A ste bili ful problematični? Al ste šli čez to fazo dokaj 'normalno'? Kako ste doživljali svoje starše? So vam bili v oporo in ste se (dokaj) dobro razumeli ali ste se večinoma prepirali z njimi? Kaj ste najbolj pogrešali v vašem odnosu s starši v tem obdobju? Kaj vam je bilo najbolj všeč (kaj so po vašem mnenju delali dobro)? Imate lepe spomine na svoja najstniška leta?

Jaz nisem bla dosti problematična. le za šolo prelena. Drugače sem se držala ure prihoda domov, ker mi je oče obljubil, da me bo še dlje pustil, če se bom ure držala in me je res.Itak sem pa prišla domov najkasneje do trej zjutraj ( ko sem bla stara 16, 17 let.)

drugače sem bla precej zaprta med puberteto, sem pa zato sedaj čisto nasprotje tega.
aja z mamo sva se edino kregali glede mojega stila oblačenja. njej ni ustrezal in neprestano mi je težila, da naj dam karo srajce v hlače. jaz pa sem težila nazaj, da bom pol kot kmetavzar. tata mi je pa svoje Bulerje še od JNA dal, ki ima majno nogo, so mi ble pa vseeno za par številk prevelike, ma ni blo važno.

< Sporočilo je popravil blaža -- 9.8.2009 19:36:10 >

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Obupna
Spomine mam pa lepe , no....zihr lepše k moja mami

Nisem bila problematična, nikoli ni blo neke panike...
Sem ga pa fino prežurala od 19. leta naprej, sem si dala duška , ampak nikoli bi bilo nobenih problemov.
V 3. letniku sem bla  punker, čisto in totalni panks, kratke črne lase, raztrgane kavbojke, razvlečene majice, pa Sex Pistols v diskman-u ...to je šlo mami mal na živce ampk se je potem navadla in ko me je faza minila, se me prav ni mogla navadt .
Malo smo ga pili, kerj pokadili...fajn je blo no



_____________________________

You know you`re awesome when people you don`t even know hate you.

Moja najstniška leta niso bila glih krasna ,za puberteto ni bilo časa,ker me je mama namesto v šolo nagnala v službo in mi vsako plačo pobrala zase!Če sem hotela ven mi je denar dala babica ali prijarteljice študentke!In vam povem ,da v svojem življenju opčutim eno veliko praznino nekaj mi manjka,srednja šola in vse kar pride zraven!Z mojo mamo smo bile glih kontra ona je hotela biti moderna mama,jaz sem bila staromodna!Že pri 15 letih je želela da bi imela fanta jaz pa ne ,itn.

Stara sem 30 imam svojo družino in sedaj mi je lepo,mama mi še gdaj opčasno pokvari dan,ampak se več ne sekiram,izborila sem si življenje,mogoče ne takšno kot sem si v najstniških letih želela ,sem pa srečna zaradih drugih stvari!Mojega zlatega moža in dveh sončkov,zdaj načrtujeva tretjega in upam ,da nam uspe!

Tudi vsem vam želim lepo življenje in upam da ste mlada leta iskoristile in uživale seveda po pameti!

Sem imela lepo otroštvo ... financ ni bilo, je bilo pa vsega drugega dovolj. Nisem bila problematična, v šoli odličnjakinja, po moje sem bila mal peveč ubogljiva in bojazljiva ... mami je kasneje rekla, da ni vedela, kaj je to puberteta, dokler moj mlajši brat ni vanjo prišel  ... zdej če pomislim nazaj, bi kvečjemu kako lumparijo več naredila pa več bi šla ven ... sam s tem bi pa pomoje tut 100% zaupanje staršev zgubila.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem bila tudi bolj mirna,sramežljiva,tako da starša z mano nista imela problemov.Pogrešala pa sem več resnih pogovorov z mamo,vendar ji ne zamerim,ker vem da ni bilo časa(služba,gradnja,vikend...).Jo pa občudujem,še zdaj,njeno mirnost,preudarnost,nikoli povzdigjeni glas....Želim si da bi ji bila v tem podobna pri vzgoji,marsikaj pa bi rada v vzgoji tudi nadgradila.Upam da mi vsaj približno uspe. Oče je bil bolj strog,večkrat krivičen,veliko od doma,veliko fizično delal,bil posledično vedno siten,razdražen.Z njim sem se tudi večkrat kregala.Danes ga kljub marsikakšnim slabim spominom spoštujem.

