Sodobna pedagogika pravi, da se moramo ukvarjati z otroci, toda nihče nam ne pove kako. Jaz ne bi znala sestaviti niti letala iz kock, če ne bi bil naslikan na embalaži. Ugotovila sem, da sem se jaz igrala, ko je moj sin potrpežljivo čakal, da mu napravim igračko. Pokazal je veliko veselja, se malo poigral, vrgel letalo na »smetišče« igračk in izrekel že tolikokrat slišan stavek:
»Meni je dolgčas. Hočem risanko.«

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 15.8.2009 19:11:45 >

Otroci so različni. Ene zanimajo samo risanke.

Sodobna pedagogika ne pozna specifično tvojega otroka in zato nima pojma, kako naj bi se ti ukvarjala z njim.
Najdi nekaj kar imata skupno-če nimata nič, pa nekaj takega kar ima on rad in ti lahko toleriraš-npr. če oba rada rišeta, se spravita ustvarjat. Če on rad riše, ti pa barvice videt ne moreš, raje poišči nekaj, kjer se boš lahko tudi ti iskreno zabavala. Ker otrok vidi če si s srcem pri stvari ali ne. Verjemi, da si lahko stokrat bolj zanimiva od risanke, samo noter ga je treba potegnit. Ali pa začnita z nečim, kar je povezano z risanko-ima kakšne figurice iz risanke? Lahko z njimi uprizorita kakšno zgodbo. Ali pa če se je v risanki dogajalo kaj takega, kar lahko preneseta v resnično življenje in posnemata. Ne vem, bluzim, ker ne vem kakšno ukvarjanje misliš-skupna igra? sprehod? aktivnosti kot je obisk živalskega vrta? Tisto igračko bi ti morda sin lahko pomagal sestaviti-pa tudi če bi bilo kaj narobe, nič zato. glavno da sta jo sestavila skupaj.

Maui 1,
imam podoben problem...
sem se opremila za take priloznosti... dobila sem knjigo one to one.. pa mi celoten koncept ni toliko vsec, kot to, da imajo noter dobre ideje...

no, pol pa se nekaj preverjenih puzzle, crni peter, clovek ne jezi se... nasa je odkrila "playmais" in ji to trenutno sede..
pol pa se knjigice, ki vedno vzgejo (se ce jo hocem od risank stran odvlect)..
aja, pa risanje z voscenkami ali pa barvicami... risemo pa to, kar vidimo v risanki ali v knjigi...

no, pa ce gledamo risanke, jih gledamo skupaj, ce se le da in pol tamala komentira ipd.

tako, da se kar najde...

Kaj pa vem. Malo prisluhneš sebi, malo otrokom, pa že najdeš nekaj. Jaz recimo nisem ravno blazno ustvarjalen tip, sploh me ne veseli kakšno ročno delo. Če že ravno otroka hočeta, se seveda potrudim. Tako da tega se ne lotim ravno pogosto. Lani smo tako naredili čudovite novoletne voščilnice.

Večinoma se itak igrata drug z drugim, take igre, kjer mama nima kaj iskat . Najraje pa gremo vsi skupaj ven. Včasih na sprehod, včasih s kolesi (onadva, jaz grem zraven peš). Nogometa ne morem igrati prav dolgo, ker mi je trebuh malo v napoto, a kakšne pol ure že spravimo skupaj. Včeraj recimo sem si prinesla stolček h kupu zemlje, ki ga imamo prav zato, da kopljeta po njem. Razglasila sem se za nadzornico del, tavečji je kopal pri dnu in to je bila Postojnska jama, tamali pa na vrhu in to je bil vulkan.

Ko smo notri, se s petletnikom igrava družabne igre, triletnik pa raje skače okoli naju in nama prevrača figurice, kot da bi se nama pridružil. Občasno se dlje časa zamotita s pobarvankami, najraje pa si izmišljujeta igre z Gormiti. Zadnje čase se veliko igrata, da sta dojenčka in cvilita v postelji (reakcija na prihajajočega bratca). Ampak pri večini teh iger me ne potrebujeta, sta eden drugemu dovolj.

