...za vas? Jo prakticirate? Pomaga? Zakaj ja oz.zakaj je ne?

Ne prakticiramo.
(še ni potrebe)

A potem pa bi jo, če bi bila potreba, ali kako? In v katerem priberu bi jo oz.je zate "potreba po vzgojni"?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hm,čeprav meni mali kravžlja živčke, ga še nisem nikoli po ritki. čeprav dvomim da bi mala raketa pri 1letu to razumela. ne bom trdila, da ga nikoli ne bom po ritki, ali pa da jih nikoli ne bo dobil za ušesa, ker se zarečenega kruha največ poje. ampak načeloma sem proti. se mi zdi, da je postavljen na posteljo/v kot/ na stol in biti nekaj minut na miru, brez da bi pisnil, dovolj vzgojna kazen za 2,3letnike.  saj pravim ''načeloma'' in nisem še bila v koži, da bi mi malo potegnil vse živce ven in bi mu dala eno čez rit. Če pa že bo prišlo tako daleč, pa upam, da se bom toliko sfriznila, da tega ne bom naredila, ker potem bom sebe še bolj psihirala, zakaj in kako sem se spustila tako daleč, da sem dala malemu eno čez ritko. 

A veš da se sploh ne spomnim, zakaj, ampak ene trikrat sem pa ga.

Prvič sem ga, ko se ni pustil previjat in se mi je obračal, da ga nisem mogla zavit, pa ni čisto nič pomagalo. No, ena čez rit pa je. Za vedno, kar se previjanja tiče.

Zaenkrat še ni bilo potrebe po eni čez rit...

pri meni isto....samo naš je tak živec, da je to veljalo točno dve previjanji....potem pa opet jovo na novo....

drugič pa je dobil v ponedeljek, na zabavi za Rahojino dojenčico, ko je preteral vse meje mojih živcev z divjanjem po dvorani,ven iz dvorane, zapiranjem prstov med vrata, metanjem po tleh....ne vem, se mi zdi, da mu je naškodil otroški šampanjec in preveč cukra v njem  pa je fasal eno po plenici, saj do riti mu itak ni prišlo....

_____________________________

...vox populi...

Eh, paštetka draga moja, kako se že reče, človk obrača, bog obrne..... Nekaj je, kar si misliš, da boš počel, nekaj je, kar doživljaš vsak dan sproti in tretje je, kako sploh lahko kako situacijo rešuješ. Vendar tega ne veš, dokler nimaš vseh otrok, ki si jih nameravala imeti in dokler niso stari vsaj 10 let. Lahko imaš srečo, pa nimaš "karme" na tem področju, pa dobiš mirnega otroka, vendar za to ni zaslužna tvoja vzgoja, ampak geni enega daljnega prednika, ki vam jih je zapustil, ali po domače rečeno sreča,  lahko pa ima otrok gene nekega "daljnega prednika" , ki je bil iz drugega testa, ali celo tvoje "ta pridne gene", pa bo deloval iz čistega ega in ti non stop pil energijo in preizkušal meje, nikoli ne veš. In dokler ne veš, nimaš pojma sploh o ničemer, najmanj pa o tem, kako boš reagirala, ko bo.... Pa še celo če veš, kako boš reagirala, ti garantiram, da nimaš garancije, v kakšnega otroka se razvije otrok, ki ni dobil nobene po riti - ali v zelo krasnega, pridnega, kar je možno, ali pa te bo udaril, ko bo velik, ker te ne bo spoštoval - kar je tudi možno, pri otrocih, ki so pogumni in nimajo meja tudi zaradi premile vzgoje staršev.

Načeloma pa je takole: Pri pridnih otrocih ni potrebe po kakršnemkoli povzdigovanju glasu, ti otroci so tudi zelo plašni in starši so zelo komot ob njih mirni, ker niso komplicirani, na vsako besedo razumejo. Lahko imaš pa v drugo skrajnost, lahko dobiš otroka, ob katerem se ti bo mešalo, pa če je še tolk tvoj, pa če ga boš imela še tolk rada. Vsak dan sproti ti bo spil vso energijo, vsak dan sproti bo iskal totalne meje in vsak dan sproti boš grutnala mogoče, ali bo živ prišel domov, ali si bo kaj naredil, ali ti bo sramoto delal na vsakem koraku, ali ti bo uničil stanovanje ali bo dobil tisto dvojko v šoli, ali bo spet zažgal kak papir...skratka, šlo bo za tvojo osnovno energijo in za tvoje osnovne celice, ki ne bodo več mogle funkcionirat. Mogoče ga boš v takem primeru po riti, ker ne bo zalegel ne pogovor, ne kazen, ne pač nič. In ne, ne bom te obsojala. Vendar nimaš otroka iz te skrajnosti, zato ne moreš soditi, kot težko sploh kdo o tem sodi.