Nora leta!!  Sem bla bolj med "zdivjanimi". Z starši sem se takrat kar štekala, to pa zato, ker mi niso nekih prevelkih omejitev postavljali, če mi je šlo v šoli dobro. Dost sem prešpricala, a se to ni poznalo pri ocenah. Ven se hodila vsak vikend, ponavadi do jutranjih ur. Pome je ponavad prišla mami, tak da je vedla s kom se vozim. Vseeno smo s še eno "zdivjano" sestrično dosti preštopale. Spomnile smo se zadnji čas in odštopale na kak koncert ali moto zbor tudi v Avstrijo ali na hrvaško.
Pil smo ga, kadil,... Nikoli pa nisem počela stvari za katere mi bi bilo drug dan žal. Tolk sem mela pameti.
Tuki mi je pomagalo, da imam dosti mlade starše (sploh mami), ki so me razumeli. Za 18. rojstni dan sem celo dobila motor, takrat pa so se nora leta šele začela...  S tem, da  me obkrožajo sami dolgolasci pa itak nista starša imela problemov. Z enim sem se na koncu tudi poročila.
Pogrešala nisem nič. Ker mi niso preveč težili sem skoraj vse povedala doma, če ne prej, pa čez par mesecev, ko je bla zadeva že itak zastarana.
Po moje je ta prvo, da ima najstnik v šoli vse poštimano, pa da je zaupanje, pol pa se da marsikaj zment. Pa da vidiš, da ima kljub navidezni "divjosti" občutek za vrednote in svoje dostojanstvo.
Štipendije nisem imela, v glavnem so me finančno podpirali starši. Sem pa vseeno vsa leta delala preko ŠS, da sem imela za kak priboljšek. Recimo so mi starši dal 10.000 sit za kavbojke, a jst sem hotla met recimo miss sixty, ki so ble 18.000, pa sem dodala sama. Al pa so mi dal za ven 2.000 sit, pa se je tisti dan dosti pilo, pa sem lahko šla na bankomat in dvignila še svoj dnar. Sem pa že v tistem času ustvarila nekaj prihrankov, ki se še sedaj plemenitijo na mojem računu.
Kaj sem pogrešala? Nič! res mi je blo lepo. Mogoče bi bila lahko še malo bolj pridna v šoli in se vpisala na faks, ki bi bil bolj meni na kožo pisan, ne pa da tega vlečem že ohoho let.

Vau - to je vse, kar lahko rečem. ne bom rekla, da sem nenehno preizkušala, kje so moje meje, ampak bilo je divje, noro in nepozabno (zame - za starše tudi - divje, noro, nepozabno ).
S starši sicer nisem zapadala v večje konflikte, vendar vem, da so komaj čakali, da bo ta faza mimo.

V šoli sem bila kar OK, ne neka bleščeča odličnjakinja, ampak sem si potem vedno nekako rešila rit v zadnji sekundi, špricala sem (ne dosti, ampak ko sem, je to bilo za hasek - nikoli kakega preverjanja znanja, vedno zaradi fore), hodila ven, žurala, kadila, pila... Vse, kar najstniki počnejo še danes. Ampak vse do neke mere.

Vem pa, da so bili starši besni (dobesedno besni) samo 1x - v mojih najstniških časih so bile najbolj popularne leviske 501. Za 16. rojstni dan sta mi končno (vsi so jih že imeli) kupila te f**** kavbojke, jaz pa sem jih naslednji dan, ko smo šli ven žurat, razrezala , ker so bile pač takrat v modi strgane kavbojke . O tem, kaj vse sem slišala tisti dan, ko sta ugtovila, kako sem dodelala kavbojke, ne bom.

