Ko takole prebiram in poslušam v medijih, na forumih itd. teme, ki so vezane na problematiko šolstva, in ker imam tudi službeno priložnost spoznavati naš šolski sistem, me je iz dneva v dan bolj groza dne, ko bom morala svojega otroka spustiti v to mašinerijo. Mašinerijo zato, ker težko drugače sploh opišem naš šolski sistem in šolo kot tako, saj se mi zdi, da je šola vendarle nek mehanizem, ki deluje že tisočletja, se mora nenehno obnavljati in nadgrajevati, a ko enkrat začneš v bencinski motor točiti vodo, mora slej ko prej priti do točke KAPUT. In ja, meni se zdi, da je naš šol. sistem na tej skrajni točki. Da je šola izgubila vso tisto veličastnost, ki jo je kot ustanova nekoč imela.

Svojega otroka želim prepusti ustanovi, v katero bi imela brezmejno zaupanje, v sistem, za katerega bi vedela, da mi bo pomagal otroka vzgojiti v odgovorno, suvereno in avtonomno osebo. Tako zaupanje imam v vrtec kot ustanovo, čeprav me sem ter tja seveda kakšna stvar tudi tam moti, a se mi zdi, da večinoma izpolnjuje svoje poslanstvo in smoter.
Kaj pa šola? Ali je šola sploh še to, kar naj bi po svojem prvotnem namenu bila?

Torej, drage mamice, kako ve doživljate današnjo šolo? Predvsem tiste, ki imate že šolarje, in tiste, ki ste hkrati poklicno zavezane šoli in hkrati mama šolarja. In ve, ki vas, tako kot mene, šele čaka tale boj z mlini na veter?

Uf, necko, zdaj bom pa najbrž dolga. Kot mama si želim šolo v kateri:

- bodo mojemu otroku omogočili veliko intelektualnih "dražljajev" in to na tak način, ki je otrokom blizu (absolutno ne samo razlaga, amsolutno ne samo nekih seminarjev v tri dni, od katerih otrok ne odnese nič, absolutno nič projektov brez smisla), in na tak način, da zadovolji otrokove potrebe (ne matrat otrok s preveč in ponudit otroku več, kadar mu je osnova premalo in to ne glede na učni načrt)

- pod dober način poučevanja štejem tisti, ki vključuje vsa čutila, majhne skupine otrok vsaj včasih, (zakaj npr. nekdo predava o Avstraliji, namesto, da bi jim dokumentarec pokazal, ali zakaj npr. nekdo gre analizirat pesem, če je treba pesem občutit, samo tako jo bo otrok razumel in imel pesmi sploh rad, ali zakaj npr. nekdo ne razlaga zgodovine raje tako, da pogledajo kak zgodovinski film, preberejo knjigo o tistem času, konkretno o kakšnem življenju ljudi takrat, ...zakaj ne gredo pri glasbi večkrat na kakšen moderen koncert, ki bi otroke zanimal, namesto klasike v CD, zakaj ne spleza učitelj na mizo in zaigra leva pri biologiji v 4. razredu, pa še celo vlogo zraven, zakaj npr. pri matematiki ne povedo vedno dveh načinov reševanja nalog, amopak samo enega in morajo vsi po tistem kopitu delat, čeprav imajo otroci različne povezave v možganih, zakj npr. otroci ne smejo imeti računalnika v šoli, zakaj npr. pri fiziki ne delajo non stop poizkusov, zakaj se pri pouku ne zabavajo, ampak je vse skupaj muka, zakaj učitelji ne znajo predstavit snovi tako, da bi bila zanimiva, zakaj učitelj ne obrne teme, če situacija v razredu tako nanese, npr. obravnavajo Cankarja, pa nanese beseda na Prešerna...zakaj učitelj t5isti hip ne pove na pamet kakšne Prešernove pesmi in jih "začara" s pripovedovanjem, da dobijo ljubezen do tega....imam še milion idej, pa premalo prostora.....

- potem si želim, da bi učitelji znali delati z otroki, da bi jih znali usmerjati in razumeti njihovo drugačnost, dati vsakemu otroku tisto, kar on rabi,

- želim si, da bi učitelji premagali svoje predsodke in bi otrokom ukinili vse domače naloge, razen matematičnih
- želim si, da bi se učitelji držali učnega načrta ne tako kot pijanec plota in da ne bi obravnavali več, kot je predvideno in to še od otrok zahtevali
- želim si, da bi bilo z zakonom določeno, da morajo učitelji vsako spraševanje in pisanje testov napovedat vnaprej
- želim si, da bi ukinili 9-letko in da bi uvedli šolski sistem, ki je otrokom prijazen, vključno z učnim programom, ki bi bil ne tako natrpan. Zdaj se zaradi preveč snovi otroci nič ne naučijo dobro, doživljenjsko, vse samo za danes. Saj ne morejo drugače, ker imajo tako zelo preveč snovi in zučitelji je nimajo časa utrdit z njimi

Zdaj grem pa na drug list, ker me bo sicer dol vrglo.

