Super, da smo začeli debato. Svoje znanje z veseljem delim, bom pa skušal predvsem odpirati prava vprašanja.
uspešno transformirajo v grožnjo inšituciji
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka
Zanimivo provokativno si odprla vidik "zunanjega" sovražnika. Strah pred slabo oceno je še kako notranji. Če govorimo o preskrbnih mamah, je to verjetno bolj strah mam kot njihovih otrok.
Žal se s tem strahom, podobno kot drugimi, pogosto soočamo tako, da si najdemo zunanjega sovražnika.
Zdaj pa k očetovski vlogi, nalogi (seveda lahko tudi materinski). Bom skušal biti kratek in odgovoriti na morebitna podvprašanja. Vzemimo si primer:
Če otrok dobi slabo oceno, se lahko oče odzove na več načinov:
a) gre v šolo, se pritoži učitelju, zahteva ponavljanje... s tem sporoči otroku, da se ni sposoben soočiti s svojimi strahovi, neuspehi, da ni kompetenten, samostojen. Otrok se hkrati "nauči", da so drugi odgovorni za njegovo življenje (učitelj, oče...) in za njegovo slabo počutje (strah, občutek neuspešnosti, razočaranja...). Ena izmed napak: oče je v tem primeru napačno prepoznal grožnjo (zunaj in ne znotraj).
b) otroku ponudi realno oceno situacije (premalo učenja, slabi zapiski, nesledenje pouku) in mu pomaga realno oceniti sposobnosti ter iz tega postaviti realen cilj in napor za dosego tega cilja.
c) TRETJA JE MORDA ŠE NAJBOLJ OČETOVSKA: Vsi ne bodo zmagovalci. Zunanja grožnja trga (in potrošništva) že zelo zgodaj iz otrok dela tekmovalne pse. Oče mora to zunanjo grožnjo prepoznati, realno oceniti in ponuditi otroku zaščito (npr. naš Joško je glede na sposobnosti lahko tudi vodovodar) in "orožja", s katerimi se bo otrok vrednotil: vreden sem, ker sem kolegialen, ker sem vztrajen, sem borec, raziskovalec... ne le ker imam 5-ke. Oče mora vedeti, da v tekmi vseh z vsemi smo predvsem vsi poraženci.
Če po izzivu
miljonarke vseeno malce izzovem mame (karikirano): mama "napačno" oceni velikost, lokacijo in izvor nevarnosti. Posledično reagira na napačen način in predvsem kontraproduktivno. Tako namesto da bi učitelji predstavljali sodelavce pri vzgoji in izobraževanju, postanejo "zunanji sovražniki", proti katerim se borimo. Posledice so (in bodo) katastrofalne (več o tem morda kasneje ali v drugi podtemi).
In še na koncu za očete: ker oče zgoraj opisanih "groženj" (predvsem 1 c) ne prepoznava, tudi zato, ker je sam preveč notri,
in ker ni več "starih" griženj (npr. vojn, vremenskih težav...), predvsem pa ne stare vloge (preskrbovalec hrane, strehe...), ostaje ob stran in gleda, kako mama hodi na govorilne in zmanjšuje učiteljevo avtoriteto. Ne ve, da je to podobno, kot bi čakal doma medtem ko mu počasi gnije ostrešje in se mu pogrezajo temelji hiše.
Uroš Metljak