Sodelavka je pred nedavnim izgubila otroka-v drugem mesecu nosečnosti.  

Kako tiste, ki ste šle skozi to tragedijo, sprejemate "pomoč"? Zelo rada bi ji stala ob strani, vendar ne vem kaj naj ji sploh rečem,ker vem da bova obe jokale? Je sploh dobro da jo kličem (zdaj je na bolniški še) ali naj počakam, da bo sama poklicala?

Jaz bi jo poklicala in ji namenila kako lepo tolažilno besedo.Glej,tudi meni se je to pripetilo in sem najprej mislila,da o tem ne bom mogla govoriti,ampak pogovor se prileže,ker drugače kar naprej tuhtaš in tuhtaš zakaj.Daj ji malo tolažbe,sploh,če ste si blizu bo tvojega pogovora verjamem zelo zelo vesela.Vse se zgodi z nekim namenom veš,tud take težke stvari.Veliko sreče ji želim v naslednji nosečnosti,tebi pa veliko toplih besed za njo.

Odvisno kolk ste prijatle. Jaz o takih stvareh sam z res dobrimi prijatelji govorim, pa z kkšnimi puncami kle gor k razumejo kako to je.
Če se dobro razumete jo lahko pokličeš, vprašaš kako je, če kaj rabi...boš itak hitro ugotovila ali želi o tem s teboj govorit ali ne.

Jaz osebno bi ji najprej poslala SMS sporočilo.

Naj opišem svojo izkušnjo: na dan prihoda iz bolnišnice (po izgubi otroka) me je čisto nepričakovano poklicala bivša sodelavka. Bi rekla, da je šlo za šesti čut, ker nikoli nisva bili v rednem kontaktu in sploh ni vedela. Nisem se bila sposobna oglasiti na telefon in je to storil moj  Povedal ji je za najino izgubo, potem pa je dal telefon meni. Ne znam opisati, koliko so mi njene besede takrat pomenile  Dala mi je toliko vzpodbude, tolažbe, topline,...
 
Torej zase lahko rečem, da bi bila v situaciji tvoje sodelavke neizmerno vesela klica. Smo pa ljudje različni in res ne boš vedela, dokler ne storiš prvega koraka do nje.
 
Iskreno sožalje tvoji sodelavki      In še en  zate.

Hoj!

Tud jaz sem imela ss po 2. mesecih in vse drugomi je blo vredu in mi e pomagalo samo to ne: Saj to se zgodi dostim, nisi edina, saj bo naslednjič vse vredu, ne se sekirat! Teh besed, pa čeprav so bile rečene v dobrem smislu, še danes ne morem slišat!

To je bil moj otrok in sem ga jaz zgubila! Ne kera druga!

DRgač pa meni je pomagal sproščen čvek, odprto sem pa o tem lahko govorila šele nekaj časa kasneje!

Najboljša je bila rama na kateri sem lahko jokala!

papa upam da sem kaj pomagala!



_____________________________

Lan, Enej in Boris so moj smisel življenja!!!

22.11.2005 Lan
17.08.2008 Enej

andrejaboris jaz se z tabo popolnoma strinjam...mene še zdaj skoraj po enem mesecu najbolj razjezi, ko mi kdo reče, "tega je polno, drugič bo vse ok, glavno je, da veš, da lahko zanosiš, kako si, vse bo ob pravem času..." prva me je pa prav tko fajn razkurla bodoča tašča, ko je rekla, "glavno, je, da veš, da lahko zanosiš, ne jokat, drugič bo vse ok, pa to se zdaj skoraj vsaki zgodi...." sem ji enkrat rekla zakaj pa potem vi jokate za svojo mamo, saj se to vsakemu lahko zgodi, da izgubi mamo...pa je mal premišljevala pa rekla ja pa to ni isto...sem rekla glejte vi ste imeli to možnost, da ste jo spoznali, bili nekaj časa z njo...jaz svojega otroka nikoli ne bom videla, ga spoznala...pa je kar vtihnila...ne vem mene jezi, da večina ljudi misli, da me nimamo pravice do žalovanja, da ne bi smele jokat...in potem začnejo, boljše je tako kot pa če bi rodila mrtvega otroka...mislim....nekateri mislijo, da če bo drugič vse ok, da bomo na to pikico pozabili, ampak to se nikoli ne bo zgodilo vsaj pri meni ne....samo srčno upam, da gre moji pikici dobro med angelčki ....

tako, da neznanka svetujem ti, da prijateljci pošlješ samo sms pa ji napišeš, da si ji na razpolago 24 ur na dan, če kaj rabi naj samo pokliče...če si mal prebrala po forumu smo več ali manj vse istega mnenja, karkoli rečeš ne bo ok...meni je o moji pikici lažje govoriti, če se sama odprem in povem kot pa da me sprašujejo...

_____________________________

Najprej si bila pod mojim srcem, sedaj si v mojem srcu. Za vedno moja mala Pikica!!!!

15.4.2009 ob 13:22 je na Svet pokukala najina prečudovita hčerkica Maja!