Pri našem 19 mesečniku so se začeli napadi trme in ipičnega drenja.Najprej me dvigne vsak dan ko greva na sprehod,saj mi noče dat rokice,skratka mi jo izpuli,če pa vztrajam in ga držim za roko pa začne jokat,kot da ga vlečem iz kože.Potem se počutim jaz bedak,saj čuje drenje pol vasi in pač popustim,da hodi poleg mene,le ko pride avto mi da rokico,a pol me hitro spusti ko je nevarnost mimo.
Tudi kadar mu rečem NE še naprej vztraja pri svojem,mi nagaja ter se mi v fris smeji. Kaj naredit v tem primeru,ponavadi vztrajam do konca,saj mi tako malo bitje res ne bo hodlo po glavi,a potem pa spet jok in krokodilje solze,ter metanje igrač.  Nisem pristaš tepenja,ali bi bilo dobro da bi v tem primeru dobil kako čez rit?Kako vi vzgajate otroke,koliko vas ubogajo,kakšen pristop imate?Non stop pa se tudi ne morem dret na njega,saj sem že sama sebi smotana.Torej??Vsak nasvet je dobrodošel.

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

no saj če hodita po dokaj neprometni ulici oz vasi in ne leta k odtrgan pes potem je tak sistm kot ga imata čisto ok. drgače pa pri nas pali grožnja z nečem kar ne mara..recimo če se ne mara vozit v vozku, hodi pa tudi ne lepo ji rečem, če ne boš hodila zravn mene in mi dala roke greš takoj v vozek pa bo  mir! seveda bo treba grožnjo najprej ene parkrat izolnit, da jo bo vzel zares.
če se mi doma dere al pa kaj meče ji samo rečem pejt v sobo pa bodi sama tam, če se ne znaš med ljudmi obnašat. seveda še naprej kaj tuli pa jo primem in odnesem v sobo..seveda se potem dere kot norc tam in takoj pride nazaj in obljubi da bo pridna in potem nekajčasa tudi je. potem pa ponovi vajo :)
drugega pri nas ne pali!

Jaz sem tudi že hotela odpret temo o trmi.

Se ubadamo z istimi problemi, kot pri vas. Zadnje čase je tako trmast, samo odkimuje z glavo. Jaz sem tudi že opupana in sem si rekla, da očitno ne znam oz. nisem zmožna vzgajat enega triletnega otroka. Dobro vem, da vse dobro razume in sliši.

Včeraj sva bila zunaj. Pride moj, mu hoče zavezat čevelj, on izmakne. Gre za njim, mu reče, naj počaka, da mu zaveže čevelj. On spet glavo v tal in odkimava. Hoče zavezat, zmakne nogo. Potem se je še zadrl (Aljaž) "ne", da mi je šlo kar čez ušesa.

Potem pa hočeš naredit tisto, kar si si zadal, v tem primeru zavezat čevelj, se pa tako dere, kot bi ga iz kože dajal.

Enako se je zgodilo pri umivanju zvečer. Kar naenkrat ni hotel odpreti ust. Prej vse ok, potem pa ga prime en "kukec" in trmari.

Jaz imam tega že počasi dovolj, sploh zato, ker se dere brez veze in to tako, da če bi kdo slišal, bi rekli, da ga mlatimo.

Ko ga dam v sobo in zaprem vrata, ga ne pustim iz sobe. Potem pa reče, da bo priden. To je zaekrat še najbolj učinkovito, ker potem je res mir.

Ne vem, mogoče je to grdo oz. nepravilno, ampak enostavno več ne vem. Moj takšnih izpadov še ni videl, ker ponavadi je bilo to vedno takrat, ko mojega ni bilo doam.

Imarcel, se opravičujem, če sem "vletela" v temo s svojimi problemi.

Očitno bo treba še veliko živcev pri obeh, da naučimo nekega reda naših mulčkov.

srki, otroci počasi prihajajo v obdobje, ko ugotavljajo, da so samostojne osebe, učijo se o sebi in svoji okolici in ta prva stvar, ki jo želijo postavit je seveda svoj položaj v družini... jaz sem mnenja, da vso njihovo trmarjenje ne izhaja iz tega, da želijo staršem res zagrenit življenje, ampak iz njihove nemoči in straha pred vsem novim, ki sem jim odpira... želi preizkusiti meje (žal, s tem tudi naše živce), kolikšna je njihova moč/volja, kaj vse lahko dosežejo...

saj ne rečem, da meni kdaj pa kdaj ne popustijo živci, zlasti, ko imam za sabo res dolg dan, mali pa se odloči, da mi ga bo še podaljšal  ampak res se trudim na vse to gledat z njegovega zornega kota... veliko mi je pomagalo tudi to, da sem prebrala kar nekaj člankov na to temo in kot opažam, je to "tipično trmarjenje 2-4 letnikov", potem pa se BAJE stvar umiri... kako bo pri nas ne vem - lahko da bom čez leto dni jaz tista, ki bom na RR jamrala in obupavala nad svojim otrokom in njegovo trmo, ampak zaesljivo vem, da bo tudi to obdobje 1x minilo in to mi je zaenkrat edina tolažba... treba je pač vozit in dneva v dan in se trudit po najboljših močeh...

skri, čez 20 let boš ugotovila, da imaš čudovitega otroka in samo to šteje!  

< Sporočilo je popravil bobek05 -- 23.2.2007 8:13:49 >

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Jaz bi na tvojem mestu vztrajala in ga ob neupoštevanju odpeljala domov. Enkrat bo že dojel.

ja, zgleda da je to "aktualno". tudi naša ma napad ipike, ki traja 1x dnevno po kake par minut. ne zaleže lepa beseda, božanje, pregovarjanje, nič. samo jok in kričanje. najina rešitev: peljema jo v sobo, pa ji rečema, da ko bo končala, lahko pride ven. tam se še kako minuto dere v postelji, pol pa vidi da ni nobenega uspeha,da je nihče ne diha, se pomiri in pride ven. pa je vse spet normalno naprej. saj bo minilo. samo kam posebej pa si trenutno ne upama z njo hehe....

Saj je res, kar si napisala, Bobek. S tem se v bistvu tudi jaz tolažim, da bo minilo. In res je, čudovitega otroka imam, to vem že sedaj. Včasih si pravim, kolikor si priden in vse znaš in doumeš, znaš biti ravno toliko tudi trmst. No, pa saj smo vsi trmasti po svoje, otroci pač to kažejo malo drugače.