Hmmm, jah tole je malce nenavadno vprašanje, ampak. . .

No saj sploh ne vem kako bi začela, ampak predvsem se mi v tej zgodbi smilijo otroci.
Veliko tem in postov sem prebrala in v vsaki sem našla tole mojo kolegico.

Imam kolegico, ki je sama s tremi otroci. Najmlajši je star 2,5 leti , najstarejši je star 7 let.
Ne vem, ampak njeni otroci so resnično, resnično prveč razvajeni. Najmanj razvajen je najmlajši. Se mi pa zdi, da so tile otroci prepuščeni sami sebi. Saj ne rečem, da za njih ne skrbi, ampak neke meje pa tudi morajo bit.

Samo eden izmed nešteto primerov: njena tamala (3,5 let) nikakor noče obuti drugih copat kot samo njene. Npr. pozabiš copate za v vrtec doma in potem se ti otrok meče skoraj na glavo, da ne bo nosila drugih copat in dela vik in krik, da so te copati grdi in da jih niti pod točko razno ne bo obula. Pa noče oblečt te majčke ampak to, pa noče oblečt teh hlač ampak te. Pa ne bo oblekla žabic - cepetanje, kričanje, metanje ob tla in na koncu še fizično obračuna s tabo če ji ne ustrežeš. Pa še primer največjega: midva zelo lepo funkcionirava in se pogovarjava v normalnem tonu, vse me uboga, mi pomaga,... a ko pride mami domov je kričanje, metanje ob tla, iz pridnega fanta nastane 'grozovit' otrok. Nagaja, kriči, sploh se ne da z njim pogovarjat, ne uboga.... Zjutraj preden pride mami domov (iz nočne) ji jaz popazim na otročke, jih zrihtam, oblečem, pripravimo skupaj zajtrk in se imamo fino. Ponoči imajo varuško-babi.

Da ne bo pomote... tudi jaz nisem perfektna in tudi moja hči je drugje brez naju nadvse pridna in ubogljiva. Pa saj je tudi doma, razen ko ima kakšen napad trmice, je pač malo bolj poskočna . Drugače pa vsi pravijo kako je lepo vzgojena. Že če otrok reče prosim, hvala, oprosti, dober dan, adijo oz. nasvidenje, dobro jutro in lahko noč je že del vzgoje opravljen.

In sploh ne vsiljujem svoje vzgoje ali nasvetov njej. Sicer ji večkrat kaj omenim... ampak mene presliši in nato čez kakšen dan jamra o isti zadevi o kateri sva se pogovarjali. Je že bila na tem/oz. je še vedno, da bo s tavelkim poiskala kakšnega dobrega otroškega psihologa - ker njuna komunikacija resnično ni najboljša.

Ah, saj sploh ne vem kako in kaj... kako naj ji dopovem, da sedaj nima nobenih problemov z otroki (če jih posede pred TV, risanke,...), saj se tudi sami zaigrajo, ona pa ima mir... ampak čez tolk let pa bo katastrofa tako kot pri tavelkemu.

Nisem pripadnica vzgoje TRDA ROKA, ampak vseeno je potrebno kot starš tudi kdaj udariti po mizi. Že 2,5 letni otrok ve, da je nekaj narobe naredil, če samo malo povzdigneš glas... ona pa vse 'probleme' rešuje na čisto miren način, s pogovorom. Ok ok, do neke mere je seveda pogovor ampak če tako ne gre, pa greš po drugi poti do pravilne rešitve. Če smo skupaj, se mi zdi, da se samo mene sliši: ne tako-poskusiva tako, ne nagajaj-so še majhni, ne pljuvaj, ne grizi, ne porivaj, ne tepi po glavi.. Ja grozno je slišati, ampak ko je enkrat tvoj otrok vpleten v grizenje tujega otroka, oprostite - tukaj se pa bom postavila seveda za svoje otroka, al pa drug otrok v tvojega skače, ga straši - orpostite, tudi tukaj bom posegla... Zarad mene če se njeni zbombajo med sabo... z mojim otrokom pač tako ne bodo delal... Ona nič, jaz pa se lahko pretrgam...
Drgače je vse lepo in prav in super... niso vsak dan takšni... ampak ko so... pa tud TV varuška ne more pomagat. Žalostno vendar resnično.

