Pozdravljene!

Veseli me, da se znamo in zmoremo pogovoriti tudi o tako boleči izkušnji kot je smrt oz. izguba otroka. Nihče nam naših sončkov ne more vrniti, vsaka žaluje na svoj način... se mi pa ob tem odpira vprašanje, kako so se z izgubo otroka soočili vaši partnerji, možje, fantje? Zdi se mi pomembno, da imamo vsak trenutek ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupamo, ki nas potolaži; pa vendar se mi zdi, da to izgubo doživljajo precej drugače od nas. Kakšne so vaše izkušnje? So jokali z vami? So bili čustveno močnejši - predvsem zaradi vas? So vam zaupali svoje strahove in (izgubljena) pričakovanja?

Vsem, ki smo doživeli izgubo naših sončkov, pošiljam topel pozdrav in , hkrati pa sem potolažena, saj vidim, da nas čuva veliiiiiko naših .

Skupaj smo močni.

Moj je žaloval skupaj z mano. OGROMNO sva se pogovarjala, jokala, objemala, tolažila, delala stvari v spomin najinemu sinku... Ravno zato sva si hitro opomogla in zdaj crkljamo naše mavrično dete

Tudi velika pika (takrat stara dobrih 5 let) je bila aktivno udeležena v žalovanju in nas je vse le še tisočkrat bolj povezalo. Našemu smo neizmerno hvaležni za vse, kar nam je dal. Ljubezen premaga vse - tudi bolečino.

Zelo, zelo lep stavek je napisala špelin@ ( ljubezen premaga vse - tudi bolečino / in res jo, če je prava ). Ne verjamem, da so moški čustveno kaj dosti močnejši ob takih trenutkih, morda malo manj pokažejo. Partnerja se takrat pač naslonita drug na drugega in se drug drugega tolažita, vzpodbujata .....

Vsak žaluje na svoj način.
Nekatere mamice lahko žalujejo ob svojem partnerju. Nekateri si stojijo ob strani ves čas, nekateri na začetku... zelo različno - kot sem že napisala: vsak na svoj način.
Velikokrat pa se zgodi, da kljub začetni skupni bolečini partner želi živeti naprej. Za marsikatero mamico pa je to prezgodaj. Včasih se žalujoča mati komaj privadi in sprejme bolečino medtem, ko partner želi, da nadaljujeta življenje. In lahko pride do nerazumevanja, do nepotrpežljivosti, do obsodb... pa vendar je tudi pri takšnih parih prisotna ljubezen.
Na srečanja prihaja veliko parov. Veliko očetov želi odgovore: "Zakaj se moja žena tako obnaša? Kaj naj naredim, nič ji ne paše..." in tudi obratno.
In žalovanje, sprejemanje smrti se razlikuje. Prihaja do nesoglasij, do nerazumevanja ... mamice doživljajo smrt otroka na drugačen način, očetje spet drugače.
Veliko je odvisno tudi kdaj je umrl otrok. Ali ga je očka videl, ga je pestoval, navezal stik z njim ... ?

Pomembno pri partnerskem odnosu je, da si partnerja pustita žalovati, si ne delita naukov ( kajti vsak je oseba zase) predvsem pa, da spoštujeta drug drugega.Ne potrebujeta razumeti in ne čutiti enako ob izgubi temveč si zaupati in se pogovarjati.

Je pa tudi res, da veliko parov, ki so imeli težave v partnerskem odnosu pred izgubo potrebujejo več časa, moči, da jim uspe.

In drage mamice in očetje, če niste imeli te sreče in podpore kot nekateri ... nič ni narobe - ne z vami, ne z vašim partnerjem. Vsak mora svojo pot žalovanja prehoditi sam. Lahko imaš okoli sebe: partnerja, sorodnike, prijatelje ... pa vendar - od nas samih je odvisno kako izgubo sprejeti, žalovati in se naučiti živeti z njo.
In veste, na koncu oz.na začetku nove poti vas čaka še toliko lepih trenutkov in mavričnih poti,zato le pogumno.

