Moram si malo olajšati dušo.S partnerjem sva skupaj 3 leta in pol skupaj živiva 8 mesecev,noseča sem 10 tednov,vse po planih in željah.Preselili smo se v mansardno stanovanje v hišo kjer živi njegovs sestra,ki je vdova in njeni hčeri 5 in 9 let.Prej je dragi 42 let živel s svojo drago mamico.Od nje se je fizično res odselil,ostale se vsakodnevne obvezne kavice,med službo in vsak večer redno telefoniranje,če revica kaj rabi,da ja ne bo nesrečna.Potem je tukaj še njegova sestra,ki se v vsaki stvari zanaša nanj,moj hodi po otroka v šolo,vozi ga v glasbeno šolo in vse kar pač ona ne zmore.Vse to takoj na njihovo željo in njihove potrebe.Ja,vse mi je jasno,tako so navajeni že od nekdaj,ampak,kje sem pa jaz!
Danes npr.je šel takoj po službi k mamici,da ji bo pomagal cvreti ocvirke,kosilo po pojedel kar tam in pride,ko pač pride.Zakaj ženska dela ocvirke,če jih ne more!???Jutri gre s svojo drago sestro,ker ona rabi nov mobitel pa revica ne more sama,potem gresta še po mamico,ker je kasneje piknik,peče seveda spet moj.In tako vedno nekaj,vsi nekaj rabijo in moj poskrbi za vse.
A sem jaz čudna?Mogoče sem pa čisto navaden egoist!Čisto možno. A sem dolžna vse to prenašati in do kdaj!

Če praviš,da je 42 leti živel pri mami ne verjamem,da se bo tako zlahka odlepil od nje če se sploh bo.Nevem pogvori se z njim.Ampak po mojem se boš mogla žal sprijaznit predolgo je bil z mamo.Ali se pa motim nevem no ampak težka bo.

jaz sploh se ne bi tudi dotaknila nobenega ki pri 42 letih še vedno pri mamici živi. To ti bo še kravžalo živce, saj če ga boš postavila pred ultimat, ti že zdaj povem da boš v solzah pakirala.

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Ja,ker se bo za mamo odločil.

Podpis

Kaj pa vem, meni se pa to ne zdi tolk kritično, če pomaga. Zdaj ima najbrž še čas in všeč mu je, če ima dobre odnose s svojimi najožjimi sorodniki. A je v tem kaj slabega? po moje ga moraš ti čisto v enake reči malo porinit pri vama. Če človek rad ustreže, mu pač reci, da morata danes nujno v šoping zate, pa če bi te peljal. Pa pojdita. Pa reci da si rezervirala kosilo popoldne, pa pojdita. Na kavico pojdi z njim k njegovi mami, saj je luštno počvekat, a ni? Jaz sem se s svojo mamo tudi vsak dan slišala, dokler je bila živa, pa kavo sva skupaj vsaj vsak drugi dan pile - če imaš mamo rada, pa sta frendici, gotovo tudi ti to počneš. Jaz bi se počutila ful ogroženo, če bi mi stike z materjo kdo prepovedal. Sploh ga ne bi mogla več spoštovat, pa sem se odselila mlada, niti ni naša družina posesivna, to nima veze, ima pa veze z ohranjanjem priteljstva in z uživanjem v skupnem času, ki ga preživiš. Najbrž je težava, ker meniš, da bi moral biti ful časa s tabo. Mogoče ti to veliko pomeni, ap ti ta čas manjka. Moraš ga preusmerit, da bosta tudi vidva preživljala svoj kvalitetni čas skupaj, ap kaj lepega počela. Ljubosumnost na mamo in sestro zganjat se mi zdi pa malo hudo, kaj pa vem.
Vsak moški ima en hobi, pa naj bo to služba do večera, šport, šraufanje, gostilne, frendi, urejanje okol hiše, spanje....kaj pa vem kaj, ampak vsak ima nekaj, kar ga izpolnjuje in s čimer se dokazuje. če se on dokazuje z ustrežljivostjo svojim ženskam, moraš še sebe vmes uštulit med te ženske, česar pa zaenkrat še ne obvladaš zgleda. Je pa ta hobi zihr mnogo boljši kot gostilne, kak od športov, ki ga morda ful ne maraš, cele dneve s prijatelji in podobno....

A si se z njim pogovorila glede tega?
Če te že zdaj to tako zelo moti, kako bo šele potem ko bosta imela skupnega otroka.
Meni se zdi pa lepo,da tako lastni sestri, ki je vdova pomaga. In tudi to,da se vsakodnevno sliši z lastno mamo se mi ne zdi nič slabega.
Bo pa on sam moral najti neko ravnovesje v odnosu do mame in sestre, da se ti ne boš počutila zapostavljeno.  

Gina je zelo lepo napisala.