UUUUf, oprostite, tole sem mogla dat iz sebe...
Niso potrebni komentarji... samo meni je pa velikooo lažje sedaj ko sem tole napisala

Včasih sploh ne opazim kaj delamo narobe. Jaz sem svojega fanta na začetku tako razvadla, da je bila kar kriza že. Pri nekje petih letih so se začeli problemi- enostavno me ni poslušal, ni ubogal, ni jedel kaj sem mu dala, ni oblekel kaj sem mu dala in jaz tega sploh nisem opazila. En dopust doma  pa je bil za njega ves čas zadolžen moj mož, ker sem jaz imela neke zdravstvene probleme in takrat sem njiju opazovala. Brez kakršnega koli kreganja je vse potekalo fenomenalno- soba je pospravljana, posodo mu je brisal, jedel je tisto kar je mož skuhal uglavnem idealen otrok. In takrat sem videla, da problem ni v otroku temveč v meni. Enostavno me ni jemal kot avtoriteto temveč sem bila prijateljica, ki jo lahko cel dan zafrkava. No od takrat midva nisva več "prijatelja" temvač sva mama in sin. On ima pri meni določene meje obnašanja iste kot pri očetu. Sedaj bi bilo te meje potrebno postaviti še pri babicah ampak to pa ne bo šlo.
Hočem reči, da ji pokažeš kako zgleda če te njen otrok uboga in če je koliko toliko razumna ji bo kliknalo, da je ona ta ki dela napako.

Sej ponavadi je tak,da pri drugih vidiš napake,pri sebi pa ne.

Glede na to, da je sama s tremi otroki, jo celo malo razumem in po eni strani kapo dol, če poleg treh otrok in službe zna "probleme" reševati na miren način s pogovorom. Uau! Jaz z dvema velikokrat tulim in sem živčna, v nekaterih situacijah ne znam biti mirna.

Da so s tabo zlati in pridni, je normalno, taki so po navadi vsi, ko pa pride mama, pa je izsiljevanje tu. Verjetno se ta veliki bori za mamino pozornost in vzganja take bedarije. Ta srednja pa tudi na tak način mamo na sebe vleče, da si izmišljuje kaj bo in kaj ne bo oblekla....

Skratka, pusti jim, naj imajo kako hočejo, ti pa še ji naprej tako lepo pomagaj in se dobro razumi z otroki, to je zelo lepo od prijateljice!!!!

kot da bi opisovala mojo nečakinjo in njeno mamo. identična zgodba.

nečakinja je zdaj stara 8 let in je živa katastrofa. izsiljevanje na vseh področjih, neuboganje, hvala, prosim in podobno, pri njej ne obstajajo.

pri njej so glavne besede npr. hočem. ta je glavna.

v šoli je katastrofa! ne sodeluje z drugimi v razredu, ker je potrebno, da se tovarišica ukvarja samo z njo.

moja mami želi samo dobro in ima nečakinjo dokaj pod kontrolo, ko pa pride njena mama ali moj brat, pa se film utrga, mala rata pravi norc!

res da otrok ni nič kriv, vzgoja pa ima velik pomen.

vzgoje od doma pa ta otrok nima nobene. pustijo ji vse, kupijo ji kar se spomne in tako naprej.

in zdaj jaz pričakujem otroka (prvega), pa je zadnjič rekla, da jo skrbi, ker se bom zdaj ukvarjala z mojim dojenčkom in ne z njo ...

skratka, vidim da nismo sami s takim primerom

_____________________________

največje veselje in užitek do sedaj je moj patrik (6.1.2010). bom dočakala še kakšno tako veselje??

Hvala za mnenja...

bina28: vedno sem vsem pripravljena pomagati... in vedno bom... ampak resnično se mi v tej zgodbi smilijo otroci, ne sedaj ampak čez nekaj let, ko bodo preveč če ne že čisto razpuščeni. Drugače hvala za kompliment  se trudim po mojih najboljših močeh

somic: ja tudi tukaj je fora v tem... imajo kar hočejo in še več... čisto preveč vsega skupaj... in včasih se mi zazdi da imajo dejansko nespoštovanje do stvari...

Jah res je, pri ostalih vidiš napake, pri sebi pa ne... zato vedno vse okoli mene naprošam, naj mi povedo kaj jih moti in kaj počnem narobe. Nikomur nikoli ne zamerim, saj vem da nismo popolni in na napakah se učimo. 

Se ne vtikam, ni to moje delo... in resnično ji hočem samo pomagati...

že sprobano... in je delovalo kakšen mesec... nato pa isto naprej...

drugače si dajeva med seboj nasvete... jaz njene večkrat upoštevam... ona moje malo manj... pravi da se ji ne da... ja, ji verjamem, da je od vsega že utrujena... ampak tukaj niso otroci krivi za to...
večkrat sem ji predlagala naj otroke pusti komu in kam sama gre... pa se ji tudi to ne da

Večkrat sem jo zvečer / sicer lani - in letos bom verjetno isto naredila, uspela zvabiti ven (ko je dala otroke spat) v solarij in potem obvezno pivo  in je bilo velikooo boljše.