Vse zgoraj napisano si želim tudi kot učitelj. Sicer mislim, da v veliki meri to izvajam, če ne se pa zelo trudim v tej smeri. Mogoče bi napisala še čustveno toplino. Ta mi je tudi važna, pa to, da se otrok počuti v šoli fajn, da je sproščen in s tem odprt za nove ideje, znanja. To mu hočem dati.

Kot učitelj si želim, da bi imela več možnosti za strokovna izobraževanja, saj sedaj pri polni zavesti trdim , da jih 70%, namenjenih nam, poneumlja, ne pa da bi nam kaj prineslo.

Zelo si želim, da starši ne bi tako zelo permisivno vzgajali svojih otrok, ker moram jaz zato v teh primerih sploh ozavestit otroke, da ni vse na tem svetu namenjeno le njim, za njih in da niso samo oni na svetu s pravicami. To mi je zelo naporno včasih.

Drugače si pa želim, da bi imela malo boljše pogoje za delo, mislim materialne, da mi ne bi bilo treba tričetrt učnih pripomočkov sami izdelat, da mi ne bi bilo treba kupit računalnik sami, pa vseh kartuš, papirja, da bi lahko delala v službi vse, kar je za popoldne, ne pa nosila službo domov, da bi lahko v miru nekaj skopirala za otroke, kar bi se mi zdelo, da bi jih veselilo in podobne malenkosti.

Zdaj se pa ne spomnim več kaj dosti.
Aja, vsekakor nižje normative za število otrok v razredu, vzgojiteljico v razred do konca 3. razreda in to za 4 ure na dan, pa dodatno strokovno pomoč za otroke, ki to rabijo, oz. spremljevalce za otroke, ki to rabijo.

Jst bom napisla pa tako:(učiteljice ne zamerit)želim šolo takšno,s čim manj zafustriranimi učitelji.Res je! Kar doživljam zadnje dve leti,je že preveč.Včeraj mi hči pride iz šole in pove,da je sošolka dobila nižjo oceno,zaradi bluze,ki jo je imela sošolka oblečeno.In to učiteljica pove na ves glas pred razredom .Otroci so kasneje povedali razredničarki,ampak nič se ni uredilo.To izživljanje nad otroci,meni gre kr orng na živce. Večina učeteljev rešuje probleme v šoli,namesto doma.
Pa brez zamere!
en lp D.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Jaz si zelim tako solo in predvsem ucitelje,ki bi pri nasih otrocih iskali znanje,ne pa neznanje in jih ze takoj na zacetku zatrli,zbili samozavest,zeljo do ucenja,spoznavanja nekaj novega,....

Lepo si to napisala Gina.Saj ne rečem, da so vsi učitelji slabi, ampak dobrih je pa res premalo.Všeč mi je tvoja ideja o reševanju nalog pri mat., o dokumentarcih itd.Tudi tale 9 mi ni preveč všeč-sve prehitro se za otroka konča otroštvo, a je treba še to uničit!Mislim, da je res nekaterim učiteljem hudo, ker morajo vse po sistemu delat, pa imajo mogoče super ideje. Kolikor vem, še svojih kopij kakšnih nalog oz. vaj ne smejo uporabit.Mogoče bi se ta 'svoboda'tudi poznala pri njihovem vselju do dela.Še preden sem sama imela angleščino v šoli sem hodila na tečaj in povem vam bilo je super. Ona je tko znala vse pripravit, da je bilo res zabavno, pa še veliko smo odnesli;preko igric in filmov, zanimivih knjig..V šoli pa nažalost čist druga zgodba.Upam, da boste ve in tudi sama, ko bo čas za šolo; naletele na čim več dobrih učiteljev.

Večino vsega kar je Gina napisala na prvem listu. Mislim pa, da bo preteklo še veliko let.
In čim manj tega kar je napisala anajmad. Tega je res veliko.
Želim si tudi, da bi učitelji nehali otroke predalčkat. Skoraj ne mine dan, da mi kateri od otrok ne pove za kak tak primer.
Naj povem :
Likovna vzgoja- otroci doma iz stopljenega voska naredijo okroglo šablono.
Učitelj jim pove naj  vanjo izdolbejo OBRAZ. Dva izmed učencev pa izdolbeta celega človeka. Učitelj prvega natuli, kaj je sploh poslušal,ocena 3. Pri drugem privilegiranem učencu pa je ocena seveda brez komentarja 5. 

Še dobro, da ni šlo za mojega otroka.

