Ker nas je veliko takih, ki smo imele enega ali več spontanih splavov vem, da se pri naslednji nosečnosti
vse srečujemo z istim strahom, da se nam nebi ponovilo. Jaz sem imela 4 ss zapored, zdaj sem petič noseča v tistih začetnih tednih, ki so najbolj rizični..

Ker so v meni strahovi sem se zakopala v knjige, filme, iščem lepe misli....berem knjigo Skrivnost, ki me pozitivno motivira, a nekje zadaj je še vedno strah.
Nočem misliti na strahove, ker s tem lahko prikličem kaj slabega, ampak to je zelooo težko. Najraje bi videla, da bi se čaz prestavil naprej in da že v naročju držim .

Kako se ostale spopadate s strahovi..? Se spopadate z njimi ali jih zatrete v ozadje vaših misli..?

Nekaj vas je tudi takih, ki ste po dveh ss potem uspešno donosile. Kako ste premagale strah?

Vnaprej se vam zahvaljujem za vaše nasvete..

                                                                        

Vesny196 žal mi je za tvojo izkušnjo. Jaz imam za seboj 2 zaporedna ss, zdaj sem spet noseča 11 tednov. Strahu nisem premagala in mislim, da ga ne bom, dokler ne bom imela otročka v naročju. Takoj ko začutim kakšne bolečine v trebuhu, se ustrašim, ko sem zakrvavela, sem že mislila da je spet konec. Potolažila me je zdravnica s tem ko je rekla, da je s pikico vse OK. Pa na rubriki spontani splav imamo odptro temo kjer čvekamo in se vzpodbujamo same takšne punce, ki smo dale to skozi. Lahko se nam pridružiš:

http://www.ringaraja.net/forum/%2A%2A%2A%2A_V_pri%C4%8Dakovanju_%2B_%2A%2A%2A%2A__-_2%25del/m_4096244/tm.htm


Sicer pa si dopovedujem, da je narava od nas močnejša in da ji moram dat proste roke.
Glede na to, da si imela že 4 ss, upam, da so ti vsaj kakšne preiskave naredili.

Držim pesti, da ti tokrat uspe

_____________________________



Življenje je minljiva, hitra karavana! Ustavi žival, ki jo jezdiš, in poskusi biti srečen.
(Rubaijat, Omar Hajam, 12. stol.)

Jaz imam za sabo en SS, v ponedeljek imam  pregled pri G pa vidimo kako in kaj tokrat. Da pa ne govorim o strahu. Že dva dni samo jočem kot dež  strah me je za umret in vedno me bo.

_____________________________

Najin sonček je privekal:
28.3.2010 ob 17:41 uri. Težek 3410g in velik 50cm.

1.Mesec: 4620g in 54.5cm
2.Mesec: 5690g
3.Mesec: 6400g in 63cm
5.Mesec: 7860g

Moja prva nosešnost je bila b.p., potem sta sledila dva ss. V nosečnosti, ki je prišla po tem, me je bilo tako strah, da sem komaj živela (ko sem po odvzemu brisa malo zakrvevalela, sem od samega šoka dva dni skupaj spala in sploh nisem bila sposobna funkcionirati). Mislim, da mi je bilo tudi zaradi strahu tako zelo slabo; bruhala sem po 5x na dan. Sprostila sem se šele nekje po 15. tednu.

Po tej uspeli nosečnosti je spet sledil ss, odstranitev pregrade, zdaj pa sem v 18. tednu. Tokrat sem se prav odločila, da me ne bo strah, ker itak ne morem narediti čisto nič. To ne pomeni, da me ni bilo nič strah, ampak zavestno sem blokirala slabe misli in se odločila, da se ne bom sekirala na zalogo. Pa ni samo strah pred ss; tudi pred tem, da bi bilo z otrokom kaj narobe, pa da bi bilo pri samam porodu kaj narobe...ampak enostavno ne morem živeti s toliko strahu in ga potlačim. Drugače ne znam.

mislim da ko enkrat okusiš ta strah, ga nič več ne prežene iz tebe. Stvar je samo kako se z njim spopadaš. Ali pustiš da te hromi, ali pa si dovoliš da te to napravi bolj mirnega, dojemlivega in ponižnega v sprejemanju tega kar bo življenje prineslo. Vso srečo!

Ja, takole nekako. Jaz rečem, od tu naprej ni v mojih rokah in upam na najboljše.

tudi jst tako mislim kot jančika - od tu naprej ni več v mojih rokah. pazim na to, da nebi sama škodovala otročku v meni, več kot to pa ne morem...

tudi sama sem imela že 2xss in oba v 8t. zato me je bilo  v tretje najbolj strah 8tedna. sem bla cel teden bol v ležečem položaju, sicer mi je tudi zdravnik svetoval čimveč počitka ampak strah me je pa blo, čeprav sem bila že kr mal otopela in sm si mislila no pa smo spet tuki in kr dolg sm rabla da sm se soočla s strahom in se začela veselit otročka, nekje  v 13 tednu, po nuhalni svetlini. imela sem izbiro, al bom celo nosečnost panična in se kr psihirala in ne vem kaj še ali pa da uživam v teh lepih trenutkih. in odločila (ja prav odločila) sem se za slednje. 

