Ojla,

vedno samo tašče gor, tašče dol, tašče sem tašče tja.....

Kako se pa razumete s tasti? So ravno tako zmajI?

No moj tast je zakon, res. No pa tudi moj mož se je odlično razumel z mojim očetom.

Imam zlatega tasta in tudi tašča je bila taka,pa je žal ni več med nami se pa tudi moj mož odlično razume z mojima dvema,pa se veliko družimo med sabo,ker smo blizu doma ,ampak se noben ne vtikuje v nobenga in zato nimamo nobenih problemom med sabo.Pa tudi opažam med najinimi sorodniki in prijatelji da je isto,tako da se res včasih sprašujem od kod toliko nemogočih tašč ko berem forume,če pa v mojem krogu poznanih ljudi ni nikjer kakšnega problema s tem.

Moj tast nas že leto dni ne pogleda, pa ne živimo daleč narazen. Najbolj ga moti to, da je naš najmlajši njegova kopija.

Šorti, sem že hotla temo odpret, ker moj tast gre men spet na živce. Ampak NI ON KRIV, pač pa moji hormoni. isto se mi je zgodilo, ko sem prvič rodila in zdaj drugič. Hjoj, ust ne sme odpret, pa mene začne vleč na vse konce . Ampak mu nič ne rečem, sem tiho, ker vem, da me bo minilo ko bom nehala dojit, zato nima smisla, da sploh kaj pišem .

potem se tudi ena izmed redkimi, ki nima problema s tastom ali taščo . Hvalabogu se zastopim z obema, kar pa ne bi mogla reči za moja starša, sploh mamo . Bi očitno še to temo morali odpreti, če že ni bila

Mamica deklicam - kot da bi brala svojo zgodbo. Hvala bogu, se razumem s taščo in tastom, kadar rabim njuno pomoč (varstvo, "razvažanje" otrok) vem da se lahko zanesem nanju, nista vsiljiva, na vsake toliko časa (če jima je dolgčas) pokličeta, če lahko prideta na kavo in malo poklepetamo.
Ko je pri nama, ne išče prahu,ne ocenjuje kako imam pospravljeno, ko je ona na obisku, sem čisto sproščena. Ko pa pride mama, pa postanem živčna razvalina: kaj maš to tam, tega nimaš pospravljenega, nič mi nisi rekla da boš to kupila, to pa nimaš v redu naštiman.....
posledica tega je, da mame rajši ne vabim več domov.
V glavnem pri meni je 1:0 za taščo!

Moj tast je super, boljše se skoraj z njim razumem kot s svojim očetom.

Fajn se razumemo . Če mu kaj ne paše zagodrnja, da vemo in če kaj meni veliko pomeni, upošteva, čeprav bi on mogoče drugače - v smislu: če hočeta tako met, pa mejta. Za bedarije nam je pa tako vseeno. Nikoli se ne sili, ima svoje življenje in hobije, vseeno bo pa vedno pomagal, če ga bomo res rabili (in mi ne bomo tega izkoriščali:). S tamalimi se super razume in ga obožujejo, sploh s tasrednjo sta kompanjona:).
Na začetku zveze sem es ga pa malo bala , lubi je skor iz stola padel, ko sem mu to enkrat povedala, ker ga sam nikoli ni tako videl, hehe. Zdaj ga tudi jaz ne več:).

Lubijev tast (moj fotr) zna bit včasih težek s svojimi monologi in skaknjem v besedo, ampak sicer je pa tudi zlat in se imata zelo rada:). Mislim, da bi bil fotr kr ornk jezen name, če bi si zmislila kakega drugega fanta, sploh ne pusti nič čez njega rečt:D, pa vedno kaj za lubija naštima, kar ve, da ima on rad:).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Moj tast je k tašča....super.

Tudi moj tast je kot tašča- kul, zastopimo se in nimamo nobenih problemov.

Moj tast pa misli nase, potem pa malo spet nase in na koncu spet nase. Manj se vidimo, raje se imamo.

O mojem tastu nimam kaj dosti lepega za povedat kot da ga spoštujem samo zato ker je oče mojega moža. Drugače pa zelo vsiljiv človek, veliko se vtika vnas, delati moramo tako kot on reče. Najbolj pa me moti, da se ne sprijazni z dejstvom, da ima sin sedaj svojo družino in da mu ne pusti odrasti. Z taščo sva v dosti boljših odnosih vendar tudi ona včasih pade pod njegov vpliv in se posledično obnaša tako.

Ima svoje napake tako kot verjetno vsi ane. Malo po vremenu je včasih ampak se kar razumemo. Kar se tiče razumevanja zasebnosti je pravo nasprotje tašče. Nikoli ni bil preveč vsiljiv.

_____________________________

Tast=tašča=zmaja na kvadrat

Tako nekako na hitro. Zgodba je dolga. Stikov več nimamo. Niti ne vprašata po vnukih, nimata želje po stikih z njima (verjetno ju je tudi sram poklicati, in po vsem tem stopiti nama pred obraz). Mi se imamo tudi brez njiju odlično. Je pa hec, da so potem še moževi sorodniki prekinili stike z nami, ker pač nekdo mora biti kriv in v tej zgodbi sva midva "ta grda". Ampak nisva z možem ena tistih, ki bi prala umazano perilo (kdo je krivm, kaj je bilo, rekla-kazala varianta), so pa pokazali pravi obraz vsi skupaj. Življenje je prekratko, da bi se ukvarjali z negativci, foušijo, rada/radi smo v družbi veselih, prijetnih, dobrih ljudi, pa čeprav nismo "krvno" povezani z njimi.