malčku nekaj govorite.s tem mislim da nekaj zahtevate,prosite,pokličete ...in ob tem vidite da vas zanalašč ignorira,se ne da motit.ve pa,da mu nekaj govorite,samo ne uboga za nič.tudi pogleda nič.

šele pri nas,ko spet vidim da ne bo nič z uboganjem,ponavadi mu 3x rečem,ok 4x,in grem potem do njega ga pogledam v oči in mu zadevo ponovim.takrat odvisno,ali kljubuje ali pat isto naredi,vendar redko.

nam se že meša ker res ne uboga ama nič.kar neki bi po svoje.star je 3 leta(november),močnega  značaja.govori vse,niti nam ga več ne uspe vršt na kako foro,finto, s preusmerjanjem.
tudi ko sledi kazen,je spet isto. ali včasih gre kar sam v kazen!
naj pa povem da trmari od kar pomnim,pomoje že od 4 meseca,ko se je upiral da bi šel v voziček.

res včasih mi kar film poči.v vrtcu,je uredu,pravijo pa da je zelo živ,vendar da uboga.doma ima dneve ko je res priden,kolikor lahko pač od 3 letnika pričakuješ,ampak večkrat pa obupen.z mano vred.trudimo se biti dosledni kolikor se da,pa mali ne palli na nič.

enostavno ne vem kako odreagirat,ko me ne posluša.oz potem še bolj ko me ne jemlje resno,kaj govorim.moža tudi.

nasvet??

p.s.: sliši uredu.smo bili zaradi vnetih ušes 100x pri orl-ju.

pozdravljena

to pa ko da bi bilo v naši hši, samo da je naš star 4,5 let.
Mi smo sicer velika družina, tako, da vedno nekdo pravilo lahko pregreši. V glavnem pa se odzove, ko mu ponudiš to, kar njemu odgovarja. Ja pa še to, tako grdo se obnaša v glavnem v prisotnosti (drugih)znancev ali tujcev. Tako da sem lahko še bol nemočna v danem trenutku.

tako da bi tudi meni kakšna dobra ideja prav prišla.
Pa lep vikend

hja!
še to si me spomnila evelinka!
sploh če kdo pride je adijo pamet.tudi če se vse prej zmeniš,obljubiš nagrado,tudi kazen sem mu že obljubila, ,se vedno držala tega(mož tudi).pa res poskušamo ravnati tako,kot da se ves svet ne vtri okoli njega.ker vem da takrat sploh delajo vse kontra.
ampak pravijo da moramo starši ignorirat ko trmarijo,tulijo,zjajao,izsiljujejo.no pri nas se je začelo dogajati obratno.
počutim se čist izgorela.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Prav o tem govorim tudi v moji knjigi. Tole je odlomek:

Pomembno je, kako z otrokom komuniciramo. Kadar se z njim pogovarjamo ob vseh gospodinjskih opravilih, morda niti ne zaznamo vsega, kar nam sporoča. Če si zanj vzamemo čas, gremo z njim na sprehod, se z njim igramo, takrat je običajno naša komunikacija dobra. Otrok dobi občutek, da ga upoštevamo, sprejemamo njega in njegovo razmišljanje.
Kadar otrok razmetava igrače, tepe sestrico ali počne stvari, ki jih ne sprejemamo, se pogosto zgodi, da ob delu v gospodinjstvu govorimo, kaj naj ne dela, ga kregamo, pri tem smo od otroka oddaljeni. Otrok nas ne sprejema, oziroma ne sprejema naših zahtev. Zaznava le naše glasno govorjenje, s tem se tudi sam navaja glasnega govorjenja. Če želimo nekaj doseči si za otroka vzemimo čas, poskrbimo, da nas tudi on opazuje, če ne gre drugače, ga primemo, dotik naj bo za otroka prijeten in ga obrnemo proti sebi. Če se otrok zaveda, da dela nekaj, kar ni prav, se nam poskuša izogniti. Mi poskrbimo, da ostane in posveti pozornost nam, da preneha z neprimernim obnašanjem. Ko se posvetimo otroku, mu to povemo na miren in odločen način, takrat nas otrok upošteva.


_____________________________


Otroško srce je zaklad

Jaz imam eno ful otročjo taktiko, ki jo včasih prakticiram. Če me zanalašč ne sliši / ne uboga, rečem: Prav, če me ti ne boš ubogala, te pa tudi jaz ne bom, ko boš kaj hotela. Itak se mi takrat smeji v faco. Čez 5 minut pa: mami, pila bi...ali pa mami, preberi mi knjigico prosim... Jaz se pa delam, da ne slišim. In ko parkrat ponovi, rečem: ne, ne bom te ubogala, tudi ti mene nisi. A ti je to všeč?
No, in potem ponavadi sledi še malo dretja, potem se pa očitno zamisli in se zmeniva, da najprej naredi kar sem prej prosila, potem pa še jaz "ubogam".
To pali pri 2,5 letnici.
Tavelika (4,5) je pa prevelika histeričarka za te fore, ker bi (je že kdaj) čist pobesnela zaradi tega in je samo še slabše. No, je pa tudi že prerasla te finte in se kar lepo da zmenit.

Drugače pa res velja tole kar pravi Zinkaz. Stopit je treba zraven, pogledat v oči in resno govorit, če se dereš iz kuhinje v drugo sobo kaj mora narest, ni uspeha.

Ronja je malo mlajša in je tudi vsake toliko poizkusi s tem. Vendar če je nekaj narobe, se hočem z njo pomenit. Grem k njej in hočem, da me pogleda v oči - da vidi, da mislim resno. Kadar ima svoje fore, zamiži, da me kao ne bo gledala v oči in se zraven smeji, ko da je to največja fora. Takrat ji povem, da če me ne bo pogledala v oči, bo šla iz sobe (ali pa jaz, odvisno od tega, kje je malecka). to VEDNO pali, mava srečo, zanjo je to najhujša kazen, čeprav sva jo prakticirala mogoče vsega skup 5x za max. pol minute. ampak njej je to grozno in se začne dret ko jesihar. Res je sicer navajena, da je lahko povsod zraven (tudi pri gospodinjskih opravilih) in res sem vedno nekje v bližini (beri: ni še v vrtcu), tako da ne vem, če bo to še palilo, ko bo navajena, da me precej časa ni zraven - upam, da . Sicer se mirno zaigra v sosednji sobi, vendar ne prenese, da bi bila kaka vrata zaprta - mora met dostop do mene, tudi na WCju, hehe.