Jaz sem imela ss v 15.tednu. v naslednji nosečnosti me je strah spremljal do poroda...In zdaj imam čudovitega , pa še vedno jokam za prvim in strah pred ss je še vedno močno prisoten...in ne znam se ga rešit in nobena misel ali tolažba ne pomaga. Morda včasih razmišljam kot jančika, vendar je učinek kratkotrajen. Vprašanje sploh, če bom zbrala toliko pouguma, da bi se spet odločila zanosit,...joj, sem čudna, sama sebi otežujem situacije in se grenim. Ampak takšna sem.

sama veš, da če te kaj muči, se lahko zaposliš s čimer češ pa nič ne pomaga...mam prav???...tudi sama sem imela lani ss...na kar sem zanosila in v istem tednu in dnevu sem začela spet krvavet...svet se mi je rušil...jokala sem za mojo prvo pikico, bala se da bom izgubila še drugo...bila sem čist zmedena...dnevi ko smo čakali na naslednji pregled in potem za par dni spet drugi pregled so bili dolgi kot 10 let skup...lahko sem gledala najbolj smešno komedijo ali najbolj žalostno dramo počutila sem se isto, kot praviš nekje v ozadnju ti nekaj ne da miru...srčni utrip je povečan...nonstop imaš občutek, da bo ta trenutek vsega konec...strah te je že za v naprej kaj bo v naslednji nosečnosti....težko je...no in meni je potem v drugi nosečnosti uspelo in 15.4. smo dobili hčerkico majo...čudovito pupo...in da ti povem še zdaj se dostrikrat jokam za mojim prvim angelčkom...ko gledam majo kako je čudovit otrok kako se smeji itd...mi je ful lepo...spomnim se pa kaj bi lahko spet izgubila...čudovitega otroka....sicer me je ful strah, da bi imela še enega otroka...ne vem kako bi vse skup še 1x prenesla...
no, drugače pa je ta strah zelo težko premagat...jaz ga nisem do tistega trenutka dokler nisem vidla moje lubike...skoz te je strah, da bo prezgodnji porod, da bo to in ono...nonstop si v nekem strahu...
mogoče bi jaz na tvojem mestu šla do kakega psihologa..ker itak imaš za sabo že toliko ss, da si verjetno v še večjem strahu...pošiljam ti velik in držim pesti, da bo tokrat šlo do konca vse super....


_____________________________

Najprej si bila pod mojim srcem, sedaj si v mojem srcu. Za vedno moja mala Pikica!!!!

15.4.2009 ob 13:22 je na Svet pokukala najina prečudovita hčerkica Maja!

To sem se spraševala tudi sama, večkrat. Ampak ko se je pojavila želja, res velika želja, je postalo to vprašanje nepomembno in sem se bila pripravljena soočiti s situacijo.

Nikoli se ne da premagat ta strah (vsaj pri meni ne) 1.  mi je voda odtekla in sem rodila najino punčka  
Pri 2.  sva dobila čudovito punčko kar je bila par dni nazaj 1 leto stara  Rodila se je v 34.t, ker sem že v 30.t dobila popadkov in HB, da so jih ustavili, sem dobila injekcije za razvoj pljuč in sem morala počivati cel mesec v porodnišnici dokler sem imela CR
Sedaj v 3.  res poskušam biti čim bolj mirna koliko se da. Sem že kmalu na polovici in do sedaj je vse BP razen zelo nizka posteljica (kar me je tudi strah)

Jaz še danes pomislim na našo punčko v nebesah   Minalo je že 2 leti in je še vedno kot da bi bilo na svežo te spomini.

Drži se

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

tudi sama sem imela ss, no, drugič je na srečo uspelo. Moram povedati, da me je zelo potrlo, jokala sem dolgo časa. Tolažili so me, a ni pomagalo. Ko sem bila pa drugič noseča sem imela pa izjemen strah - ali bom lahko prenesla še eno takšno tragedijo?? Nikomur nisem želela povedati, povedala sem šele, ko se je trebuh videl. Pazila sem kaj delam, nisem hotla nič kaj težkega dvignati, celo preteravala sem, brala na internetu kaj lahko in kaj ne :))) vsak dan štela koliko je otroček star itd. Imela sem izredno psihično naporno službo (še danes menim, da sem prvič splavila zaradi službe. No, mogoče se motim, a nekje globoko v srcu vem da je to. Ko se spomnem maltretiranj v službi, dela izven delovnega časa, sobota, nedelja, na razpolago moraš biti 24 ur me kar zmrazi, zato sem v drugi nosečnosti bila na bolniški - doma umirjena a vseeno v strahu. In mislim ravno to, da sem uspešno doma donosila (vsaj jaz) ker sem doma spala dolgo časa in se sproščala kolikor se da. Pozabila sem na službo in vsakdanji stres ter hinavske sodelavke. Bila sem sama s seboj in kasneje dobila največji zakladek - svojo punčko, ki je stara 6 mesecev. Splačalo se je. Torej, punce, mirno in sproščujoče, pa ne preveč razmišljat pa bo. Upanje umira zadnje!!!!