Bila sem najbolj pridna najstnica ever. In mi to starši zadnje čase celo priznajo, takrat pa sem bila oh in sploh najbolj grozna, .

Na žure nisem hodila, ker sem morala biti doma do 9 zvečer, šolo sem delala redno, ne najbolj briljantno, ampak vseeno nobenega popravca, nobenih učnih ali vedenjskih težav, nisem kadila, pila, počutila pa sem se kot najbolj nezaupanja vreden človek, ki mu ni dovoljeno delat lastnih napak. Tako da sem svoja najstniška leta sovražila do konca in nazaj in niti približno ne bi hotela biti spet stara 16 let.

Ko sem bila stara 18 let pa mi je bilo kar naenkrat dovoljeno vse, lahko prišla kadarkoli, šla kamorkoli, s predpostavko, da sama odgovarjam zase, ker sem polnoletna . Komaj sem čakala, da grem študirat v Lj., da ne bo nadzora. Za žure mi ni bilo nikoli kaj dosti, me je pa motilo, da sem se morala zagovarjat že za vsako kavico, karkoli smo s prijatelji počeli, je bilo neumno, otročje, brezveze... Zbujanje slabe vesti in sumničenja brez osnove.

So se pa na meni kot poskusnem zajčku starši naučili, da najstniki rabijo tudi nekaj svobode, ki so jo potem dali mojemu mlajšemu bratu in glej ga zlomka, zrasel je v spoštovanja vrednega odraslega, čeprav je šel na morje s kolegi pri 16-ih (jaz nisem smela), se ga sem in tja nalil, naredil celo en prometni prekršek (peljal 5 km prehitro) in v šoli imel malo več problemov kot jaz (ampak jo vseeno naredil).

< Sporočilo je popravil Ankica -- 9.8.2009 23:30:11 >

S starši se nikoli nisem mogla pogovarjat, ker smo bili vedno na drugi valovni dolžini. Fotr je samo tulil, vse je moglo bit po njegovem, nič se ni dalo pogovarjat. Mama je vse prelagala nanj. Nikamor nisem smela it.

Rada sem klepetala po telefonu, vsaj to mi niso mogli vzet!  Imela sem svojo družbo, veliko smo bili skupaj, neumnosti nismo počeli. Sem pa ful želela imet fanta in potem, ko se je eden zanimam zame, sem se ustrašila in stisnila ...  V sr. šoli smo bili spet neka klapa, veliko smo hodili ven s kolesu, čez dan seveda, ker zvečer še vedno nisem smela it nikamor. Razen kakšnega opitega večera ni bilo težav.

V pozni puberteti (zase lahko trdim, da sem jo na faksu, vsaj na začetku, še vedno preživljala) ali pa je bilo to zaradi neizživetega, ker nikamor nisem smela, se mi je pa odtrgalo. Starša me nista mogla več vezat na dom, ker sem imela rtudi zvečer predavanja. Žur, tipi, koncerti, odklopi! 2 leti, potem sem se pa skulirala.

_____________________________

TDAT - štirje prestopniki!

Grozna , ampak mi ni žal...Sem tako doživela ( in si pridobila življenskih izkušenj) veliko več kot pa da bi samo sedela doma...

