doma bolečina mora iti takoj sedet. Brez opozorila, brez pardona. To smo že vnaprej določili, da se bolečin ne povzroča in da ve, kaj sledi. Če smo kje drugje, ga kar primem in odvlečem vstran in se tam pomeniva v drugi sobi o tem.

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 31.8.2008 20:06:49 >

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html

No mi smo to občutili zadnje 14 dni, prvič, stara je pa dve in pol. Sem pa doma, noseča 13T in vse je prišlo s tem. Sem na bolniški, veliko ven ne smem, tako da mi ne preostane drugega, kot prenašat. Je pa res neprepoznavna, saj smo bili prej daleč od tega. Zdaj že tri dni samoooooo jokamo, a samo doma, ne pri nonah, ne nikjer drugje, samo doma.

_____________________________

4. 4. 2006 je posijalo sonce z imenom MAYA MARINA
16. 3. 2009 je posijalo še drugo sonce z imenom LUCIJA JULIJA

Naš cca. 2,5-letnik je najbolj cmerav ob ponedeljkih... ob torkih že malo manj, v sredo se pa "normalizira" ... to je zato, ker vikende večinoma preživlja pri babici in dedku (ker midva z možem delava)... kakšni pa so ponavadi "babica % dedek servisi", pa vsi vemo, sploh pa, če je "v igri" prvi vnuk... vse mu nosijo k riti, dobesedo ga vlačijo po rokah in Bog ne daj, da ne bi dobil tistega, kar hoče ... no, v ponedeljek naše dete ugotovi, da pa NI pri babici in dedku... in ponavadi zato cel ponedeljek (ko ni v vrtcu) prekriči... še dobro, da imam (vsajo glede tega) potrpežljive sosede ... v torek se kričanje obrne na kuhanje mule za vsako figo, v sredo pa že dojame, da je doma... četrtek je tudi normalen, v petek pa že spet vpije "gemo babici, gemo dediju"... no, pa "gemo", da boš lahko tam vpil.

Doma pa cmeravost ignoriramo... dete, ti kar vpij... izsiljeval me ne boš... če bi kaj rad, najprej nehaj vpiti in normalno povej, potem bomo pa videli... dokler pa tuliš, pa nimaš niti najmanjše šanse za karkoli... boš že dojel... tako nekako funkcioniramo... včasih sicer bolj naglas, ampak gre .

Jaz bi jo res dala v varstvo, če ne bi zmogla. In po moje (tudi) jaz res ne bi. Saj jo lahko daš kam privat magari za začetek, kam, kjer je manj otrok in bolj "domače" vzdušje. Ali pa vsaj h kakšni babici za par uric, da si malo odpočiješ. Če boš ti utrujena in posledično nervozna, potem bo otrok tudi.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Podobne težave imamo mi z 18mesečnikom. Če se ne ukvarjava z njim, tečnari da še naju znervira. Ugotovila sva, da se morava z njim res ves čas ukvarjat, da je mir in zadovoljstvo, ampak včasih pa morava tudi oba kaj postorit in tako je hitro sitnoba v hiši. Pa že kot dojenček je bil takšen - nikoli nek umirjenček, ki bi samo opazoval okoli sebe...

Zadevo rešujemo tako, da se torej ukvarjava z njim, igrava, da naju opazuje pri delu, itd., ko pa gre res čez mejo in ne zaleže nič več, pa ga vprašava ali bo še siten in če se ne umiri, gre za nekaj minut v posteljico. Je namreč še premali, da bi ga kar pustila v kakšni sobi samega (recimo, da bi šel sedet v kopalnico ali kaj takega), posteljica je pa varna. Po tem ukrepu je ponavadi že čez 3 minute kot prerojen - pride ven in se igra, smeji, kot da bi ga zamenjal!

Ampak vseeno naju skrbi, da pa zaradi tega ukrepa ne bi začel sovražit posteljice in s tem spanja, ker zdaj hodi zelo lepo spat...vsaj po večini.

Včasih res ne veš, kaj bi naredil oz. kaj je najbolj prav...

To je tako kot da si o moji pisala. Naša češpla je prava cmera od rojstva naprej zdaj stara dve in pol pa še ne kaže izboljšanja . Spetembrom je šla tudi prvič v vrtec.

Cmeri se enostavno za vsako figo ali če ni po njenem ali pa kar tako  začne .  Ko je bila malo manjša mi je bilo še na obiske neprijetno  hodit, ker smo ponavad samo njeno  poslušali.

Najhujše je bilo takrat ko sem bila   pa ni hotla hodit , ne to ne ono nič od nič sam visela je na men, tako da te popolnoma razumem, da zna biti zelo naporno. Edino kar pomaga je da smo šli ven, kjer je še najbolj pridna čeprav tudi tam ima svoje trenutke... pač smo se nekako sprijaznili da je malo bolj jokasta.

Fant je na srečo eden tistih otrok ki jočejo samo kadar jim kaj manjka.

Enga pametnega nasveta nimam. Daj jo v varstvo, vrtec , da si vsaj malo odpočiješ, druge ideje nimam. Vrjetno bo enkrat minilo.






< Sporočilo je popravil Mateja82 -- 24.10.2008 13:42:01 >

_____________________________

7.3.2006 je štorklja končno dostavila prvi paket...

8.9.2007 pa še drugega :)