Pomembno se mi zdi, da ju ne usmerjam preveč, ampak da ju bolj spodbujam, da si sama najdeta zabavo, pa se jima raje potem pridružim. Opažam, da jima največ pomeni to, da sem v bližini, ne toliko, da se direkt ukvarjam z njima. Če grem iz prostora, pritavata za mano, pa se še zavedata ne, da sta preselila prizorišče igre.


< Sporočilo je popravil Jančika RR -- 15.8.2009 22:26:45 >

To je edina igra, ki vedno vzge .
Drugace pa ni nic narobe tudi ce otroka pustis in se nekaj casa dolgocasi.

Jaz ji dam lonec vode, en par igračk (lončki, lopatke) v peskovnik, se vsedem na stol in pustim, da mi skuha kosilo iz zemlje, peska in trave. Skuha odlično kavo .
Rada spušča letalo z očkom, meni pomaga na vrtu, skupaj kuhava in pečeva (in ona packa, valja, reže), bereva knjigice, večinoma pa se igra sama ali s sosedovo punco. S slednjo sta zadnja dva dneva "na morju". Risanke ima omejene, ker bi jih sicer gledala cel dan.
Zadnje čase ima tri namišljene prijatelje in kuha njim, previja in umiva jih zelo rada (ponavlja, ko gleda mene, kako previjam dojenčico).
Pravzaprav, če dobro pomislim, je namensko načrtovane igre, kjer bi si vzela čas in se ukvarjala samo z njo, bolj malo. Večinoma združiva prijetno s koristnim ali se igra sama, ker "mami itak ne zna" . Veliko ji pomeni, da se med igro pogovarjam z njo in komentiram, kar počne, jo sprašujem, kaj pa ta medvedek, pa punčka delata,...

Aja, v veliko veselje ji je vreča s premajhnimi čeveljčki, v te obuva svoje medvedke in jih postavi zraven ene vrvice, potem pa se moram jaz prijeti odzadaj, ona spredaj in gremo skupaj na sprehod.

Se strinjam. Ne zdi se mi prav, da bi spodbude vedno prihajale od zunaj. Dobiti morajo priložnost, da se soočijo sami s sabo, da sami najdejo stvari, ki jih veselijo. Morajo se naučiti spopasti se z dolgčasom. Jaz ju ponavadi pustim pri miru, dokler ne začneta delat štale. Šele takrat usmerim igro, dam predlog ali pa ju samo popokam ven. Tam se vedno najde kaj za počet.

< Sporočilo je popravil Jančika RR -- 15.8.2009 22:59:23 >

Aja, se to-nekaj casa pomeni obicajno nekaj minut, da ne bo kdo razumel pol dneva .
V tem casu si najde neko igro, vcasih malo pociva, v zadnji opciji pa gre malo ven pogledat, ce je kaksen otrok zunaj.

Tudi, ko otroku ponudimo kocke, naj bodo primerne njegovi starosti. Če v tem še ni spreten, potrebuje nekaj lažjega.
Malo otrok je, ki ne marajo žoge in igrišča s plezali. Odvisno tudi od aktivnosti otrok.
Če ima rad risanke, jih lahko zamenjaš s slikanico, ki ima iste glavne junake, kot katera od risank. Razmisli, kaj je rad počel, ko je bil mlajši. Gradi na tistem. Če bosta hodila ven, bosta ugotovila kaj ga pritegne. Ali kolo, žoga, drugi otroci, živali, stroji, cvetje....

