Za to ni besed

_____________________________

Človek mora najprej imeti rad samega sebe, da bi lahko imel rad druge

Ni besed Zara, ko sta bratrancu umrla fantek in punčke v prometni nesreči sem bila sama še noseča in prav tako kot ti sem se počutila krivo da imam pod srčkom zaklad onadva pa neizmerno bolečino.
Takrat enostavno nimaš besed in tudi prav je tako.

Zara, enostavno no poznam odgovora...ne vem, kaj bi naredila, rekla.....

Samo

_____________________________

Čudeži se dogajajo, samo prepoznati jih je treba znati...

Upsss, sem narobe stisnila.

Samo jokaš lahko s prizadeto osebo ...

_____________________________

Čudeži se dogajajo, samo prepoznati jih je treba znati...

Še to meni sta bratranec in njegova žena ravno zadnjič ko smo spet prišli skupaj rekla " nama je bilo dovolj že to da ste bili zraven in jokali z nama" in tisto noč po pogrebu ostali z nama. Bila je tišina a se je zdelo kot da vsak nekaj govori.

Ja, mislim, da jih ni besed, ki bi v takem primeru potolažile. Včasih tišina pove mnogo več. Ko bo čas za pogovor, boš pa že začutila, če sta prijateljici...pa takrat ne šparaj z njimi, ne s časom.

Samo tole si pa res ni za predstavljat. Pa ima ta mamica zdaj sploh še koga?

Ojoj, nisem na tekočem...kaj se je zgodilo, če ni preveč da vprašam...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Življenje je lahko tako krivično in nas zna tako zelo preizkušati... ZARA, verjamem, da si ostala brez besed. Mislim, da preprosto ni besed, ki bi zmanjšale bolečino, ni stavka, ki bi lahko spremenil stvari in ni možnosti, da bi zavrtela čas nazaj. Dovolj je pogled, objem, solza in tišina. Tišina, ki pove, da čutiš vsaj malo bolečine ob izgubi, čeprav v sebi sebično upaš, da nikoli ne bi doživljala takih grozot.

_____________________________

Jaz v svetu, svet v meni živi!
Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi!
Slišim rimo, kako govori:
pred rojstvom te ni bilo,
po smrti te ne bo,
a zdajle si.

Tudi jaz sem šla kropit danes...solze, solze, solze... sploh, ko zagledaš na slikici tako malo bitje, ki sploh še živet ni začelo... spreletava me srh. Tud jaz sem ostala brez besed. Le objela sem mamico in njene starše, ki so mi dali vedet, nej pazim na cesti... spet jok...

Ja Al bina, mamici je ostal še en sin, ki ni bil vpleten v nesrečo in mali, ki je bil prav tako v avtu in še ne vejo kaj bo z njim. Baje je izven življenjske nevarnosti, a bo imel hude posledice, saj so možganske poškodbe...

 nič me ne rečeš, saj ne moreš nič.........
Oh, zakaj sem sploh odpirala ta post...........        

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Res je niso potrebne besede,ker jih ni.Enostavno so odveč.
Jaz jih ne bi našla.Samo topel objem in sočustvovanje.
Ko bo nekaj dni mimo,pa boš sama videla,kako bo reagirala,ali povleč na dan
lepe spomine na umrle,za nekatere je to balzam za boleče srce,ali pa
molčat,akr pa je zelo,zelo težko.
Sem že doživela,sosedova deklica nas je zapustila pri rosnih 13 letih,niti leto
dni za njo pa še njen očka.Najprej smo molčali,sedaj pa
se z mamo rade volje spomnimo na tiste čudovite lepe trenutke,ki so jih,
ki smo jih preživeli.In kakšna bi bila sedaj,v kakšno šolo bi hodila.
Ljudje različno odreagirajo,tisti bližnji pa že vedo,kako naj se obnašajo.
Ti jo poznaš,torej...
Kakšne grozne tragedije piše človeško življenje!!!!!!!!

Ob takih rečeh se človek spomni, za katerimi stvarmi se ljudje ženemo, s kakšnimi malenkostmi smo obremenjeni in se sploh ne zavedamo, da smo neskončno bogati, (pa čeprav imamo astronomski minus na računu, pa tečnega šefa v službi) če so le naši otroci zdravi, pa da se lahko zbudimo ob ljubljeni osebi.
Takšne stvari mi vedno zanesejo močno žalost v srce, hkrati pa skrb za moje zaklade, ki me čakajo doma.

Kalbo, zelo lepo razmišljaš

Ob žalostnem dogodku, pogled, objokane oči in iskren objem povedo vse. Tragedija in žalost je prevelika, da bi jo besede lahko opisale.  Žal je tako, da marsikdo vztraja in sili v žalujoče z tem in onim govorenjem - marsikdaj je to čisto odveč.


_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

V takšnih trenutkih težko najdem pravo besedo. Kaj sploh je prava beseda? Vem pa, da žalujoči potrebuje topel objem. Zato ga objamem, stisnem k sebi. Tudi brez izgovorjenih besed se veliko pove in še lepše.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Za taksno tragedijo mislim,da je cisto odvec iskat besede...tko kot je ze neva rekla objem in socutje sta dovolj...in to,da se obenem spomnimo na svoje nablizje in zivimo za ta trenutek...

Zara,iskren objem tak kot je bil tvoj pove vse!
Res zalostno,krivicno,......Res smo lahko veseli,da so nasi otroci zdravi.

V takih bolečih trenutkih jaz vedno samo molčim in , kajti nisem sposobna govort, poklonim pa vedno iskren objem, kajti iz lastnih izkušenj povem, tisti trenutek ti to pomeni največ na svetu. Takrat v tistem objemu začutiš, da nisi sam na svetu in veš, da ko bo prišel čas boš imel nekoga na katerega se boš lahko naslonil.



_____________________________



30.09.2006 je v moje naročje prisvetila najsvetlejša zvezdica, obraz moje hčerke Gaje.

Objem in iskren pogled vedno pove več kot kakršne koli besede.

.meni čisto zablokira... , druga, kot jok takrat ne premorem, Ko je znanka izgubila sina, je rekla, da jo je najbolj pomirila bližina ljudi in da se je lahko s kom pogovarjala o sinu.
Pa topli objemi.... brez besed.

In včasih se obremenjujemo s takimi nepomembnimi stvarmi........

 

Zara tole je res hudo. Ni nič narobe,če človek ostane brez besed. Lahko samo stojiš ob strani in nudiš vso podporo, ki jo lahko. Čas celi rane, verjemi.

Držim pesti za fantka, da bi preživel s čimmanjšimi posledicami. Oba otročka naj ji prineseta žarek upanja in sonček sreče.

Še enkrat moje sožalje!!!!




_____________________________

(1.3.2006)ITM 23,9, Teža 65,3 kg.
(8.3.2006)ITM 23,2; teža 63,5 kg.