Gina, kar si napisala, si tudi jaz želim. Želim pa si tudi nekaj drugega. Glede na pogovore z dvema učiteljicama in tudi po raznih pogovorih s starši, ki imajo otroke različnih starosti, si pa želim, da se starši ne bi toliko vmešavali v šolski sistem. Mislim da je kar nekaj učiteljic zafrustriranih ali pa nezadovoljnih, ker "nič ne smejo" oz. so zelo ovirane pri samem pouku in izvajanja le-tega, ker se za vsako figo starš lahko vmeša, pa će je stvar objektvina ali ne. Kar pa po moje tako ali tako ni, ker smo skoraj vsi starši do svojih otrok preveč subjektivni.
Ena moja prijateljica-učiteljica je šla letos po lastni želji v PB, ker ni imela več živcev, ne z otroki, ampak z starši, ki so prihajali zaradi ocen in poskušali s "pogovori" ocene dvigovati, se vmešavali v sam način poučevanja. Pa si predstavljajte, kako naj učiteljica ugodi vsem staršem, pa še učnega programa bi se morala držati? Jo popolnoma razumem, ker ji je trenutno delo manj stresno.
Ne me napačno razumet-seveda je pomembno, da se starši udejstvujemo in sodelujemo s šolo, vendar morajo tudi tukaj obstajati neke meje, kajti strokovno podkovani nismo in bi takšne stvari morali prepustiti šoli. Sem mnenja, da starši vzgajamo, šola pa izobražuje in ne smemo pripisati negativni vedenjski vzorec otroka enostavno šoli, temveč najprej razščitstiti doma. Ni vsega kriva šola, družba, temveč se začne vse doma, v družini.
Sem zabluzila-ne mi zamerit
Pa še to-nisem učiteljica temveč starš, ki mu bodoče izobraževanje otroka dosti pomeni

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Upam, da bodo kmalu zasebne osnovne šole oz. šole s koncesijo.
Šola mora biti čista, lepo urejena.
Šola mora imeti jasna pravila, kjer je učitelj spoštovan kot strokovnjak in učenec kot enkratna osebnost.
Motijo me zaplankani UN, strokovno nesprejmljive zahteve (nič nalog pri pouku jezikov, prepovedano ocenjevanje narekov, dovoljene pravopisne napake pri veliki začetnici pri nacionalnih testih, kjer preverjajo le "razumevanje" ), pretirano poudarjanje otrok s posebnimi potrebami in zanemerjanje tistih, ki so normalni, pridni, povprečni ...
 

Včasih, ko preberem vaše pripombe nad učitelji, me kar strese. Resnično si ne znam predstavljat, da so nekateri izmed nas takšni. Očitno sem za na luno. V moji šoli imamo eno učiteljico, s katero so bili problemi, ampak drugače kakšnih večjih težav ni.

Sem pa ta teden doživela šok. Vsako leto se mi v razredu pojavi kakšen učenec, ki si domišlja, da mu je vse dovoljeno. Takrat se "zgrabiva" , pogovoriva in potem je vse ok. Otrok uboga. Da se razumemo, pod "zgrabiva" ne pomeni, da se stepeva (bog ne daj!!!), ali da se nad njim izživljam. Enostavno mu povem s strožjim glasom (ne s kričanjem) in pa mogoče s pet minutno kozjo molitvico, kaj se pri meni sme in kaj ne.

In potem je nekaj časa mir. Letos pa je prišel oče takšnega otroka v šolo, ker je slišal od nekega tretjega učenca, da njegovega sina sovražim!  O.k., tisti, ki me poznate, se temu lahko smejite. Tisti, ki me ne, se ne morete. V glavnem, s tem otrokom sva imela prvi dve uri v 5. razredu hude težave (ni ubogal, ni poslušal, govoril je vsepovprek, jezikal je nazaj...), po pogovoru pa se je za sto procentov spremenil. Sedel je na miru, sodeloval pri pouku, skupaj smo se smejali pri urah vsem šalam, ki so jih povedali bodisi oni ali pa jaz. Moj način je, da uporabljam veliko hvale, v bistvu otroke pohvalim že za vsako malenkost. Tudi da bi iskala neznanje, se mi ne zdi smiselno. Da bi ga pridobila na svojo stran, sem tega otroka kasneje hvalila mogoče celo malo več kot druge.

Potem pa to... Ko je razredničarka poslala tega starša k meni na govorilno uro, pa je rekel, da se z mano nima kaj za pogovarjat in da ne bo šel.

Torej, odprta sem za vse pripombe, jih upoštevam in tudi razumem, ne morem pa razumeti, da starši nočejo stopit do mene in se z MENOJ pogovoriti o govoricah, ki jih slišijo o njihovem otroku. 

Želim si starše, ki bi bolj redno hodili na govorilne ure. Tudi po pouku, če je potrebno, saj se mi zdi smiselno, da se vsak problem reši takoj, ko nastane.

Kar se pa tiče mojega otroka, pa si želim, da bi se devetletka začela s sedmimi leti...

Malo za šalo, malo zares: Več pravic za učitelje in manj pravic za dijake in njihove starše!

JA, sem učiteljica in še nimam otroka v šoli.

Gina, lepo si napisala in načeloma se strinjam s tabo, ampak se mi zdi, da so tvoje želje in pogledi precej iluzorni in na dolgi rok nerealni. Dejstvo je, da je delo na razredni stopnji lahko do neke mere tako, kot ga opisuješ, saj ima učitelj možnost spoznati učenca v celoti, njegove individualne lastnosti, potrebe in interese. Učitelj ima večjo možnost medpredmetnih povezav, ki temelji na njegovem lastnem delu, točno ve, kateri učenec ima pri kakšnem predmetu težave ali prednosti, in to lahko obrne tako sebi kot učencu v korist. Mlajši otroci so tudi veliko bolj vodljivi, navdušeni nad nečem novim, drugačnim. Učitelj zlahka shaja brez nalog, saj ima celoten pregled nad učenčevim siceršnjim udejstvovanjem v učnem procesu. Učenec lahko v vsakem trenutku in pri vsakem predmetu dobi povratno informacijo o svojem delu.
Zanimivo mi je predvsem to, da starši v večini primerov negodujejo nad opisnim ocenjevanjem v prvem razredu. Normalno je, da vsak človek želi dobiti povratno informacijo o svojem delu. In ocena JE taka informacija. Bolj sprotna je, večji vpogled v rezultate svojega dela ima človek.