Živela sem v družini, kjer ni nihče nikogar nikoli udaril. Moja mati je bila mati, ki bi se morala roditi danes.nihče tedaj ni bil tak, danes je pa takih tričetrt mater. Vsaj jaz nisem nikogar poznala. Posledično sta gor zrasla dva popolnoma različna otroka. Zato vem, da vzgoja brez ene po riti, v primeru, da situacija tako zahteva, prinese preveč grozljive posledice. Kaj pa je ena po riti hujšega kot ignoriranje? Kaj pa je ena po riti hujšega kot so naravne posledice? Kaj pa je ena po riti hujšega kot tuljenje? Vse to je nasilje. In ljudje včasih moramo biti nasilni, ker je to dolgoročno boljše za našega otroka, kot če v tistem hipu ne bi bili. Nekateri otroci na besedo ne razumejo, niti na posledice ne. In v končni fazi, če bi jih pustili, da jih tepejo posledice, bi lahko bili prej mrtvi, kot pa bi reagirali. Zato je v takem primeru boljša ena čez rit.
sploh pa je tako vprašanje spet ena čista provokacija, ma ne vem no, kaj si pa hotela doseči z njim? Da bi se mame počutile krive, če imajo otroke, ki so naporni, pa če niso poosebljeni svetniki, pa jim dajo eno čez rit včasih? Ne vem, ugibam, razloži mi prosim.

Ja no, saj to je itak ali tako, da je po plenici, pozneje pa itak riti sploh več nimajo. Je ne zadaneš, pa če jo z lupo iščeš.  Ampaka grožnja, da ga bom po riti, pa še vedno zaleže. Ne vem kako to. No ja, meni je tako čisto v redu.

Jaz dam kazen - vzamem najljubše. Mislim, da deluje bolje od udarca (ga še nisem uporabila). 

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Gina tvoji odgovori so    . Kot mama dveh pubertetnikov , ti lahko samo pritdim.

Gina

Gina,moja draga fajn si to napisala.  Jaz sem že čisto obupana.Sprešujem zato, ker sem mu tudi jaz dala že po riti in nič ne pomaga. saj ne vem kaj naj storim. Je v nekem transu in sploh tega ne občuti. Meni se pa že fajn živci kravžlajo sploh, ko je treba iti spat in se pol ure dere in zmišljuje kaj bi on vse.

Še bolj me pa boli, ko ga po riti, ker jaz nisem bila nikoli tepena, in tudi jaz ne vidim smisla v tem. Sem zadnjič brala eno revijo in je nek psiholog rekel, da se starši poslužujemo tepeža,ko nam zmanjka vzgojnih metod. To mi skoz zvoni v ušesih, ker je res. 

Pa tudi vem ne ali to, da ga po riti pomaga ali ne.
Lahko rečem, da pomaga, ker ko mu rečem, da bo dobil po riti, če npr. to stori še 1x, se za hip ustavi, in pravi v joku: mami ne.Lahko pa tudi rečem, da ne pomaga, ker potem vseeno to stori ali pa se začne jokati kot dež, ker ga je strah.

In ko ga poknem po riti, me itak tak srce, da ga potem stiskam k sebi. Pa spet nič ne velja.   Očitno bo potrebno počakati še leto dni, da preraste to fazo izsiljevanja.

A pogajate se kaj? Kako uspešno?

Nekoč sem nekje prebrala nekako takole:

Dve mamici sta učili otroka, da ne sme bežat na cesto polno drvečih avtomobilov. Prva je vsakič, ko je otrok zbežal proti cesti pohitela z njim ga nadrla ter mu dala eno vzgojno po riti, druga pa je v tej isti situaciji reagirala tako, da je pohitela za njim, ga obrnila stran od ceste in mu rekla, ne, to se ne sme, ker je nevarno... In ta "dril" obeh mamic je trajal celo poletje. Ob koncu poletje sta oba otroka vedela zakaj ne smeta na cesto, kakšen nauk pa je kateri od otrok dobil od svoje mame pa presodi sama


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Pri nas je mnogo pogajanja in mnogo vztrajnosti, mnogo diplomacije, mož je že komentiral, da vzgajam malega politika Je pa tole pogajanje full odvisno od situacije, so stvari kjer ne popuščam in "popuši" ta mala, so pa stvari kjer lahkega srca popustim in ima tamala filing, da sem "popušila" jaz Pa sva si bot.




_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Saj to je to skuštrana. Otrok si skoraj noben ne zapomni zakaj je bil tepen, ampak samo zato, da je bil. In to me matra. Ampak, ko mu govoriš skoz eno in isto, pa te še vedno ne posluša in je skoz hujše, ... pa me ima, da bi mu tako dala po riti...pa se bremzam in si govorim, ne bom popustila, bo moral on...in potem enostavno ne morem poslušati več dretja in tega histeričnega izsiljevanja in kar koli naredim, ni nič boljše. Pa četudi naredim oz. postavim vse nazaj tako kot je bilo, mu ne paše. Še vedno se dere. Če ga pa poknem  po riti, se še bolj dere (ne zato, da bi ga bolelo, ampak ker je užaljen, da mu je njegova mami to naredila) in ko ga potem objamem se pomiri .   Če ga pa prej objemam, pa me odriva vstran in se meče kot, da bo zdaj skup padel.

Pa še 2 meseca nazaj je bil tako priden in ubogljiv.

