Najprej naj povem, da nimam nič proti nobeni vzgoji, ker vem da ste tukaj imele enkrat pravo vojno, ampak res bi rada konkretne odgovore kot so npr. ko me špukne, mu povem da ne sme, ko me drugič mu povem odločno ne in konec, ko me tretjič in se zraven še reži- kaj naredite? Ko mala vgrizne, tako da manjka kos mesa in potem z svojim vapirskim pohodom nadajuje, točno vem, da se zaveda kaj dela, kaj bi konkretno v mojem primeru? Čisto resno sprašujem in bom vesela vseh predlogov.
eto kopiram kar to kaj sem sedaj napisala na blog:
danes je najprej mala ugriznila brateca in to tako, da je revček tako jokal,... Kar odgriznila mu je ne kos kože in potem je nekaj nisem ubogala jaz in je ugriznila mene, jo skregam in razložim da ne in konec in da se to ne dela in seveda me je še enkrat čavsnila, da me je kar cela roka pekla. To da je dobila dvakrat po riti ni bilo namensko, ampak bolj refleksno. Se pa je potem jokala kot da bi njo kdo ugriznil,... Ko bi jo vsaj bolelo. Sprašujem se kako dopovedati otroku če nič ne zaleže. Kako? in potrebovala bi konkreten odgovor, ne nekega moraliziranja.
Pri malemu smo se nekako navadili, ubogat zna, ko pa ne pa se pogovorimo nekako. Ravno prejšnji teden je dobil iz kleti zaboj z lego kockami, ker igrač ni pospravljal za sabo in jih ni imel niti namena. Sedaj pospravlja.
Seveda se trudiva, da vzgojiva otroka na ljubezniv način, pa da nista razvajena, ..... pa vse to, ampak se sprašujem kje je meja. Enkrat sem brala mislim da na ringaraji, da je razlika ali otroka vzgajaš ali kaznuješ, oziroma nekaj v tem smislu. Nekako nisem dojela tistega, ker torej jaz kaznujem otroka in sem mu sedaj naredila več škode kot koristi. Torej kaj narediti v primeru ko nič ne zaleže, poveš miljonkrat,... pa nič, potem moraš ga nekako postaviti na realna tla in ga potem v vsakem primeru kaznuješ, ker mu verjetno ne paše. Kaj pa vem o, ne razumem tega vsega. Jaz vzgajam po občutku in ne gledam na nobeno povezano starševstvo, nobeno kaj pa vem kaj je še vse. moje srce in moja ljubezen, ter seveda zdrava pamet mi dajata občutek za to kar je prav in kaj narobe. Sama sem otrok ločenih staršev, moje otroštvo je bilo vse prej kot kruto, ampak zato sem se tudi trdno odločila da se ne bom fizično znašala nad svojimi otroki. o.k. se zgodi kot danes, ampak to ne sme biti vzgoja. In seveda vzamem z veseljem kak nasvet od drugje in ga z veseljem uporabim.
Zdaj sem malo zatežila, ampak danes je verjetno tak dan
 
aja, pa še nekaj sem se spomnila, mali ima novo finto, začel je špukat. Nekako sva kar vredu z mojim reagirala in mislim da bo vredu, samo tak šok ravno en dan, ko pride babi na obisk pa jo on špukne. Saj ima včasih finte, npr. mu rečeš ne, pa se smeje, pa mu razlagaš pa nič. No kaj v takem primeru, je potem to kazen če ga pošljem v svojo sobo da razmisli kaj je naredil. Sem potem spet mimo vsekala???

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

Midva se tudi ubadava z enakim vprašanjem,kaj naresti ko nič ne zaleže in se ti otrok smeji v glavo?Bi bila zelo hvaležna kakšnega REALNEGA odgovora,ker jaz sem že čist obupana.
Mojca dobro da si to vprašala,jaz se kar nisem upala,ker sem slutila da ta pravega odgovora ne bo .

ne vem, koliko so vajini otroci stari in tudi ne vem, kaj bi zaleglo. lahko samo podam naš primer. mi imamo punčko, staro 16 mesecev. in tudi jaz zagovarjam vzgojo brez udarcev. in uspeva tako, da jo resno okregam. ve, kdaj mislim resno. če me udari (sicer ni ravno udarec, ker je bolj nežne sorte glede tega), jo okregam, in se mi mora "opravičiti" - me pobožati ali objeti ali dati lupčka. sama izbere način "opravičila". ali koga drugega. ko pa je prinesla grizenje domov sem pa tako odreagirala, da me je gledala kot da sem vesoljec. moja reakcija pa ni bila vpitje ali da sem besna, ampak bila sem dejansko presenečena in je s tem tudi kar odnehala. saj pravim, ni neko nasilno bitjece, čeprav se hitro razjezi in takrat bo letelo na vse okoli nje. in zdaj jo učimo, da če je jezna, naj se krega (ker zna pokazati kako je huda : "ti ti ti" in žuga s prstom) in naj ne tepe. se pravi, prav je, da izrazi svojo jezo, bes, karkoli, ne pa da kdo zato "dobi po piskru".