Problem nastane na predmetni stopnji. Posamezni učitelj popolnoma zgubi pregled nad učenčevo učno celovitostjo, nad njegovimi sposobnostmi in individ. interesi. Povsem nasprotno pa se učenci prav v obdobju pubartete začnejo zavedati svoje individualnosti. Stvari, ki jih ne zanimajo, jih pač ne zanimajo, njihov svet se začne vrteti izključno egocentrično. Šele zdaj se začne popolnoma zavedati pomena besede "moje pravice", ki postanejo izključno njegove, in ne več pravice vseh otrok v razredu (kot jih razume na razredni stopnji). Svet zanj postane črno-bel, in kot takega ga bo predstavil tudi staršem. In ker naš šolski sistem tak način razmišljanja dopušča (učenec je car-učitelj le sluga pokorni), je žal lahko črno-bel tudi rezultat po končani osnovni šoli.

Na tem mestu pa bi se popolnoma strinjala z Marogico, anonimnim in Skabi. V delo učitelja se začnejo vtikati vsi tisti, ki niti najmanj niso pristojni, da sodijo o strokovnosti, le učitelj kot strokovnjak na svojem področju, ne sme soditi in presojati o ničemer. Odvzete so mu vse realne možnosti, da bi učence po svojih lastni presoji poučeval in jim vračal povratne informacije. Napovedano preverjanje znanja, točno določeno število ustnih in pisnih ocen, nobenih nalog, nič zvezkov (HALO!!!!??? biti pri uri slovenščine brez zvezka). Starši morajo soglašati z nivojem pouka, ki ga obiskuje njihov otrok, čeprav vemo, kako radi starši precenjujemo sposobnosti lastnih otrok.
Učenci na ta način izgubijo tisto, kar najbolj potrebujejo - povratno informacijo o svojem delu in znanju. delati nekaj samo zato, da se dela, le za košček tega pa bo dobil oceno - čista utopija, da bodo učenci sploh še resno jemali predmet kot tak, učitelja in snov nasploh. Njim so važni trenutni rezultati, nagrada ali kazen, nič drugega. Konec koncev tudi večina odraslih danes nič ne naredi zastonj in iz ljubega veselja, kako lahko potem kaj takega pričakujemo od pubartetnikov.
Motivacija, zanimivo podajanje snovi ... ja, metoda je uspešna, ampak spet samo za tiste učence, ki jih stvar že apriori zanima. Za vse ostale to še vedno ostaja presežek. Ker oni tega ne potrebujejo do tistega momenta, ko jim ni  črno na belem napisano: "Vidiš, za tole 1/2/3/4/5 je bilo vse to potrebno."
In potem skušaš popestriti suhoparno podajanje snovi z ogledom odlomka filma (po učnem načrtu, kakopak, drugače ne smeš!!!) in namesto, tega, da bi npr. Romea in Julijo na ta način učencem približal, cel čas poslušaš neokusne komentarje in hihitanje s hormoni nabitih najstnikov, ki jim je bolj pomembno, kako se igralca poljubljata kot podnapisi, torej globina te lepe ljubezenske zgodbe. In te kot ljubitelja književnosti vse mine, kako lahko nekaj tako lepega in plemenitega zgubi ves čar. In točno veš, da bodo čez dan ali dva morda le trije učenci znali napisati preprosto obnovo te zgodbe - in to tik pred vstopom v gimnazijo.

Za svojega otroka si želim predvsem, da ne bi zapustil OŠ kot nepismen prepotenten najstnik, ki misli, da se svet vrti zaradi njega, ampak si želim, da bi znal napisati vsaj 10 stavkov, ki bi imeli rep in glavo. Pa zaradi mene, če mora zato vseh devet let svojega šolanja doma popoldan napisati brezvezno obnovo tistega, kar so jemali v šoli.
Prav zaradi tega v učiteljih ne vidim potencialnega naravnega sovražnika svojega otroka, ampak naravnega prijatelja, ki mu bo znal včasih tudi na kakšen ne najbolj prijeten način pokazati, da življenje ni potica.

Marogica, se strinjam s teboj in JA sem učiteljica.

Uf, nejcko, tokrat pa mogoče malo drugače razmišljam kot ti, ali tudi ne, boš sama presodila. Najbrž nisem bila dovolj natančna in nisem začela od začetka.