Hej!
Jaz sem sedaj ponovno noseča. 5 tednov. In sem v četrtek in petek zaradi dvigovanja nad 20kg v slubi, ostala doma. Ne upam več nič reskirat. Tudi jaz nevem kako bi spet prenesla kaj takega. Upam da bo tokrat vse vredu. Srčno upam.

_____________________________

Najin sonček je privekal:
28.3.2010 ob 17:41 uri. Težek 3410g in velik 50cm.

1.Mesec: 4620g in 54.5cm
2.Mesec: 5690g
3.Mesec: 6400g in 63cm
5.Mesec: 7860g

Punce, dobro poznam ta občutek. Tudi pri meni sta bila dva ss-ja in ko sem v tretje zanosila sem samo čakala, da bo konec. Strah me je spremljal že od prvega dne in v tej nosečnosti sem trdno prepriačana, da bo vse ok. Sedaj sem v 28. tednu. Tako, da ni za obupat. Ja, pa nisem ena izmed tistih, ki so celo nosečnost na bolniški, ker osebno verjamem, da te služba (če ni fizično naporna) sprosti oz. ti pomaga, da premagaš vse skupaj. Tako, da sem še vedno delam in upam, da bomo prilezli do konca.

_____________________________

Do krajev, kamor se splača iti, ni nobenih bljižnic. B.Sills

Pozdravljene vse punce!

Po 2 ss sem ponovno noseča, komaj dobrih 5 tednov, ampak so me začeli preganjati strahovi. Takoj po pozitivnem testu sem začela z jemanjem utrogestana, ampak zdaj so mi ponehali nosečniški znaki (boleč trebuh in prsa).

Kaj menite, je kaj možnosti za pozitiven izzid? Na pregledu še nisem bila, je prezgodaj.

Držim pesti za vse .

lp

Zdravo,

Po 1 ss sem ponovno noseča - včeraj naredila test in že me preganjajo strahovi. Komaj čakam, da bom tako daleč, da lahko grem k G in da mi pove, da je vse ok.
borricelli res je še prezgodaj za pregled, držim pesti in upam, da se ti vse dobro izteče.

Javi se kaj.

Lp

botticelli, mislim da se je tvoje telo le nekoliko navadilo na spremembo, ne smeš mislit da pomanjaknje teh znakov vpliva na izid. V tretje gre rado, držim pesti da bo vse ok do konca! In lahko greš h ginekologu če te skrbi grozeči splav, zakaj bi čakala do 8 ali 9 tedena če te lahko prej pomiri.

jelkica, čestitke, vse bo ok!

tik pred dopolnjenim 5 tednom so mi zginili skoraj vsi nosečniški znaki, ostale so mi le malo boleče prsi. Bojim se, da mi tudi tokrat ne bo uspelo donositi. bottocelli kako je kaj pri tebi? držim pesti, da se ti vse dobro izteče.

Hvala za vzpodbudne besede.

Zaenkrat sem ok, znakov še vedno ni, vendar zdaj že nekako čutim da bi lahko bilo ok. Ta teden imam pregled pa bomo videli. Strah pa je vendo prisoten, ne vem če se ga je sploh možno popolnoma znebiti.

Jekica, držim pesti da bo vse vredu! Kako se počutiš?

lp

Super, sem ful vesela zate.
Moji občutki so ful mešani, poskušam pa ostat pozitivna. Glede na to , da sem imela ss pred 3 mes. in je spomin še ful svež, se mi dozdeva, da prihajam na isto pot. Tokrat me edino jajčniki ne bolijo. Poskušam se tolažiti z dejstvom, da vsem pač ni slabo. Grem zdaj na morje za 5 dni in upam, da bom lahko strah dala na off.
Držim pesti, da bo pri g vse bp.

V sredo sem bia pri g. Zaenkrat vse bp. Sem res vesela da je tako.

Jekica, držim pesti da bo pri tebi podobno. Lepo uživaj na morju in javi se kaj.

lp
b.

Strah zelo težko izgine, če že pa samo za nekaj časa. Sama nisem imela ss, temveč sem morala 2x zaporedoma na umetno prekinitev zaradi nepravilnosti ploda. Sedaj sem v 3. noseča, sem 32t4/7, vendar se je spet strah pojavil, da sedaj na koncu ne bi šlo kaj narobe. Prvič se je blazen strah/panika pojavila okoli 12 tedna,pred NS in nato okoli 16, pri Ac in po njej. Ko sem dobila izvide od AC se je stanje izboljšalo, sedaj pa se je spet pojavil. Ponovno spet nervoza, skušam se skulirati, da me ne bi še kakšna panika.

Ne vem, kakšen karakter si, vendar bi pustila strah na plano - govorila o njem in ga ne dajala v ozadje z raznimi deli za zamotiit. Včasih je dobro, da poveš na glas kaj te teži, tudi sama sebi.