Sploh ne vem kako naj začnem,
pred tednom sem vsa vesela na rr objavila novico, da sem po letih truda in v petem postopku končno zanosila.
Ker sem imela močne bolečine sem šla na UZ v 6. tednu, kjer sem videla lepo g. vrečko..............
Potem se pred dvema dnevoma dobila rjav izcedek, kar pa ni nujno da je kaj hudega in včeraj sem imela spet UZ, kjer PA NI BILO VIDETI NIČ..................kam je šlo....odmrlo............ kaj
No, na to pa res nisem bila pripravljena.
Zjutraj sem dala kri za beta HSG in v ponedeljek bom spet dala, da vidimo če raste.
Samo jaz ga imam danes v sedmem tednu samo45,86. Tako so mi rekli, jaz se na te številke ne spoznam. Samo najbrž je to premalo.
Krvavim ne in še vedno jemljem progesteron. Vse delam po zdravnikovih navodilih.
Samo jaz nisem iz kamna, kako naj to zdržim. A naj čakam,da začnem krvavet..................
Kaj naj nardim............. Komj diham, ker me duši. Trudim se mislit pozitivno. In v službi delam kot strojček, kot da je vse O.K.
A res mislijo da smo me trdne kot skale.
Zakaj je potrebno to mučenje s temi hormonskimi testi? A je še kaj upanja ?
Počutim se prazno, potem pa se mi  spet utrne iskrica upanja.
Hvala da ste preprale.
Gojska

Sploh ne vem, kaj naj ti napišem. 

Ne bom ti napisala, da te razumem, ker vem, da ti je tako hudo, da bi najraje izkričala vso svojo bolečino. Sama sem tudi "prebolela" missed abortion, vendar je to v primerjavi s tvojo situacijo kaplja v morje. Je pa to, o čemer pišeš ti, doživljala moja prijateljica. Šele 12. postopek (vstavljanja zarodkov/zamrznjenčkov) je bil uspešen. Tudi ona je imela vzpone in padce, tudi ona je po vsakem neuspelem postopku bila popolnoma na tleh, vendar je upala. Tistikrat, ko ji je končno uspelo, je šla 5. skozi celoten postopek. Rekla je: Ta je zadnji. V zadnjem postopku je "pridelala" najmanj jajčec (samo 3), vstavili so ji vse 3 in danes je ponosna mamica desetletne deklice.

Verjamem, da bo tudi vama uspelo. Vem, da ti je težko. Vendar te prosim, da ne obupaš, da zreš optimistično v prihodnost, saj vem, da ti bo prinesla nekaj lepega.

Gojska . Po tvojem opisu sodeč si jaz ne bi delala upov. Nivo hormona bodo verjetno spremljali, da vidijo, če lepo pada in če ni kje kaj ostalo.

Negotovost je nekaj najhujšega, res. Ko sem sama že en teden po malem krvavela in ko sem prišla v bolnico s svežo krvavitvijo, sem tam na hodniku zmogla eno samo misel: Če mora biti konec, naj bo čimprej, ker tega ne bom več zdržala. In mi zato ni prav nič odleglo, ko so mi povedali, da je plodek še tam in da mu utripa srček. Ko so se tri dni kasneje začeli iz mene trgati kosi in sem krvavela v potokih in ni bilo dvoma, kaj se je zgodilo - šele takrat mi je odleglo (po prvem šoku seveda). Pritisk je bil enostavno tako močan, da se mi je skoraj zmešalo - in ko je bilo vsega konec, mi je z duše padel velik kamen...

Iz srca ti želim vse dobro.

Zgodba,skoraj identična moji,le da se mi je to zgodilo v 9 tednu,in se je na žalost končalo z SS.

Tebi pa vseeno želim vse dobro!

Gojska -

Ker mi besede tokrat ne gredo...

Žal mi je, da to prestajaš. Nimam besed, s katerimi bi te potolažila. Vse dobro ti želim!

Hvala vam vsem, da mi stojite ob strani.
Teh zgodb je preveč.

Zdaj ko je vse še v meni ne morem mislit, da je mrtvo, za spraskat ven............
Pol sploh ne bi zdržala do torka, ko imam spet Reša.