Kot prvo mislim, da je učni načrt tak kot je totalno zgrešen. Zakaj hudiča moramo otroke v OŠ mučiti z Romeom in Julijo, ki sta tričetrt odraslim ljudem zoprna. Ali pa s Krjavlom, oz. Jurčičem, ki je širokim množicam neberljiv in tako naprej. Cankar je bil totalno dolgočasen (oprosti, ampak menim, da večini Slovencev....če pa kdo meni, da je fajn, pa to sledi večinoma iz mnenja strokovnjakov, da pa bi v resnici komu bil tako prelestno dober...kaj pa vem...), četudi je imel za tiste čase napredne misli.
Jaz bi otrokom najprej predstavila tisto, kar njih zanima. In šele tedaj, ko bi otroci lahko v nulo razumeli tisto, kar je njim fajn, bi lahko obstajala možnost, da bi bili odprti za Cankarja, Shakespeara in podobne v višavah živeče ljudi. V tem času bi tudi dozoreli za to. Tako ap jih trpamo z množico nesmislov, za katere niso v pravi starostni stopnji...
Če grem naprej. A veš zakaj imam jaz rada poezijo? Ker je moja mami vedno na pamet pripovedovala pesmi, če ne mi jih je pa ful doživeto brala pred spanjem. Jaz v vsaki pesmi vidim pravljico, zgodbo. In ne boš verjela, tudi v pesmi, ki je uglasbena, iščem isto + muziko doživljam, seveda. Ampak kako je sploh do tega prišlo in zakaj pri ostalih otrocih ne pride do tega? Jaz mislim, da jim nismo dosti tistega, kar jim je v poeziji blizu predstavili, in zdaj postavljamo pred njih Krst pri Savici in podobne dolgosti. A veš, da mene nič ne briga UN, ko gre za pesmi. Vedno, ko me prime, jim kakšno pesem na pamet povem. Pa nikoli kot lajno. Če je zame to zgodba, mora biti tudi za njih. In jo tako povem in oni čutijo mojo energijo. Včasih jim pa kakšno preberem kar tako vmes. Včasih preberem enemu samemu, če ravno poleg mene sedi, med odmorom. Obema je fajn.

Pa TV. Pri nas imamo TV, ne enega, veliko njih. In do enega vedno lahko pridem. A je važno, kolikokrat piše v UN, da to moraš naredit? Kaj pa potem, če večkrat dosežeš ta cilj? Saj ga lahko združiš z drugim, ki bo ob tem ravno tako dosežen. Če me tako piči, grem gledat TV, naprimer lutkovno igrico ali plesno ali karkoli pač že.... nekaj takega, kar jaz težje dosežem sama, kot z medijem, pa da si otroci zapomnijo, da doživljajo, da ostane v njih, da ni nekaj za napiflat.

Grem na drug list...

Potem je pa naslednja stvar: motivacija. Motivacija ni nekaj, kar se da prijet, ampak je energija, ki jo oddajaš. Seveda ne zanima vseh otrok enako, pride celo kakšen dan, ko nikogar nič ne zanima. A veš kaj jaz takrat naredim, rečem, da je brez smisla nekaj na silo delat, in se ustavimo, delamo nekaj čisto drugega, kar jih tisti dan veseli. Meni je resnično tukaj lažje, ker če ne morejo razmišljati npr. iz katere strani gledajo predmet in kaj se bo z njim zgodilo in take stvari, se gremo gibalne igrice, če tisto ni ok, pojemo ali slikamo ali oblikujemo, če jim to ne paše, pa morda hočejo risat forme ali pa se igrajo igre vlog, ali telefonirajo in se navajajo na vljudnost pri pogovoru....milion možnosti, če dobro poznaš UN. Ampak po moje imaš ti še vedno možnost tudi stvar obrnit, ko jim nič ne gre, na kaj drugega, kar jih tisti dan zanima. Teenagerji čudno gledajo, ko jim govoriš pesmi, ampak čez čas se navadijo na čudaštvo učiteljice, pa še všeč jim rata, samo bat se jih ne smeš.

Po drugi strani se pa jaz še nečesa močno zavedam. Ni nujno, da vsi pri vseh predmetih enako mnogo znamo. Če nekoga sl nič ne veseli, kaj pa potem, bo pač dosegel en minimum, da bo splošno izobražen v tioliko, da bo znal napisat en dopis, pa prošnjo za službo, pa take reči...saj ni nujno, da vse ve o književnosti. Ta ni tako zelo pomembna v nekem določenem trenutku življenja. Tistemu, ki ga pa zelo zanima, pa vendarle moraš ponudit več, ne more ta stagnirat zaradi tistega, ki ga bolj zanima mehanika ali umetnost, kot sl. To je umetnost poučevanja in to moraš najti. Jaz še vedno zahtevam od tistih, ki jih nič ne zanima, da naredijo minimum, pa hočem, da pustijo drugim, ki jih nekaj več zanima svobodo in možnost do tega. Zato jih medtem zaposlim tako, da so srečni, ker delajo nekaj takega, kar njim paše, pa vendarle do določene mere vodeno. Če pa ima otrok težave, potem pa me sploh rabi, ker ni stvar v nezanimanju, ampak v strahu. Takrat pa mu moram stvar sploh predstavit na vsaj 3 različne načine, ker tisti eden prvi, ni bil ok, po njem se ne znajde, rabi drug model. Saj res zgleda komplicirano in da veliko časa porabiš, pa sploh ni, je le stvar5 organizacije. A vidiš, zato sem sitna, če so nestrpni en do drugega in če samo vsak zase zahteva svobodo, drugi naj se pa j....po njegovem - to sem mislila s permisivno vzgojo, ki dela škodo - pa tudi ti si na isto mislila najbrž, nejcko, kot sem razumela.