Petra*

Jaz osebno sem se zaprla vase.Dva tedna sploh nisem vedela zase in za okolico.Čeprav mi je mož stal ob strani,jokal z mano in ta velika hči bila v vsem soudeležena,lahko rečem,da je bilo to obdobje nekakšne megle,odsotnosti.Ko sem končno pršla k sebi in v bistvu me je mož primoral,da sem se soočila s težavami,žalovanjem in izgubo,sem šla med ljudi.Lahko rečem,da je bila to ena terapija zame.Lažje sem prebolevala izgubo,povedala sem vsem kar čutim,mogoče sem bila zoprna in sem še sedaj zoprna nekaterim,ko zmeraj govorim o izgubi mojga .Toda ne vem,mislim da je prav bilo tako in je še tako.Čutim,da moram biti takšna in ne smem kar nekako pozabiti,kot nekateri svetujejo.
Vsak drugače doživlja to bolečino.
en lp D.

Damjana, prav je,da si takšna kot si. Lepo si napisala, da čutiš, da moraš biti takšna.
Veš pa tudi, da pozabila nikoli ne boš. Otroka se ne da kar tako pozabiti.Ostanejo spomini, ki so boleči, manj boleči ... so pa spomini.
In kot si dejala: "Vsak drugače doživlja to bolečino." JA.Potrebno si je prisluhniti in si dovoliti izražati bolečino. Seveda tako,da ne škodimo sebi niti okolici.

Jaz pa na začetku, ko je Brina umrla nisem dojemala situacije.Tolažila sem vse okoli sebe in bila močna, pogumna pravzaprav sem se bolje držala kot moj partner.Nekaj tednov, mesecev ... potem pa je počilo.In začelo se je ... pa nikjer nikogar s podobno izkušnjo, nikjer nikogar, ki bi razumel mojo stisko ali mi vsaj povedal kako se žaluje, kaj je normalno, nobene literature, forumov itd... od moža sem zahtevala nemogoče.Da bi me razumel,da bi mi pomagal - pa niti sama nisem vedela kakšno pomoč si želim. Kar se mi je v danem trenutku zdelo prav, se mi je naslednji dan zrušilo v prah.Želela sem si ponovne zanositve.Takoj, zdaj ...samo, da bi smrt Brine potisnila nekam nazaj, proč...pa partner ni bil zato.In danes sem mu hvaležna, danes vem kako bi bilo narobe, če bi v tistem letu zanosila.Dal mi je vedeti, da je samo od mene odvisno kaj bom s to izkušnjo naredila, ali se bom borila, bom upala živeti naprej ...
   Danes tudi vem, da je stal ob strani.In me čakal.Čakal, ker ni vedel kako se mi naj približa, kaj naj reče ... jaz pa nisem imela ne volje, ne moči,da bi mu prišla nasproti...zato toliko bolje poznam bolečino, odnose v družini ob smrti otroka. Lahko bi rekla, da sem danes hvaležna za to izkušnjo.
Vem, da mu je bilo hudo in da je trpel - na svoj način.
   Tako sem se sprijaznila z izgubo in si v zavesti utrdila misel:" Pa saj imamo Brino. Živela je z nami in ob nas, pa čeprav ne dolgo."
In živi v naših srcih in mislih in risbicah njene sestrice, živi v spisih sina, ko mora opisati našo družino...
In potem je šlo na bolje. Pa včasih spet kriza in tako naprej...
Pa mi je uspelo - nam uspeva.
   In danes ?
Živimo in cenimo vsak trenutek, ki ga lahko skupaj preživimo in se zahvaljujemo naši Brini za življenje, pa čeprav kratko a tako bogato in polno modrosti.

Petra*

    Pogovarjal sem se z znancem ( če je že tema kako žalujejo očki ), ki je otroka izgubil pred cca desetimi leti v prometni nesreči - otrok je imel osem let, pogovarjala pa sva se ob njegovi selitvi v drug konec Slovenije, ko se je odločil tja prestaviti tudi posmrtne ostanke pokopanega otroka. Isto sem ga vprašal tisto ključno - kako preboliš? In odgovor je bil dobesedno takle - tega ne preboliš nikoli. Samo naučiš se živeti s tem, naučiš se da gre življenje dalje in na zunaj funkcioniraš normalno ( s časom ), misel in bolečina pa ostane v tebi. Sčasoma se tudi prenehaš spraševati zakaj se je to zgodilo ravno meni, kaj bi bilo drugače če otrok tistega dne ne bi šel na tekmovanje .... Včasih je huje, včasih malo manj, včasih je bolj na tleh mati otroka, včasih on. Si pa stojita ob strani, drug drugemu. Se pa tudi njemu zdi prav in dobro, da se lahko pogovarja o tem, in to že vseskozi. Da ne tlači bolečine vase.