Mi lahko nekdo mogoce svetuje, ali obstaja kaksna literatura na temo, kako razvijati razmisljanje otrok (8 let in 4 leta), kako jim privzgojiti pravilne vrednote ipd ... Hvala!

Priporočam obe , pa še kaj bi se našlo. Literature je ogromno

M.Juhant: Srečni otroci

M.Juhant, S.Levc: Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami

lp, k

_____________________________

Be the Peace and Harmony you desire...

Meni se zdi super knjiga Povej mi s pravljico - sama sem se iz nje ogromno naucila! ;-)
Ni predolga in napisana je razumljivo (kar se ne dogaja prav pogosto). Splaca se ti jo prebrati.

Otroci niso neumni. Njihova osnovna lastnost je razbiranje pomena in posnemanje... do detajlov.

Vrednote otrok prevzame od staršev, ne iz knjig. Knjige lahko pomagajo le staršem, ali da so bolj pozorni na to ali pa da dobijo lažen občutek da so nekaj le naredili.

Namreč, ko te ustavi policaj ali se zaletiš z avtom in se potem na vse načine "rešuješ", otrok ni neumen. Točno vidi razliko med govorjenjem, kaj je previlno in kaj je dejansko potrebno narediti. Da je laž in izogibanje prevzemanja odgovornosti povezano, kadar gre za res.

Točno vidi, da so besede biti prijazen do drugih, le besede, če vidi starše da se prepirajo s soeedi, ali med sabo.

Točno vidi razliko, da so besede, ne govori za hrbtom, le besede, če starši kritizirajo druge,...

Točno vidi razliko med besedami "ne kradi" in med tem, da ko ti prodajalka vrne preveč drobiža ali kaj pozabi računati, si tiho in si zadovoljen, da si profitiral.

Točno vidi vse razlike... zato tudi vidi razliko med zgodbico v knjigi in med situacijo, ko gre za njega, namreč otroci se učijo z vzgledom (ne samo tistim, ko mi to hočemo) ves čas neprestano.

Torej obnašanje otroka je samo obnašanje staršev in pomnoženo x 100. Torej prvo je treba korenito spremeniti pri sebi, predno se začne "utrujati" otroku. Ker za njega je vse to lahko le "utrujanje" saj dobro ve, kako stvari stojijo v realnosti, pa čeprav tega ne zna ozavestiti.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 7.10.2012 8:57:13 >

se popolnoma strinjam s tehnofilom - zgled staršev je najboljša šola

glede knjig pa avtorja Juhant in Divjak Zalokarjeva



za razvoj mišljenja - z različno ponudbo dogodkov in dejavnosti odkriti, kaj otroka zanima, kako se otrok loti zadev in kje je dober; in mu nato pustiti ali omogočiti, da tam razvija svoj potencial ali zanimanje
pa s tem ne mislim, da ga je nujno treba vpisati k 100 različnim dejavnostim - npr. na sprehodih, izletih, obiskih ljudi in dogodkov se da videti čuda stvari - eni raje občudujejo rože, drugi ''padejo noter'' v opazovanje delovnih strojev med gradnjo ceste, tretji spet obožujejo kuhanje, četrti so pravi glasbeniki;
eni vsega po malo

otroci veliko sprašujejo - odgovorimo jim na vprašanja, pokažimo zadeve npr. na spletu, TV, knjigah ...) - in želijo ustvarjati ter preizkusiti zadeve - včasih je dovolj že peskovnik ali raznih brezplačnih dogodkov, da potešijo svoje želje

< Sporočilo je popravil petea -- 7.10.2012 9:06:22 >

Podpis pod vse...
Seveda vsi starši kdaj nekako begamo v temi in se nam zdi , da bi bilo dobro, da bi se na tem področju še malo "doizobrazili"...Takrat je seveda dobro tudi, da vržemo oči na kakšno dobro knjigo kakšnega strokovnjaka s tega področja ali pa se udeležimo kakšnega seminarja ali srečanja...
Sama sem prebrala ogromno te literature...nekaj zaradi poklicne in študijske nujnosti, nekaj zaradi lastne potrebe...Še vedno se mi zdi, da imamo pri nas v Sloveniji nekaj zelo dobrih strokovnjakov s tega področja, ki jih je čudovito poslušati v živo in ne le brati, ter se nam ni treba vedno ozirati za tujimi kot so Jull in podobni...Eden mojih najljubših je Bogdan Žorž, potem pa so tukaj tudi Zdenka Zalokar Divjak, Matjaž Luneček, Zinka Ručigaj...zagotovo mi je kdo še padel ven...Toda ta predavanja in knjige so res le pomagalo staršem...
In kar se mi zdi bistveno poleg tega kar je naštel Tehnofil je tudi to, da ne pozabimo na otroka v sebi...na nas, ko smo bili v otroški dobi in na občutke, ki smo jih takrat imeli...ta sposobnost najti to v sebi, nam najbolj približa občutek kako razmišlja naš otrok in kaj v bistvu nas je v tistih časih najbolj ganilo, se nas dotaknilo...se nam zdelo bistvenega pomena...