Naloge. Vidiš, če bi bil UN tak, kot je treba, bi bil prilagojen otrokom. Če bi upoštevali pri učnem načrtu, da je namenjen otrokom, da se otroci morajo osnov zelo dobro naučit, bi v učnem načrtu pu8stili dovolj prostora, časa za utrjevanje le tega. Takrat ne bi bilo potrebnih nobenih nalog. Da je temu tako, lahko vsak učitelj prilagodi svoj letni delovni načrt. Če temu ni tako, kako to, da niste tega povedale na vseh srečanjih z ministrstvom in zavodom za šolstvo. Vsi ste trdili, da ni nič narobe, da je vse ok, le nekaj nas je na glas kričalo, da tako ne gre, da je UN zgrešen, preobsežen. 90% učiteljev, na čelu z Gabrom in libberalno demokracijo, pa je trdilo, da je v kvantiteti znanje, da več ko bo v UN, več bodo znali. Jaz sem hodila po okroglih mizah, težila od leta 93 da ni ok, da ne bo šlo, da je narobe zastavljeno, pa sem tulila v luft. Zdaj pa pravim, kar ste hoteli, pojejte. Če reče ministrstvo brez nalog, bodite take face, pa izpeljite vse, kar je v un brez nalog. Tako so vsi trdili, da je dovolj časa za vse, da ni preobširno, ni to na mojem zeljniku zraslo, jaz sem ves čas trdila obratno.

Grem na nov list...

Napovedano ocenjevanje: povsem logično je, da so otroci preobremenjeni v 9-letki. Povsem logično je, da ne morejo vsak dan vsega znat, če nočeš, da bi pregoreli. Pa še nekaj je najbolj bistvenega - če si hočeš nekaj zapomnit, ni to v kvantiteti ponavljanega, ampak v tem, kako globoko ti tisto stvar razumeš. Če razumeš, boš znal, če ne razumeš, lahko ponavljaš vsak dan, pa boš znal samo naslednji dan. Zato je vseeno, ali se naučiš 1x, ali vsak dan sproti, le da je to zadnje popolno zabijanje, zapravljanje časa. V bistuv je to, da sprašujejo nenapovedano odraz neinteligence, zastarelega razmišljanja o kvantiteti namesto kvaliteti. Če bi držalo, da se mora človek vsak dan učit, da bi kaj znal, potem bi od vsakega faksa človek odnesel zelo malo ali nič. Saj se vendarle vsi učijo tam kampanjsko, a ne. Torej je vendarle nekaj ostalo v glavah raznih inženirjev in doktorjev, če vendarle kaj več od srednješolskega znanja premorejo, čeprav so se učili kampanjsko, a ne. Jaz menim, da edino za tiste otroke, ki so podpovprečni, ta sistem malo pomaga, ker si vsaj na kratki rok kaj zapomnijo, za oceno, ki itak ni pokazatelj realnega znanja.

Ocene. Če bi bilo po moje, ocen ne bi bilo. Ali pa vsaj številčnih. Vendar je to res utopična želja, ker ljudje so še vedno preveč zakompleksani, da bi lahko živeli brez primerjanja. A veš, da jaz letos sploh prebrala nisem opisne ocene od moje Lane. Jaz vem, kaj zna in čisto vseeno mi je, kaj mislijo drugi. Važno mi je, da moj deklič razmišlja zdravo in ponosna sem na njeno samostojnost in srkanje znanja, ne rabim zato spričevala. Pri ocenah skoraj ne moreš spregledat, ker je tako kratko spričevalo. In ocene človeka onesposobijo včasih. Ali pa ven potegne še več. Ampak v vsakem primeru povzročajo stres. Stres pa je zaviralec vse sproščenosti, odprtosti do znanja. Zato otroci v prvih razredih radi hodijo v šolo, ne čutijo stresa in radi se učijo, lahko jih je motivirat, ne le zaradi razvojne stopnje, tudi zaradi manj stresa.
Ampak jaz tega ne bom dočakala - šole brez ocen, še take s samimi opisnimi, ki so vendarle nekako bolj koriste, saj vsaj učitelj točno ve za vsakega otroka, točno kaj ga je naučil in kaj ga še mora. Ne zadovolji se s tem, da reče, to zna, to ne zna, ampak je zame samo tako, da se pri opisni oceni jaz bolj zavedam, kaj bi hotela nekoga še naučit in se jaz bolj potrudim, da mu tisto predstavim še na 5 načinov. Vse je v ljubezni. Če otroku daš dovolj dražljajev, če si ljubeč, če se poglobiš vanj in ogromno daješ - ampak zanimivega, če pogruntaš, kaj on rabi, potem imaš vso pravico zahtevat, da je tudi otrok do tebe kulturen in da ne povzroča nasilja nad komerkoli. Tako jaz to gledam. In potem ne rabiš ocen, ampak hudiča, kje je taka šola....ščijem proti vetru.... Ampak v tem primeru ni potrebna povratna informacija, ker jo vsak dan sproti dobiva. Potrebna je le zaradi človeškega ega: jaz sem boljši kot ti, ti se ne znaš piflat, ti ne razumeš....BREZ VEZE, jaz ne potrebujem tega. Tako se otroci naučijo primerjati, tekmovati, namesto sodelovati. In potem se sprašujemo, zakaj se tepejo po hodnikih. In če se nekdo počuti zelo neuspešnega, je logično, da ne more normalno sprejemat vsega skupaj in še bolj, da ne more biti odprt do novih idej, motiviran za "Cankarja". Štekaš?!
In ne, nikakor ne delamo ničesar zastonj, od tega moramo nekaj imet, naš ego to hoče. Če ne bi bilo ocen, bi bila merila drugačna. Če nekaj znam, nekaj lahko dobim s tem, če drugega ne, uživam, to je nagrada. Uživam, ko gledam dokumentarec o Avstraliji, uživam, ko poslušam pesem, uživam, ko lahko nekomu pomagam, ker sam poznam več poti do cilja, uživam, ker sem v dobrih odnosih drug z drugim, uživam, ker imam prijatelje, uživam, ker hodim v šolo. Fajn je. No, to je najbrž res iluzija za dandanes, ampak jaz tako to vidim.