Bila sem v internatu in smo spali zunaj, za Dravo, v kleteh, hodili na koncerte, spali v parku, na žel. postajah,jštopali podnevi in ponoči,jao.. nisem se drogirala, niti kadila - to mi je bilo vedno brezveze, verjetno zato ker je to počela večina okoli mene , smo ga pa pili; šola - ocene so sicer bile kar ok, sploh pri predmetih, ki so me zanimali, neopravičene ure pa tudi   Če me kam niso pustili, sem si ta privilegij pač vzela kar sama

Ravno par dni nazaj mi je soseda rekla, da se spomni, ko je bil koncert rollingov v zg in me moji niso hoteli pustit, da sem jim rekla, da bom pa čez okno skočila ven - očitno mi je uspelo it in celo spoznat bodočega moža

Skratka - jaz sem bila res upornik na vseh nivojih. In priznam, da me je strah, ko bo naša smrklja prišla do tja, ker ima čisto moj karakter. Pa strah me je, ker sem jaz res dala veliko skozi ( in preživela) in vem kaj vse se dogaja med mladino.( DANES JE VERJETNO ŠE HUJE). Je pa tudi res, da se jaz tega zavedam, moja2 se nista, pa še vzgajava jo čisto drugače.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Jaz sem bila pa še kar pridna najstnica
Sem bila sicer zelooo naporna, predvsem za mojo mami, ker sva se res nonstop kregali in drli ena na drugo (no, sedaj je najin odnos velikoooo boljši ) Grozno me je "metalo" ker sem bila strašno zaljubljena v enega tipa ki pa je bil doma na drugem koncu Slovenije in sem ga videla smo približno 1x na mesec ko smo šli do sorodnikov. In ko smo bili tam, bi jaz samo okoli letala, da sem ga ja kje videla  Čez počitnice pa itak nisem bila nič doma in sem bila pri sorodnikih tudi po več kot mesec dni  Drugače pa je bila marsikatera noč prepletena z alkoholom, kaj drugega oziroma hujšega pa res ni bilo

_____________________________

------------------------------------
Če sončka ni, sonček bodi ti!
------------------------------------

Oh kriza. Bila sem tipičen najstnik, rada bi šla ven, žurala, špricala šolo itd. Problem je bil v mojih starših, ki sta bila čist za luno. Domov sem morala prihajat ob 10-ih, ko sem imela fanta me je mami napadla, da zdej ko sem pa seksala z njim se pa nobeden ne bo hotel več poročiti z menoj, ker nisme več devica...tko da take traparije sem poslušala vsak dan. Seveda sem se upirala itd, jima nisem nič povedala, kaj se dogaja z mano, onedva sta zardai tega vohljala po mojih stvareh dokler mi ni dop*zdilo in sem se odselila.
Tko da od staršev bi v teh letih pričakovala malo več zaupanja in iskrenih pogovorov.

Aja to sem se še spomnila. Da smo hodili kadit travo na pokopališče. In smo se zmenli, da če bo kdo od nas umrl, da mu bomo hodili kadit travo na grob. In je eden res na žalost umrl in so mu pol ogorke od jointa dali na grob. Smo se vedno ustavli na Selfu in kupli svečo zanj in šli na " Obred".

Ne vem kaj si je njegova mama mislila, ma tako je blo. No jaz nisem kadila trave, ker ne kadim. Si bom pa en dan privoščla . Počakam, da otroci zrastejo.

Pa na "bruh partije sem pozabla . Boljše, da ne razlagam kaj je to blo.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Skulirana predvsem. Pa to ne pomeni, da se nisem fajn imela, ali celo ves čas čepela doma. Kje pa. Smo bili klapa desetih. Večina športniki. Naše zbirno mesto je bilo košarkarsko igrišče. Dan in noč bi bili lahko tam. In smo tudi bili, ko se je le dalo. Brez posebnih dogovorov, brez mobijev smo se vse zmenili. Ni bilo potrebnih veliko besed. Če je bil na sporedu kak fajn vilm v kinu, smo si rezervirali zadnjo vrsto, 12 sedežev, predzadnja je bila pa itak čist uničena in tam nikoli ni nihče sedel, tako smo lahko mi imeli noge tam . Ker sta bila na avdno dva filma, en ob 18h in drugi ob 20h, smo včasih šli gledat kar oba. Potem pa pa obvezno v slaščičarno - na kakav in indijančke.

Smo se poimenovali MOdro poletje (mislim, da po neki portugalski mladinski nadaljevanki).