Bi vas pa vseeno rada vprašala, če katera ve za kakšnega dobrega otroškega psihologa? Mogoče ji lahko v tej smeri pomagam, ker tudi o tem razmišlja  da bi šla k njemu s tavečjemu.

mene pa zanima, kako je lahko otrok obenem razvajen in prepuščen sam sebi... mogoče jim manjka mamina pozornost, posvečanje... verjetno se jim ti bolj posvetiš, ko jih čuvaš, pa so zato s tabo bolj pridni in ne rabijo iskat pozornosti. verjamem pa, da je mami težko sami skrbet za 3 in bit v vlogi obeh staršev.

_____________________________

31.8.09, 9.55 Aurora - 54 cm, 4100 g, og 35 cm.

11.10.11, 15.25 Gabriel - 55 cm, 3930 g, og 36 cm

Tvoja prijateljica je izmučena do konca. Eni samohranilci niso sposobni "vzgajat" svojih otrok, ker ne želijo, da bi bili njihovi srčki zaradi nastale situacije kakorkoli prikrajšani. s tem delajo svojim otrokom medvedjo uslugo-ko se "razvadijo" postanejo hrupni, prezahtevni, nemogoči, je starš vedno bolj utrujen, nezmožen vzgoje, krog se začara in imamo "male vragece", ki dejansko niso krivi za svoje obnašanje.

Verjetno prijateljica misli, da:
-se jim premalo posveča
-jim premalo nudi
-jim ni sposobna dat vse svoje ljubezni
-ima slabo vest, ker niso popolna družina

Ker ne pozam njene situacije,ne vem kaj je z očetom, od kdaj je sama itd... je težko govorit, vsekakor pa je občutek slabe vesti pred otrokom največji razlog za slabo obnašanje otrok.

Počasi jo bo treba "odpret", da se zave da svojim sončkom dela škodo, trenutno se tega ne zaveda, sicer bi sprejela tvojo pomoč.

Moraš ji dat vedet, da jo otroci brezpogojno ljubijo in da jim ni dolžna ustreči v vsaki bedariji, ki se je spomnijo. Da se je v vsej situaciji sposobna še lepo pogovarjat z njimi, je vsekakor dejstvo ki kaže, da ni še tako huda situacija-pomisli, kako bi bilo, če bi se samo še drla na njih.

mislim, da lahko tudi najstarejšega fantka zrihta z vašo skupno pomočjo, morate pa pohitet da ne pade prej v puberteto. V LJ se na psihologe na napotnico dolgo čaka, ampak sigurno lahko veliko naredi sama, če se za to seveda odloči.Mene je presenetilo, kako hitro otroci zahteve sprejmejo kot nekaj samoumevnega in kako hitro se ni treba več pogovarjat z njimi in jim razlagat, zakaj morajo nekaj opravit tako kot želi mama.

Te TV varuške so res za posnemat-meni je veliko pomagala tudi oddaja John&Kate+8 na Discovery Travel&Living. To je družina z osmimi otroki, ki mora funkcionirat kot en vrtec, drugače bi vse propadlo.

Ja, iz vsega sem se naučila da je najpomembnejša doslednost. Ker sem sama taka da pričakujem rezultate takoj, vem, da je doslednost največja ovira pri vzgoji. In sploh ne gre za trdo roko-saj nismo poveljniki, ampak se zavedamo da morajo otroci imet mir, da zacvetijo.

Mislim, da te čaka težka naloga, ker je verjetno res potrebna pomoči, ljubezni, razumevanja.
Vse dobro!  




_____________________________

Še never nisem bla tko bed k hojte!!!

Ti otroci niso razvajeni. Kvečjemu se z njimi narobe dela.

To, da so razvajeni in to, da so prepuščeni sami sebi pa ne gre skupaj.
Razvajenost je posledica nečesa drugega, ne pa tega da se nihče z njimi ne ukvarja.

Sama s tremi,dobra je. Pa če tudi se punčka ob tla meče zaradi copatov. 

Malo narobe sem se izrazila oz. v nepravem kontekstu. Nisem mislila da so prepuščeni sami sebi, kar sploh ni res... ampak razpuščeni. Za napako se opravičujem...

Prepuščeni sami sebi nikakor niso... veliko se z njimi ukvarja (ko ima moč in voljo), je pa res, da ji največ tega vzame njihova neposlušnost, neubogljivost in trmavost.

Z očetom imajo stike in tam je tudi avtoriteta... malo drugače je pa le, kot doma. Kaj dosti ne, je pa bolje.

Zanimivo kako so vedno LE sosedovi otroci in otroci od kolegov neposlušni, neubogljivi, trmasti, nevzgojeni, razvajeni......

Naši lastni pa so VEDNO lepo vzgojeni in ubogljivi....če jih pa slučajno "malo zanese" tako kot sosedove in kolegove pa so naši vendar hiperaktivni, znajo uveljavit svojo voljo, so odločni in grozno samostojni.......