Ne jezi se, nejcko, če sem napisala zelo odkrito, na nenapovedano spraševanje se daleč najbolj jezim. Jezim se na učiteljico mojega sina, ki je dan po tem, ko sem ji to povedala, nenapovedano vprašala ravno njega. Komleksi, kompleksi, kompleksi....ja, jaz se to vedno grem z učitelji in se bom šla, pa me nič ne briga, če ga vsak dan vprašajo, jaz vem, da zna. In tudi če ne zna, mi je vseeno, kadar ga ne zanima,  se bom šla še vedno skregat v šolo zaradi neinteligence, predvsem pa strahu učiteljev pred tem, kako obvladati starše. In če to počnejo preko otroka, je odraz strahu še večji. V mojih očeh padejo daleč daleč, globoko globoko, nekam tja pod zemljo, kjer ne sije sonce. Treba jim je pomagat, samo da jaz ne vam kako. Ker v osnovi je treba zmanjšat komplekse ljudi. Ti so povzročitelji večine slabega na zemlji. Vzrok: primerjanje, pomanjkanje ljubezni, nespoštovanje samega sebe.....

Najbrž sem za na luno.

Jaz imam že precej izkušenj, takšnih in drugačnih tako iz osnovne šole, kot iz srednje. Vsak si želi dobre šole in pravičnih učiteljev, vendar žal niso vsi
takšni. So učitelji, ki se zelo zavzamejo za svoje učence in se trudijo za dober uspeh; skratka želijo Naučiti otroke. So pa drugi, ki hodijo zgolj v službo. Sama imam dve hčeri, ki sta zelo različni. Starejša je imela vedno probleme v šoli in je bila med povprečnimi učenci ali celo nižje. Mlajša pa je njeno nasprotje in je med najboljšimi. Na žalost pa ima velike probleme, ker jo vse učiteljice primerjajo s svojo sestro in se mora zaradi tega še bolj potrjevati in dokazovati, da ji za šolo ni vseeno.
Ker nisem starš, ki bi samo zagovarjal svojega otroka in šimfala sistem oz. učitelje za neuspeh svojega otroka nisme verjela svojemu otroku, da ji velikokrat delajo krivice pri ocenah. Zaradi tega, ker se ja tako počutila ni rada hodila v šolo, ni marala učiteljev in s tem so bile ocene slabe. Začaran krog . Seveda sem si želela, da bi lahko odšla na kakšno dobro srednjo šolo, vendar kaj ko je tukaj pomemben uspeh in spraševala sem se o njeni realni sposobnosti. Kljub vsemu sem verjela vanjo in Upisali smo jo na dokaj zahtevno srednjo šolo. Ker se je v njej dobro počutila, ker so bili učitelji pošteni do vseh je izdelala prvi letnik dosti boiljše kot smo sploh lahko sanjali.  Takole potem vidiš kako pomembno je, da se otrok v šoli počuti dobro, da se ne počuti odrinjenega, zapostavljenega in da imajo učitelji do vseh ista merila. Vendar žal je in bo vedno tako, da bodo imeli ene rajši kot druge in s tem jim dali lažjo pot za naprej. Kako pa bodo furali naprej v srednji šoli je pa že druga pesem

_____________________________

Lp

**Kdor hoče, najde pot. Kdor noče, najde izgovor.**

Tesa,res je tako v današnjih šolah.Želim pa si,da bi bilo tako,kot je napisala Gina.