Mene osebno bi to motilo in z moškim, ki je 42 let živel pri mam,i sploh začela nič nebi.
Ima pa point tudi Gina. Odvisno je kaj ti hočeš oz. česa nočeš, kaj si pripravljena sprejeti in kaj ne. Dejstvo je, da 42 let starega moškega ne boš mogla tako "vzgojit" ali pa "prevzgojit" kot bi lahko 25 ali z malo več napora 30+ starega.

Aja, pa da ne pozabim odgovoriti na tvoje vprašanje: ne nisi čudna


_____________________________

Svet je poln lepote, ko je srce polno ljubezni.

Dokler poskrbi najprej zame, me tisoc in en opravek za druzino ne motita.
Ko se spremenijo prioritete, temu ni vec tako.

Se popolnoma strinjam.

_____________________________

Vse dobro,
* a b i *

jaz pa mislim da boš imela celo življenje probleme s tem !! ker on se ne bo spremenil in bo vedno skakal ko ga bodo klicala !! možno da se bo spremenil ko boš rodila
pogovori se z njem in mu povej da ga ti in vajin dojenček tudi potrbujeta!!!

celo življenje ne. tudi tašča se enkrat stegne (kot je ena napisala)  vprašanje je, če ne bo takrat našel koga drugega, h kateremu/i bo skakal

Se strinjam s tabo Gina. Problem žensk (v večini pa je), da ko dobimo/dobite/dobijo partnerja, ne znajo več živet same s seboj. Na vse se zanašajo na vsemogočnega moškega. In potem pride do takšnih situacij, ko te začnejo vse malenkosti motiti - kot je recimo telefoniranje mami.
Mene bi osebno zelo motilo, če bi moj mož nikoli ne telefoniral domov, nikoli povprašal staršev, kako se počutijo, ali kaj potrebujejo, meni bi bilo zelo čudno, če ne bi vsak dan vsaj za par minut poklicala mamo (pa tudi če se vedno vsekava, pa kaj zato... glavno, da vem, da je vse OK). Meni je skrb za starše samo izraz neke kulture in povezanosti. Nikakor ne želim privezovat svojega sina nase, vendar bom zelo ponosna nase, če bom ga vzgojila tako, da ga ne bo pri 40tih strah poklicat mene, njegove mame in me povprašat kako sem.

Se podpišem pod Gino lepo povedano....


_____________________________

Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate,
ko bodo razmišljali o poštenosti,
ljubezni in pokončnosti.

Tudi to je do dolocene mere res.

Namesto da bi razvijale svoje sposobnosti, se dobesedno prilepijo na moza in so v vsem odvisne od njega, na zelo podoben nacin kot so moski se naprej navezani na mamico. Obicajno je potrebno narediti korak na obeh straneh, moski se mora z druzino prerezati pokovino, ceprav ni s tem nic manj del nje, samo koncno je samostojen, zenska pa se mora zavedati, da s tem ona ni zavezala te iste popkovine nase.

Zal zivimo v zelo razvajenih in prevec udobnih casih in veliko mladih in manj mladih tega enostavno ali ni sposobna, se vec pa jih noce, ker je zelo fajn in zelo praticno se naprej se naslanjati na starse. Druzina je kul in je super, da si v njej pomagamo in je tako prav, ni pa dobro in ni zdravo, da kot le taka ovira samostojno zivljenje posameznika. Samostojnosti se moramo nauciti v maldih letih, ko smo zdravi in polni energije in idej in ne, ko nasi starsi umrejo. Takrat zna biti zelo bolece.

Pa saj ni nič slabega če jim pomaga. On je tako navajen in to je njegovo življenje. Ti se moraš "vrinit" v njegove življenje da boš del njega. Spremenila pa ga ne boš ker je prevelik del življenja tako živel.



_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

Ja, se absolutno strinjam. Ampak tukaj ne gre za človeka, ki bi hodil k mamici se dati streči. Niti ne gre za nekoga, ki bi se tja šel ujčkat in razvajat, ker ne zna živet sam. Ta moški meni zgleda čist samostojen. Pa tudi mama ne izgleda na prvi pogled (napisano) nič kaj ekstra posestniška. Je pa res, da ga reči prosi, če sama ne zmore in ravno tako sestra in da jim on ustreže. In tudi res je, da se z omenjenima ženskama dobro zastopi in očitno mu je z njima fajn in rad z njima čas preživlja ali kaj naredi za svoje nečake. Ampak on ima trenutno čas, se zdi vsaj tako. Pa tudi nikjer ne piše nič o njunem odnosu, ali zato njo v resnici prav zanemarja, se ne zanima zanjo, ne naredi potrebnih reči po hiši ali samo ni ves čas z njo. Meni se to zdi ključna razlika. Pa to, zakaj ona ne more sprejeti teh dveh žensk v svoj svet? Zakaj ji predstavljata konkurenco, namesto dveh prijateljsko razpoloženih duš, ki dajeta očitno njenemu možu ljubezen? Zakaj se počuti ogrožena od nekaj časa, ki jima ga posveča, namesto da bi mu privoščila, da je ljubljen? Vsaka doza ljubezni pa človeka dela boljšega, prijaznejšega in sprejetejšega in s tem v osnovi bolj prijetnega in takega, da lažje ljudem tudi sebe daje. Če hočeš ljudem to odvzet, jih postavljaš v pat položaj. Na koncu kapitulira vajin odnos.