Imam tudi tri otroke, približne starosti kot tvoja prijateljica in lahko rečem, da ko jih prime noritis, jih zelo težko ustaviš. A tudi otroci morajo kdaj malo nagajat, uveljavljat svojo voljo, saj drugače niti ne vemo, da jih imamo. Zato so pa potrebni živci, potrpljenje ...
Kot berem, se znajo tudi lepo obnašat, torej ni problem v njih, problem je v mami, ki nad njimi nima avtoritete. zakaj ne, pa ona najbrž dobro ve. Če ni moči, če si vsak dan utrujen že od samih skrbi, depresiven, tudi moči in volje zmanjka. Tako da mora ona najprej pri sebi poiskat vzrok zakaj se slabo počuti in naredit korak oz. si vzet čas zase, da bo bolje. Ni dovolj 1x v solarij in eno pivo...solarij za njeno dušo ne vem koliko bo vplival in pivo jo bo le za kako urco spravilo v boljšo voljo.
Potem bo ziher vse videla v drugačni luči, ker se bo tudi sama bolje počutila. Ona rabi pomoč in ne otroci.

Pa vedi, da s tremi malimi otroci res ni lahka. Tudi meni znajo uiti vajeti iz roke, saj nisem popolna.

To je to.

Ja ziiiiiiiihr, to ti mislš

Se čist strinjam z liliano.....mislm....kaj te briga, pust tuje probleme in težave (pa nočm bit kakorkoli nesramna tukaj). Ti lepo skrbi za svojo družino kot se tebi zdi prav in živi tako kot vam paše. Kar pa drugi počnejo pa tak nima veze. Sam energijo trošiš, ko razmišljaš kaj vse dela narobe Pa brez zamere..sam povedala sm svoje mnenje o tej temi.
čaw

OK OK,
vidim da nekatere tudi niste niti malo pripravljene pomagati prijateljicam...

Jaz jo imam izjemno rada in njene sončke tudi. In seveda ji priskočim na pomoč če le lahko, saj zato smo prijatelji. Vem, da je zjemno naporno biti sam z enim, kaj šele s tremi. Nisem teme odpirala, da bi jo kritizirala ampak sem želela samo mnenje kako in na kakšen način naj ji pomagam-pristopim k stvari. In nekaterim sem zelo hvaležna, da so mi samo potrdile o čem sem tudi sama že razmišljala.

Nikakor se nisem in nimam namena vtikati v vzgojo drugih, povem pa lahko svoje mnenje in predloge, ane - kot nekatere uporabnice tukaj. Žal sem takšna - direktna, ne pa, da se bigam zase in potem drugim kritiziram vse naokoli kaj me moti. 

Sicer sprejmem vsako kritiko in jo vzamem za dobronamerno. Tudi tvojo liliana in *žaži*, lepo da tako razmišljata

Sorči, to je zame lepo vzgojen otrok
in napisala sem; del vzgoje, ne tretjina ali polovica ali kako drugače. Ne vem kaj te je zbodlo v tem stavku?!
Kaj pa je potem lepo vzgojen otrok

< Sporočilo je popravil RAKICA2007 -- 26.11.2009 11:06:39 >

Nimam pojma.....meni še nihče ni rekel, da imam lepo vzgojenega otroka......

Zakaj ne? To niti ni tako redko. Starši načeloma nimajo dovolj časa za otroka oz. se mu ne posvečajo dovolj iz takšnih ali drugačnih razlogov in potem hočejo to kompenzirati z neomejenim nakupovanjem, popuščanjem in ugajanjem. Si mislijo, da tisto malo časa, kar ga imajo za druženje, ne bodo težili s prepovedmi in kregom. Sama sem stara 24 let in imam kar nekaj kolegov s takimi težavami, ni to nič novega. Po eni strani se dušijo v starševski pozornosti, ki pa jo po drugi strani zaznavajo kot povsem zgrešeno in nekako "prazno". Mi je rekel en kolega, da bi kot otrok raje kot enkrat na mesec bagerčke iz nemčije videl, da bi šel oče z njim vsaj kdaj na igrišče brcat žogo. ŽSamo na bagerčke se je pa tudi navadil in če je bil traktorček je bil vik in krik.    


_____________________________

Najina mala velika ljubezen

To je pa tako v über dober post, da moram celo zaploskati

rakica....evo, jaz ti podeljujem 10 točk za suprerRRmamo

mislim, res lepo da hočeš pomagati....samo meni to že malo meji na "samo jaz imam prav, samo moja vzgoja je prava"

umakni se, pa počakaj, da te bo dotična mamica prosila za nasvet. takrat pa naredi vse, kar je v tvoji moči.


_____________________________

...vox populi...

jap, tako kot je rija napisala