Filozofija klasičnih filozofov. Meni najbližji je Ciceron.

Vzgoji sebe in otrok se bo vzgajal ob tebi kot pravi tehnofil.

Lahko je filozofija vzgoje .

Povejte otroku kdo ste vi, v dobrem in tudi v slabem in ne govorite, kaj piše v knjigah, to otroke zelo malo zanima. Več kot zanimajo pa ga živi ljudje, kdo smo, kaj razmišljamo, kaj smo doživeli in kaj smo doživeli drugače kot oni, ne samo mi, ampak tudi kakšen dedek, teta in celo zoprna tašča (se opravičujem na cinizmu) To so zgledi, ki otroka vlečejo.

Mislim, da je pri štirih letih blo že leto dni nazaj zadnji čas, pri osmih pa sploh. Vrednote se ne privzgaja, ampak jih otroci donbijo z zgledom.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi meni je vsec ta knjiga (Povej mi s pravljico), saj se lahko odrasli iz nje resnicno veliko naucimo.
Se posebej pa mi je vsec ideja o uporabi pravljic za razvijanje misljenja pri otrocih.

Ze pred casom so mi to knjigo priporocali druzinski prijatelji in sem jo iskala po knjigarnah (kjer je menda ze zmanjkala), na koncu pa sem jo nasla kar na internetu.

Hm, nikoli nisem razmišljala o tem... Se mi zdi, ad to kar samo pride (kot bi rekel tehnofil, z zgledom)... Nekak mam občutek, da to pride spontano... Vedno so mi šle na živce pridigarske pravljice in risanke in recimo že oče mi je dal tisto kritičnost verjetno ravno s tem svojim razmišljanjem:" pa bogi volk, on je tudi lačen, kaj pa naj? On pač je kozličke..." Mama je imela bolj pridigarski ton, ampak se mi zdi, da mi je vrednote bolj on privzgojil z zgledom kot mama s pridigami;). Tak da sama ne pridigam kaj dosti;). Edino, da je treba it spat včasih .

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

men se pa zdi, da če začneš o tem razmišljat, ko so tvoji otroci stari 8 in 4 leta, da si kr precej že zamudil... vsaj tisto kritično obdobje... sicer je res, da bolš pozno kot nikoli ampak obrat v vzgoji, če pride pomoje izpade zlo nenaravno in vsiljeno...

drugač pa ja z zgledom (vrednote in način ravnanja) in s "parlamentiranjem" (tko js poimujem odkrito pogovarjanje z različnimi mnenji, ki jih vsak skuša po svoje argumentirat), na tole zadnje mam js krasne spomine, ko se spomnem kako sva se z očetom non stop "prepirala" ker je on (včasih namenoma) zastopal drugačno stališče kot sm ga na določeno temo mela js... mislm, da sm s temi najinimi pogovori res razvila kritično razmišljanje do vsega (v pomenu, da so potrebni dobri argumenti in ne samo zato, ker je nekdo tako reku)...



_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

In kaj ti to zdaj pomaga.....? če novi guru teorij in praks razmišljanja pravi, da je ravno kritično razmišljanje napaka, da se je treba naučiti ciljno razmišljati......

Odvisno od dela - meni pri mojem delu to kar pomaga - da vidiš potencialne napake, da jih lahko najdeš v svojem delu, da najdeš druge teorije, kako razložit eno stvar... Je dostikrat praktično:). Pa sploh je življenje meni bolj zanimivo, če ga vidiš iz več kotov, če veliko stvari poizusiš, mogoče tudi takih, ki jih večina ne, ker pač niso po jusu. Ker nekatere od teh so mi zelo všeč:). Je pa včasih lažje nič razmišljat, to ej res. ali pa mislit tako kot vsi. Ni pa tako zabavno:).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/