Paštetka, to je ta faza Pri nas nekaj časa ni bilo nič prav. Nisem prav postavila vilice pri kosilu, nisem ji prav oprala glave, nisem prav oblekla Arsena...Nič ni bilo prav, vse je bilo ne tako, bo Liza sama...In potem ni mogla pa je bil še večji jok. Ma, cela štala, bilo je res za znoret. Včasih bi jo res najrajši vrgla čez okno ( dobe sedno), sploh takrat ko sem ji kakšno stvar že 15 poravila pa še vedno ni bila ok..Ali pa ko je nekaj hotela pa sploh nisem vedela kaj, ker pravzaprav še sama ni vedela kaj želi..Samo da je nekaj nasprotovala pa je bilo ok. Ampak ne moreš nič, faza mora it mimo, ena po riti ne bo pomagala.. Pri nas ful pali time out  - kadar je res napeto in je res velika frka jo enostavno popkam in odnesem v svojo sobo... Ko sem to prvič naredila sem se počutila kot kriminalec in sem šla po parih sekundah špegat kaj za vraga počne v sobi..In ne boš verjela, tamala se je v minuti umirila in se začela v sobi igrat Ko je končno prišla iz sobe je bila drug otrok, pravi angelček...Hočem ti povedat, da moraš najti nekaj kar bo užgalo pri tvojem tamalem...Nekaj, da se umiri, da prekineš to trenutno trmo oz. dretje, ki tebi načenja živce, njemu pa tudi vrjetno ni najbolj prijetno, ko se na koncu oba dereta..Potem, ko pa to najhujše mine pa se probaj z njim pogovorit kako in kaj. Tako delam jaz, čeprav je tale pogovor pri nas bolj monolog, ampak ni vrag, da se je enkrat ne bo kaj prijelo


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Pri nas jo naša 3-letnica občasno dobi, ker izziva v nulo, drugače pa probamo bolj s time out varianto, samo ponavadi drži samo za 5 minut, potem pa spet od začetka.  Pa obljublja saj ne bom več, nikoli več, pa je čez minuto ponovitev. Je pa tamala res navita sto na uro. Moja mami pravi, da z vsemi tremi skupaj (smo 14 mesecev narazen) ni imela toliko dela kot z njo. Jaz v glavnem nisem dovolj pametna in se mi včasih že res trga, tako da takrat pa tudi kakšna pade, samo ne močna.

Skuštrana, do te pike je pri nas dobesedno enako.Sem ga že dala v sobo in zaprla vrata in špegala, pa se je tako drl, da je bruhal, si lase pulil...ne neha. Sem šla po njega.Naslednjič probam pri odprtih vratih, ker se je cel tresel prejšnjič in sem mislila, d aga je strah,ker je bil zaprt.pa sem rekla,da naj sedi...groza no...dere se kot bi ga klali. Pa sem bila zraven njega v sobi in rekla, da mora sedeti na tepihu in ostala v bližini, da ga ne bi bilo strah...spet ta histeričen jok, poln strahu. Enostavno ga je strah, ko je kaznovan in to tako, da se polula, bruha, čupa lase, tolče z nogami. Ne vem, česa ga je strah, nemoči, strahu, ali to, da je kaznovan.  Meni se srce trga, ko mora v sobo, pa čeprav nič ne pomaga.

Sem se pa zadnjič spomnila Jančike, ki je napisala, da mu gre glavo prat za kazen. (vsa mislim, da je ona to 1x napisala). Probam še to...fak...skoraj se mu je strgalo, še jaz sem jokala zraven. Z

zdaj samo čakam, kdaj nam bo policija ali CSD potrkal na vrata, tak se mali dere, pa četudi ni kaznovan in ga pustim in si rečem...deri se...ker enostavno nimam več živcev za vse skupaj, po riti pa sem si rekla,da ne bom več.

V glavnem nič ne velja, ko je v transu.

****rija, celo stran napišem pa mi vn pade

obnova:

- dvoletniki, faza, že sami se v besnilu slabo počutijo, zato ena po riti ne pomaga. najbolj je takrat preusmerit pozornost. včasih ga pa to še bolj razjezi, zato je najbolje počakat da mine, pa se potem pogovorit z otrokom, če že zna poslušat, razumet.
- tudi moj je že dobil po riti, takrat ko sem jaz zgubila živce. zaleglo ni nič, jaz sem se samo slabo počutla.. zdaj, ko razumem, da palč mora it skoz to, sem velik bolj mirna, pa tud midva bolj shajava

mi imamo tud zvečer borbe, ko je treba spat. zdaj, ko imemo dojenčka, hodi z njim spat mož.  ker je imel poseg na očesu inga boli da se mu že meša, je včeraj popizdil, ko je ugasnil luč, tamal pa  začel težit, da ne gre spat. ko se je zdrl nanj, je tamal v sekundi utihnil in naslednjo minuto zaspal. še nikol ni tako hitro zaspal. no včeraj je nucal. če bi se pa vsak dan tako zadrl, bi pa hmal, izgubil moč. torej, če včasih popizdiš, otrok to resno jemlje. samo v nujnih primerih.