Med počitnicami smo vzeli kolesa in šli za Savo se kopat ali pa k nam na vikend.Par sendvičev  s seboj vzeli, kakšno jabolko narabutali pa je bilo. Noro, kam vse smo "pribrcali" s tistimi starimi kolesi.

Joj, prav vse imam pred očmi.

No žal je potem ta družba razpadla. Nekaj zaradi ljubezni med člani in posledično malce ljubosumja. Še največ pa zaradi srednje šole. Nekateri smo šli v LJ v dijaške domove, drugi pa so se tudi vozili na različne konce.

Žal mi je, da je tako.

Kar se tiče pa srednješolskih let - dijaški dom je ponujal mnogo mnogo. Veliko doživeli, ampak po pameti.


_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...

jst rečem sam - boga moja mat in svaka ji čast....
ker jst sem bla pa živi obup, resno....trmasta, svojeglava, čist odštekana...ko sem si nekaj v glavo zabila, je tko blo, neglede na vse, moja je mogla obveljat sem ji nardila kar nekaj sivih las....sam pol sma nekak našle nek skupni jezik, oz. ga je ona našla z mano je ugotovila, de ne more bit kontrolfrik pri meni, da mi more dat dihat pa me pustit, no pol so ble pa zadeve dost boljše....

čeprov še dons mi ne oprosti stila oblačenja pravi, da vskič k kakšnga klošarja vid, si misli da pa je ubistvu dost boljš oblečen, kt sem bla jst

jooo punce in ve mate otroke joke....
No jaz pa khm...No pomoje sem že v trebuhu imela kakšne uporniške...bilo je enostavno tako, bila sem živ obup, čeprav se mi takrat ni tako zdelo , bili smo z kmetije, kar meni ni nikoli dišalo...zato sem že v 5, 6 razredu kar naprej laufala od doma, da nisem rabila poslušati stvari...o delu, šoli.itd..bruh , z klapo iz vasi smo bili vsepovsod, od rek, spanja na senikih, robutanja....tudi malo smo podirali meje , kar se tiče kraj..no že v osnovni sem hotela probati vse..in veliko mi je ratalo ...skoraj vsak dan smo priredili pri nekomu fešto, tam nekje v 8 razredu pa smo iz koles presedlali na motorje in celo kak avto od pijanega fotra...se je našel ...kar vidim vse to...
Samo v seb me je nekaj gnalo da jaz že ne bom na kmetiji...istega mnenja je bila tudi mlajša sestra....se spomnim kolikokrat sem ušla v Ljubljano ...enkrat z tipom, enkrat z busom....tudi policija me je pripeljala domov...samo pač nora leta...nato je prišla srednja šola....to je pomenil internat v Ljubljani...kakšno veseljeeee , ..nešteto nepozabnih žurovvv, prelet vseh barčkov..koncerti..., domov sem prihajala samo občasno...v 2 letniku na koncu pa so me ruknli iz internata, pa še danes ne vem zakaj ( se mi pa zdi )...pa sem z tipom in kolegico odšla pri 17 po Evropi...ja bilo je precej pestro.. ..z kombijem se vozit naokoli, spati kjer je, uživati ob muzki in drugih radosti....no mamil pa NIKOLI , razen rizl....drugo vse odpadlo. No po enem letu sem se vrnila, ker sem imela vsega dovolj... ...starši so me bili tako tako veseli , z očetom nisva spregovorila kakšne 2 leti...pa ni bil samo to razlog ampak se je nabralo...
Nato sem se pa umirila ( pa ja de)..he he
No končala sem srednjo šolo, se vpisala na faks pri 21 spoznala na zelo zanimiv način moža, pri 22 prvič rodila ....nato pa sva ga, no ga še žurava z možem , družino in prijatelji....z straši se nekje od 20 leta  razumem, kot da nikoli ni nič bilo, kot da je 8 let izbrisanih ...ko danes pogledam kje sem , kaj imam in kaj sem postala...sama sebi ne morem verjeti da sem takrat to bila jaz.
lp

sanja tebi podobno bila sem -en sam kup pubertetnice.ni bilo ,da nisem bila zraven ,pa niti na misel mi ni prišlo da bi katerega poslušala jas pametna ostali vsi nori .zato sedaj veliko veliko krat pomislim na to