_____________________________


Otroško srce je zaklad

Dobro vprašanje.....hm.....
Glede kock....če predolgo nekaj ustvarjaš otroka itak mine...jst sem čist leva z vidika kreiranja.....ampak si ne pustim ,da bi me to zmotilo....pr kockah res da ne sestavljava robota, kot to stori njen ati...imava pa mizico in stolčke , pa si zmisliva zgodbico...tak da ji je čisto zanimivo....
Potem sva veliko pacali s prstnimi barvami....pa sem ugotovila ,da ni pomembno kolk sem slikarka...ampak da je važno to ,da se paca in ustvarja in ugotavlja kaj sva storile...
V glavnem...ona si zbere igračo..pol pa ustvarjava.......



_____________________________

Beauty Comes With Dark Thoughts

No, tole mi je včeraj objavilo, čeprav sem zaprla okno.
Hotla sem napisat še, da po moje je treba otroka animirat do te mere, da mu usmeriš pozornost npr. na kocke, poleg tega pa ga vključit npr. v gradnjo predmeta. Mu rečeš, naj ti takšno in takšno kocko prinese, ga sprašuješ, kako naj bi to ali ono zgledalo... Ne vem, skoz se pogovarjaš z njim o tej stvari in ga ziher ne bo minilo tako hitro. Vsaj pri nas je tako.
Se pa strinjam, da včasih se mora tud dolgočasit. Naša si hitro najde delo. Ko že ne ve več, kaj bi sama s sabo, pa pride v kuhinjo in že najde kaj zanimivega.
Ukvarjanje z otrokom, ja seveda je nujno potrebno, ampak včasih otrok rabi tudi malo samote. Sem nekje brala, da ko se zaigra, da ga naj ne motimo z vprašanji, ker zmedeno njegovo koncentracijo in domišljijo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

koliko je pa star? (Zato da lahko prilagodimo ideje starosti). Na tvojem mestu bi skupaj z njim poizkusila sestavit igračko - ne da jo ti sestavljaš, on pa gleda. naj sam predlaga, kam naj daš kateri delček oz. ga sam sestavi, če lahko, ti mu pa samo pomagaš.
Lahko greste ven na igrišče in se skup gugate, rajate ringaraja, plešete, pojete, zlagate kocke, ustvarjate skulpture iz slanega testa ali gline, rišeta črte in pikice, ali pa združita prijetno s koristnim in skupaj pometata, zlagata posodo iz pomivalca, ločujeta perilo po barvah in komentirata barve in vzorce, ko obešaš, ti lahko on podaja in povesta za vsako stvar, kaj je in od koga in od koga je to dobil in kaj zdaj ta nekdo počne, ipd... Lahko se gresta besedne igrice, lahko ustvarjata, delata darilca za babice, lahko si skup prebereta kako knjigo,... Lahko skupaj delata piškote, otroci navadno radi izsekujejo piškote iz testa ali pa jih z žlico spuščajo na pladenj ali pa skupaj mesita testo za kruh ali zlagata perilo, izbirata, kaj boste jedli iz kuharskih knjig in skupaj to naredita,...

Ni treba, da je vedno klasična igra z igračami, otroku je vseeno, ali se igrata z igračo ali kako drugače, glavno, da nekaj počneš z njim. Seveda je pa zaželjeno,d a se tudi kdaj sam zamoti, eni to prej, drugi kasneje.

Kar se tiče idej: meni je všeč Igrišča narave, sposodi si jo v knjižnici. Pa Otrokove ustvarjalne igre ima tudi kaj pametnega not. Veliko dobiš pa tudi na netu.

Svojih izkušenj s tem pa še nimam, ker je moja starejša stara komaj dve leti in ji jasno nikoli ni dolgčas . Ona obožuje knjigice, to bi lahko gledali cel dan - no, še ven bi šla, pa še kopat bi se šla,... Ropotuljice je nikoli niso zanimale, tamalo pa. Prav domišljijske igre pa se je starejša začela it nekje pri 17ih mesecih, prej je recimo punčke niso prav  nič zanimale. Zdaj jim pa vse skuha, da kakat, obriše ritko, stušira, prevere knjigico,... skratka zgledno skrbi zanje.