Oj, Gina, da ne boš mislila, da se jezim zaradi tvoje iskrenosti, daleč od tega. Saj pravim, da se z večino, kar si napisala strinjam. Tudi jaz bi bila srečna, če bi bila šola takšna, kot jo opisuješ. Ampak žal smo daleč od tega in ja, kriv je šolski sistem, kar sem izrecno poudarila v svojem prvem postu. In ne, jaz se nisem strinjala z njim, ker sem bila takrat še idealističen študent in sem bila prepričana, da se odločam za najlepši poklic, kar jih je.
Tudi sama sem sanjala o tem, kako bom otrokom recitirala pesmi,  v vsakem  lit. delu odkrivala tisto, kar bi jih pritegnilo, jim pokazala, da književnost ni samo dolgočasno branje, ampak da v njej lahko tudi matematik najde kaj zase, skratka - iluzije, iluzije.
Pa sem padla kot na luno. V roke so mi porinili DZ in mi vsakotedensko naložijo naloge, ki jih moramo z učenci narediti, ker moram iti všric s še dvema sodelavkama. Bog ne daj, da kaj po svoje, še datum preverjanja znanja mi določijo drugi.
In tako grem kot fijakarski konj, ne levo ne desno, proti cilju, ki mi ni znan. In mi gre na jok, ker neka založba dela idiota iz mene in otrok, ker imam občutek, da se bom zadušila, ker karkoli želim narediti, naletim na - tega ne smeš, onega niti pod razno ... ne sekiraj se, sprijazni se ....

Napovedano/nenapovedano preverjanje znanja - sama se strinjam z obema načinoma. Če je pač napovedano, naj se pričakuje neko realno znanje snovi, pri nenapovedanem pa bi si sama vzela pravico preverjana učenčeve kreativnosti in uporabnosti snovi, ki ne bi bila nujno v nulo predelana. Bi pa s tem učence naučila, da obstajajo v življenju nepredvidljive stvari, ob katerih se bodo mogli zanesti samo nase in na svojo lastno pamet. In sem za ocene, pa ne zaradi ocen samih, ampak ker se zavedam, da en tinajstletnik, pa je lahko še tako brihtna buča, ne bo naredil ničesar iz lastnega veselja za šolo. Na tej trditvi pa vztrajam, čeprav bi se med 100-timi učenci morda res našel kakšen, ki bi mojo trditev mogoče spodbijal. Način brez ocen bi se morda v šolah obnesel pred 50-imi leti, ne pa danes, Gina.


Hja, ampak jaz še tega ne smem, spraševati namreč - ne napovedano ne nenapovedano. Edina stvar, s katero preverjam otrokovo govorno sposobnost je triminutni govorni nastop.

Pa dobro, jaz zase vem, da se bom izkopala ven iz takega šolstva, slej ko prej, hudo mi je le, da bom vanj primorana poslati svoja otroka.

Mene pa samo nekaj zanima: koliko so v prednosti šole na podeđelju oziroma otroci, ki te šole obiskujejo?
Poznam mamico, ki se je z družino iz Kranja preselila v bližnjo drugo občino, ki je ne dolgo nazaj bila še vas. In pravi, kako da je na šoli super. Otrok je sicer v prvem razredu, ampak napram tej, v katero bi hodil, če se ne bi preselili, sta šoli kot noč in dan. Tu, v Kranju, je mašinerija, tam pa osebna, otroku res prijazna šola. Morda se bomo morali vsi preseliti na podeželja.
Pa še nekaj mi je odalo na pamet ob tem, ko, Nejcko, razlagaš, kako ti je grozno poslušati tsite komentarje najstnikov ob ogledu Romea in Julije. Spomnim se, kako je Jonas v nekli oddaji pred leti najstnikom razložil vsebino Hamleta. Res izvrstno za motivacijo s hormoni nabutanega nastnika. Tisti vsebini, podani v desetih minutah, bi resnično vsak najstnik prisluhnil, se ob njej neznansko zabaval, zraven pa točno vedel, za kaj se je v zgodbi šlo. Treba se je znati vživeti v njihov svet. Tega jaz ne bi bila sposobna, morda pa kdo je. In tisti učitelj je najbrž dober. Če je zraven seveda še avtoritativen. Vsaj jaz se enega takega dobro spomnim, in  ne boste verjele, kdo je to bil ... Sploh ne upam povedat.

Splišni, ja, res mi je grozno poslušati take komentarje, ampak ne zaradi komentarjev samih. Kot je napisala Gina, taka lit. dela ne sodijo v OŠ, ker je efekt isti, kot če bi jim razlagal kvantno fiziko ali mikrobiologijo - ob snovi se čisto lahko zabavajo, jasno jim ni pa nič. Na tak način se določena lit. dela povsem razvrednotijo.
Ne bom pozabila besed Svetlane Makarovič, da zanjo osebno ni nobena čast, da so njene pesmi v učbenikih, ampak da osebno to razume kot masaker njene poezije. In točno to se v resnici zgodi.

Mogoče je prva triada devetletke še dobro zastavlejna, potem pa se sistem začenja delati norca iz vseh - učiteljev in učencev. In tukaj jaz vidim največji problem.

Zdaj pa končno izpljuni, kdo je ta super truper učitelj, ki si ga omenila, pa ga nočeš razkrit. Kar razkrij ga.