Smo zadnjič z otroci letali. Naša 5 letnica je bila cela " adijo" ko so jo prehiteli vrstniki, in še solze vmes. Ok bla je že tud mal utrujena. Sam morjo znat sprejemat  poraz. Kako jim to razložite, pomirite?

_____________________________

malo igrivosti in veliko barv nam polepša dan... pa tudi če je samo firtuh... prijetno poletje


http://taja-tekstilneustvarjalnice.blogspot.com/

Kaj pa vem, kaj takega se mu še ni pripetilo.

Povej ji, da je ona pa v drugih stvareh boljša od njih.

Moj tamav je glede tega obup. Ne vem,ali je prav rojen s tem al kaj.On ima ponavadi ful srečo in večinoma zmaguje.Ko pa ne zmaga, je katastrofa..meče se po tleh, noče se več igrat, obtoži nas,da goljufamo , ma svašta se spomni.In smo mu razlagali lepo, pa ni bilo učinka.Razlagali smo mu tudi z bolj ostrim tonom,pa tudi ni učinka.Tako,da mu zdaj sploh več ne razlagamo..ko bluzi,da goljufamo in to,pač rečemo,da se ne gremo več z njim..pa hitro sam pride nazaj in reče,o.k.,saj ne goljufate..in se gremo naprej do naslednjega izpada.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Moj je tudi več ali manj obupen glede tega, samo se mi zdi, da med vrstniki malo manj kot doma. So pa izvrstno pomagalo pri tem družabne igre, kjer se jim ne sme pustiti zmagati. Kar po pravilih je treba igrat.

Jaz ne bom nikoli pozabila moje mami. Kadar se je z nami igrala, se je igrala zares. Tako, kot bi igrali odrasli, nič nam ni vmes malo zgoljufala, da bi mi zmagali. Ravno zato je bilo zanimivo. Počutili smo se velike, vendar se spomnim določenih mladih udeležencev iger, ki so začeli tulit, kadar jih je pri človek ne jezi se požrla, ali kadar so izgubili igro s kartami, pa so tudi karte letele čez mizo in po tleh in bil je jok in stok. Moja mami se je vedno...na glas smejala. Kadar ni vedela, kaj bi, se je smejala.  Vedno, kadar smo počeli neumnosti, ne le ob tej situaciji. Rekla je, jaz se ne bom jezila, a ni bolje, da se smejim. Tisti se je še bolj jezil, ampak mami se je še kar smejala. Saj v bistvu je bil res smešen, s tisto trmo, metanjem po tleh, zahtevanjem, da zmaga....Vedno se je končalo tako, da se tisti iz protesta ni šel več, pa kdorkoli je že takrat to bil, bilo pa je več takih okoli nas, mi smo se pa naprej igrali - pač tisti, ki smo hoteli tak način igre, nismo se sekirali, ker se nekdo po tleh meče. In nam je bilo fajn. Igrali smo se resno, nismo bili pod presingom nekoga, ki ne zna sprejet poraza. Tako da..meni je ta taktika čisto všeč. Ogromno te nauči. Jaz svoje otroke učim tudi tega, da ni nič hudega, če ne zmagaš. Ne pustim jim zmagat brez bitke. Zato je tudi zmaga bolj sladka, ker vedo, da nisem goljufala njim v prid.

Tudi pri starejših ta taktika obrodi sadove. Spomnim se, da smo se enkrat igrali tarok že fejst odrasli. Moja prijateljica je šla igrat 2 se mi zdi, moja mami je imela dobre karte in ji je dala kontro. Že to se je prijateljici zdelo grozno in je za inat rekla moji mami re, mami pa njej nazaj sub ali kako se že reče. Ko je na koncu mami zmagala, je prijateljica odjokala v sobo. Moja mami se je smejala in ji ni bilo jasno, zakaj nekdo tako resno vzame igro. In je moji prijateljici to tudi razložila. čez eno uro smo se vsi smejali in tale frendica meni vedno pove, kako ogromno se je takrat naučila.
Bistvo je v tem, da ne jemlješ ničesar v življenju tako resno, da ne bi mogel spustiti, če pač nekdo drug prevzame. Fajn je, ko to znaš.., res fajn.