Ne bi si želela takih najstnikov, kot sem bila sama, pa tudi takih staršev ne, kot so bili moji. Uporniška v vseh pogledih. Neustavljivo me je vleklo ven, pustili so mi sicer zelo veliko, pa še kar ni bilo dovolj. Če nisem smela iti, sem skočila z balkona in zbežala z motorjem. Ure se nisem nikoli držala, v kurilnici sem imela kar s plašči postlano, saj sem večinokrat kar tam prespala, ker so mi zaklepali vrata. S starši nismo imeli praktično nobenega odnosa, razen pogovorov o tekočih obveznostih in kupa kreganja.

Edino šola je bila pa vedno BP, tako da argumentov za teženje enostavno nisem sprejemala. Špricala sem sicer veliko, prislužila sem si celo ukor učiteljskega zbora, vse, vključno s faksom, pa sem zaključila uspešno in pravočasno, kljub temu, da sem konec 4. letnika rodila prvo hčerko, diplomirala pa dobro leto kasneje mesec pred drugim porodom.

Zdaj imam čudovito družino, 2 najstnici, stari 13 in 14 let in pričakujemo 3. otroka. Glede na to, kar sem sprobala, upam, da bo zadeva pri nas boljše laufala in zaenkrat tudi tako kaže.
Osnova za kolikor toliko znosen odnos pa je narejena veliko prej. Ljubezen in zaupanje so temelji, ki se gradijo vse od rojstva. Mislim, da je v času najstništva treba najbolj poskrbeti za šolo, brzdati, a ne prepovedovati žurov... edino, kar me danes skrbi, so droge, ki jih je enostavno ogromno in se jim težko izogneš, v mojih cajtih pa jih ni bilo toliko. Ampak probali smo pa vse, kar se je dalo, samo razen jointov (in alkohola in cigaret seveda) pač ostalo ni prišlo pod roke. Če pa bi, pa res ne vem, kako bi se končalo...

Moji spomini na najstništvo so v bistvu zelo lepi in ni stvari, za katero bi mi bilo žal. Zaslug za to pa nimajo moji starši, zagotovo ne. Res pa, da tudi zdaj nimamo zglednih odnosov. Z mamo ne govorim, oče ima novo družino in smo kar uredu, če ne zaradi drugega, zato, ker imamo enako stare otroke in se one lepo razumejo.

Do nedavnega sem pa še vedno žurala, in to tako ornk, obvezno do jutra, z veliko alkohola, včasih z možem včasih s kolegi, tako da te tele zadeve očitno ne popustijo kar tako...

_____________________________

Živa, 12.1.1995
Duna, 12.6.1996
Taras, 20.8.2009 (54cm, 3.980g)
1. mesec: 61cm, 4.945g
2. mesec: 66cm, 5.415g
3. mesec: 67cm, 6.245g
6. mesec: 76cm, 8.060g

bila sem obupna ampak kerala tebi nisem dosegla niti do kolen,to pa si nebi upala ,ke,r bi me verjetno tak linčali(starši)
žal pa mi tudi za nič ni,kar sem doživljala,sedaj pa se tresem ob vsakem trenutku,kaj bo  ja so drugačni časi ,pa včasih tudi popustim, ker se spomnim na moja leta

jaz sem bla čist preveč pridna, kolkor vem niso meli starši nobenih problemov z mano... No ja lahk rečem da sem bla dolgočasna

_____________________________

ne hodi pred menoj, morda ne bom sledil,
ne hodi za menoj , morda ne bom vodil.
hodi ob meni in mi bodi prijatelj.
(a camus)