Bomo videli, kaj bo. In vse bo treba preživet.
Vam sporočim.
hvala
gojska

res je teh zgodb veliko..preveč.
sama sem se počutila enako.. nisem mogla razmišljat, da je nekaj mrtvega v meni.. da ni več živo.
ko je bilo vse to za mano, sem si kar malo oddahnila. čeprav.. bolečina ostane.
močno stiskam pesti zate gojska.. da se vse dobro izteče. objem


_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Žal mi je zate ,kljub temu pa resnično upam v srečen konec.

No pri meni je bilo mal podobno.Noseča sem bila sedem tednov ko sem imela mal rjavega izcedka,ki je bil vedno bolj močen.Šla sem k d.Merlo-tu in na UZ je bilo videti g.vrečko,plodka pa ne.Upal je da je šlo za poznejšo zanositev.Dal mi je Progesteron in rekel naj strogo počivam.Vendar začela sem vedno bolj krvavet in prišlo je do SS.
Nato sem šla drug dan ponovno k njemu in na UZ je videl da sem se sama ščistla,tako da ni bilo potrebno da grem na čiščenje.
Danes je 5 dni od SS.Cel čas se sprašujem zakaj se mi je to zgodilo.Ali bi lahko kaj nardila da se mi to nebi zgodilo.
Doma imamo enega sončka,ampak vseeno je bila to huda izguba zame.
GOJSKA držim pesti zate,da se bo vse dobro izteklo.
Srečno

Včeraj je bilo vsega konec.
gojska

Žal mi je

Tudi jaz poznam ta občutek, ko je enkrat vsega konec. Jaz sem en teden po abraziji in vse še vedno prihaja za mano. Tri dni sem jokala, potem sem postala otopela, sedaj pa vegetiram in mi je čisto vseeno, če zunaj padajo koli dol ali kaj drugega. Vem, da bo nekoč vse minilo, živeti moram naprej, saj imam ob sebi dva otroka in čudovitega moža. Čas celi rane, drugega ne vem, kaj to naj napišem.

    gojska, yaris - ŽAL MI JE DA SE JE TUDI TI VAMA ZGODILO!!
 
Res je, teh zgodb je čedalje več in o tem se še vedno ne govori javno. Jaz sem mislila, da sem sama, ko se je meni zgodilo, ker sem morala na umetno prekinitev zaradi nepravilnosti ploda.

Potem ugotoviš, da nisi sam in da nas je mnogo preveč. Potem pa vsi pričakujejo, da se boš pobral kar takoj, da ne boš slabe volje, da je verjetno že prav, da se je to zgodilo, da boš imela nekoč še veliko otrok itd. Eni ljudje se te izogibajo kot, da si kužen, drugi te vljudnostno tolažijo z napačnimi besedami, prideš v službo in moraš delat takoj s tako paro kot si prej,...

Ampak zdržimo tudi to - zakaj? Po mojem zato, ker poslušamo okolico namesto, da bi si dovolile žalovati in pustile čustom na plan (večina, ki tega ni doživelo, bi mislilo da se nam je zmešalo). Recimo z mano nekaj ljudi sploh ne govori, nekateri me sprašujejo 'A bo? Si v redu?' In kaj rečem: 'Ja, bo.', ker če bom rekal, da nisem v redu, me bodo tolažili z besedami, ki jih nočem slišat (zgoraj naštete).

Prvič, ko se mi je zgodilo sem nekako vse skupaj potlačila, ko sem šla v službo sem se vrgla v delo. Sedaj drugič je pa udarlo še vse za nazaj. Bilo je tako, da sem mislila, da se mi bo zmešal - jokala sem kamorkoli sem šla (vlak, avtobus, služba, ...), kar tresla sem se in v prsih me je dušilo. Ker sem vidla, da tako ne gre sem šla k psihologu. Prvo, kar sem tam storila je bilo, da sem dala solzam prosto pot in da sem povedala kar dejansko čutim (do drugih nosečnic, do zdravnikov, do sebe,...).

Sedaj je bolje in počasi bo še boljše, toda pozabila ne bom nikoli. Besede ljudi, ki mi postavljajo razna vprašanja, ki me ignorirao, ki jih iz radovednosti zanima kako in kaj poskušam razumeti - saj ne vejo kako je, če tega nisi doživel, trudijo se, da bi me potolažili pa ne znajo,... No, za ene pa je bolj, da sploh ne dam komentarja, ker ne vem kam bi jih uvrstila (nevedne, neumne,..?)

p.s. kok sem se razpisala in dala čustvom prosto pot