Meni je pa lih to čudno...vsak dan se mi zdi pretirano!!! (pa ne me spet napadat,pač moje mnenje)...in tudi glede "problema"...jaz s takšnim maminim sinkotom ne bi mogla bit...sej eno je, da se slišijo,gredo na obiske, ji kaj pomaga,ampak halooo...mislim, da bi ded pri svojih 40+ moral imeti svoje življenje, ne pa vsakodnevno pohajanje s svojo mamo in s skrbmi za svojo sestro in nečake!!!Kaj vi2 sta sploh potem kaj skupaj???Kaj pa bo, ko bosta vi2 imela svoje otroke, bo potem tudi vsem drugim dal prioriteto???Mislim, da je tukaj potreben konkreten pogovor!!
Aja...  pa ni res da ima vsak moški "svoj hobi"....od kar sva mi2 skupaj so to najini hobiji...  

A imata vidva otroke, recimo 3, ob tem da sta brez babic v bližini, ker so vama itak odveč? Pa hodita 3x tedensko za par ur na skupne športe? Ne verjamem. Ko dobiš familijo in imaš majhne otroke, enostavno ne moreš furat več hobija v tako veliki meri...razen:
- če imaš izdatno pomoč babic, dedkov (katere imaš potem ti očitno samo za izkoriščat)
- če sta oba zasvojena z istim športom (v tem primeru bi to šlo, ker bi vidva oba vse podredila temu, samo takih parov ni kaj dosti, ker večinoma ženskam več pomeni družina in šele poleg družine furajo svoj šport, hobi, redkokateri ženski je oboje enako pomembno, kar za moške ne drži, oboje hočejo v enakovredni ravni in oboje hkrati)

Drugače se mi zdiš pa izredno posestniška. Pa te ne napadam, samo tak filing imam. Je pa tako, da jaz ne bi želela imeti posesivnega moškega, pa ob meni itak ne bi zdržal, bi znorel, če bi to hotel uveljavljati. In kot vidim velja tudi obratno, posesivni ljudje ne zdržijo z nekom, ki to ni, jih enako mnogo njihova svoboda in ukvarjanje še s kom drugim razen z njimi ubija.

Te čisto razumem. Ti polna hormonov, verjetno te vse boli in si vsa živčna od nosečnosti, njega pa ni. Poznam, ker je moj tudi tak. Kot je Gina napisala, vsak moški ima en razlog, da mu ni potrebno bit nonstop doma. Moj na primer vsem po vrsti obljublja, da jim bo avto popravil, doma mora na kmetiji pomagat, na šiht mora hodit ... in se jaz tudi vprašam Kaj pa midva? Ampak tak je. Takšnega sem spoznala. Takšnega sem vzela za moža. Zakaj ženske vedno pričakujemo, da se bo moški spremenil v zvezi? Ko pa se, če se slučajno, smo pa nesrečne?

Kakor koli po drugi strani pa vem, da se lahko nanj zanesem. Ko ga bom potrebovala, mi bo zagotovo skočil na pomoč. Ko sem imela lažjo prometno nesrečo 50km daleč, je tako skočil v avto in bil v slabi urici pri meni. Ne glede na to kaj je delal. Sedaj se pa vprašaj: Imaš raje moškega, ki je vedno doma (na kavču ali za računalnikom...) ali pa nekoga, ki ga sicer ni vedno pri tebi, ampak lahko se pa zaneseš nanj? Spremenila pa ga žal ne boš.

Vidim na podoben nacin, zato sem tudi napisala, da so mi pomembne prioritete (in v drugem odgovoru malo zasla ). Prej gre za obraten odnos, nekaj prevec servilnosti z njegove strani. Meni se ne zdi nic strasnega, samo volan je treba spet malcek poravnati.

na kratko: niti v najglobjih sanjah ne bi imela resne zveze z moškim ki si ni bil sposoben do 42. leta uredit svojega stanovanja in posledično svojega življenja. Moj se je odselil od mame pri 24ih, pa je trajalo dokler se je "popolnoma" odcepil, oz. da so pač ti "stiki" z mamo normalni.

hej, pa nej tebe sabo vzame  bosta lahko skozi skupaj
jaz bi te povsod sabo vlekla, če bi le hotela, če bi bla moja najdražja