Glej, z mano je bilo enako. Vse za druge, predvsem pa za otroka. Nič ven, sam po bajti gor in dol, pa na fax, pa spet domov, pa v trgovino pa pet domov. V glavnem sem bila smo v hiši. Ko sem pa šla ven, sem imal vedno nejca s sabo. Nikoli sama. pa sem prišla tako daleč, da ni šlo več nikamor. Me je čisto sesulo od vsega, verjetno tudi kot posledica vseh skrbi ki sem jih mela zaradi prezgodnjega poroda in težav z Nejcem. Lani ob tem času sem hodila od dohtarja do dohtarja da kaj mi je, bila sem na parih preiskavah, ki mi niso nič pokazale. Edino moje srce kljub vsemu ne dela prav, kljub zdravilom. Pa še psiha me je napadla, tako da hodim k psihiatru in psihologu. In šele pred kratkim mi je postalo jasno, da moram sama zase nekaj naredit, da če jaz ne bom ok, tudi sinu ne bom morala dati tistega kar si zasluži. In zato sem odšla k psihologu, hodim na sprehode skoraj vsak dan, ali z sinom ali z mamo, odvisno od vremena, mož mi je kupil psa, ki deluje zelo terapevtsko. In sem se spravla skoraj na noge.
Tako da menim, da si moraš tudi ti vzet čas zase in da nekja zase narediš, nekja pri čemer se boš ti bolje pčutila, otročka pa pusti možu al pa starim staršem. Če boš pol ure vsak dan odsotna ne bo nič narobe. In pazite na prehrano, ta je ful pomembna. Raje pojest kaj domačega kot nekaj na hitro, vsaj parkrat na teden, čene se pa h komu povabit.
te razumeme kako se počutiš, tudi jaz imam delovnega moža, ampak kdaj pa kdaj ga pokličem ob nemogoči uri za domov pridet npr. 7 zvečer , sam jaz tud moram nekaj zase naredit, sej otrok in varstvo se tudi njega tičeta.
Poskrbi tudi zase!!!