moram še pa to povedati, da je vse tole zatajilo pri plezanju na njen stol, kar je vse prej kot pa varno. ni bilo šans, da me uboga. je vzela kot igro in se mi smejala. zato sem jo odnesla s tega stola in ji nisem pustila tja. malo zatem - je bil eden prijatelj ob njej - jo je prav vzgojno vrglo s tega stola. se pravi, naredila si ni nič, prestrašila pa fejst. in to je zaleglo. ne leze več gor, samo sedi.

mala je stara 2, mali pa 3

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

če s pogovorom ne rešimo zadeve, gre pač na "ohlajanje" na kavč, seveda brez ninice, dokler se "ne strezni", potem pa sledi spet pogovor, zakaj se to ne dela....včasih pogovor traja zeeeelooooo dolgo

_____________________________

NE, ne grem več rodit....JASNO!?

kaj pa vem. meni tudi ni za moralizirati, kaj je vzgoja in kaj kaznovanje, ampak treba je otroku dopovedat, da nečesa ne sme! ker je to nekaj, kar nujno potrebuje v življenju - postavljanje mej, mu vzgojiti odgovornost. postaviti pravila. sama poznaš svoje otroke in boš sama najlažje ugotovila, kaj bo zaleglo, da bosta ubogala.
še en naš primer: ko je hčerka "klofnila" svojega atija, ki jo je imel v naročju, jo je odločno postavil na tla in šel stran od nje. ker ga enostavno obožuje, je bila takooo užaljena, da se je tako začela jokat, da se mi je paralo srce. in sem šla do nje in sem ji rekla, "ne smeš tepsti, pojdi do atija in se mu opraviči!" in  je vsa jokasta šla do njega in se mu vrgla v objem. se pravi, pri atiju bo zadostovalo že to, da gre stran od nje. če bo sploh še ponovila.

Ne vem, če bo tole kaj pomagalo, ker mora Mičica še kar nekajkrat spat, da bo stara tri...

Midva (poudarjam oba) sva zelo redko zelo stroga, res samo za tiste stvari, ki se nama zdijo nesprejemljive, kar je konkretno tudi takole "vampirsko"grizenje. Tako da čuti razliko v razpoloženju. Ker če nekaj prepoveduješ kar povprek in ves čas, se učinek zgubi.

Ampak ko sem resna, sem resna do konca. Resno govorim in resno mislim in do zdaj Mičica resno upošteva in še bolj resnobno gleda pa nekako ji je nerodno zraven. Če je to dobro ne vem, ne počne pa neželenih neumnosti. 

V tvojem konkretnem primeru bi še ponavljala to prepoved. Če se ne bi nič premaknilo, bi jo pa kar ugriznila nazaj. Upam, da imaš toliko občutka, da jo zaš ugrizniti ravo toliko, da zelo boli pa da še ni treba klicat urgence

so pa tudi otroci, ki delajo stvari zanalašč. npr. naš žiga. veliko bolj je poreden in se mu nič ne da dopovedati. še raje kaj ušpiči.

pomaga mož in njegov gromeči glas - ko res ve, da ni šans da bi bilo drugače. pomaga vztrajanje in vztrajanje, da se sčasoma nauči.

zadnjič smo bili v avtu. če hoče sok ga dobi. pa je dobil plastenko s cucljem - nekja časa pije, potem jo obrne ne glavo ni si zaliva nogavice (jaz vozim). potem reče - poliv. in ko jaz zagledam, da si zanalašč zaliva nogavice!!!!!!! seveda z urnim gibom najprej odstranim plastenko, potem pa v jezi, ker ga ne morem poslati stran itd. samo grmim za volanom in ga grdo gledam. kar precej sem ga okregala. čez par sekund pa on že mami.... pa sem ga spet grdo pogledala in okregala. jezna sem bila kot šus.

in je celo delovalo. ko smo se pripeljali na cilj, se mi je zdelo, da mu je res žal in tisti dan ni več nič ušpičil. tako, da zgleda res pomaga, da dojame jezo in da nečesa ne sme. kaj pa vem. jaz sem malo premila za njegov karakter. me bo še ornk okoli prinašal.


_____________________________

iz malega zraste veliko